Keith Abacus se je obotavljal po sobi. “Ja, zdaj je pravi čas da to storim” si je nazadnje le zamrmral sam pri sebi. Bil je mož pri svojih petintridesetih letih, suheha ali kaj suhega ‾ izmozganega obraza na vitkem in visokem telesu. Pravzaprav je bil kar zanimiva stvaritev Gospodova, v katerega mimogrede ni verjel nič bolj kot v stripovske junake. Ti so mu bili celo še bolj všeč, sploh če so bili stripi znanstvene narave.
Napotil se je z nekoliko zadržanimi koraki po ozkih stopnicah navzdol v kuhinjo. Žena je ravnokar kuhala testenine. Bila je odlična kuharica in nasploh neprekosljiva gospodinja. Keith je kot znanstvenik in profesor na univerzi zaslužil več kot dovolj, da ji nikoli ni bilo potrebno hoditi v službo. Raje se je za ves dan zatopila v gospodinjska opravila. Obema je tako ustrezalo.
“Jenny” je le nekoliko pogumneje naznanil Keith “pomembno odločitev sem sprejel. Če bo vse posreči se sploh neboš zavedala za kako resno stvar gre, ampak trenutno te moram zapustiti. Moram iti v prihodnost, kakšnih dvajset let, in preveriti kako se bo odvilo najino življenje. Ta misel me muči že pol leta in končno imam vsa sredstva pa to uresničim. V tvojem času se ti bo zdelo, kakor da me ni bilo le kakšnih pet minut.” Jenny je bila videti zbegana, a tega je bila po petih letih zakona s profesorjem že navajena. “No, lepo se imej in se vidima čez pet minut” je še dodal z zamišljenim obrazom in že se je zagnal po stopnicah nazaj v svoj kabinet.
Jenny se je zavrtela na petah in se ponovno zatopila v svojo kuharijo. Na soprogove besede ni polagala pretirane pozornosti. Verjetno jih je že napol pozabila. Zagotovo ni kaj resnega si je najbrž mislila. Nenazadnje je dejal da se vrne čez pet minut. Takrat se je vsa kuhinja zatresla. Iz profesorjevega kabineta se je zaslišal rezek tuleč žvižg in nato pridušen pok. Tudi tega je bila že navajena.
Čez eno uro je bilo kosilo pripravljeno na mizi. Jenny je sedela za mizo in čakala da se ji Keith pridruži a o njem ne duha ne sluha. “To mu ni podobno” si je rekla sama pri sebi. Profesor je bil nekoliko zmeden in raztresen pri vseh stvar ampak če je pri čem bil točen je bilo to kosilo. Ko ji je dejal da ga nebo za pet minut je vedela da se bo teh pet minut zavleklo na vsaj na pol ure, ampak sedaj je minila že cela polna ura. Nežno je vstala in se odpravila proti stopnišču. S tihimi koraki se je počasi premikala po stopnicah proti vratom profesorjevega kabineta. Nato je trikrat potrkala. Nič. Uho je naslonila k vratom in v popolni tišini poslušala in pričakovala odziv. Brez uspeha. Ponovno je potrkala ‾ isto. Zdaj že nekoliko zaskrbljena je pritisnila kljuko in odprla težka hrastova vrata. V kotu sobe je stala pisalna miza polna razmetanih načrtov in skic. Poleg nje prevrnjen pisalniški stol. V drugem kotu stara omara s policami. Polna knjig. Ostali del sobe je bil nepričakovano prazen. Jenny je razočarana zaprla vrata in se odpravila nazaj k kosilu. Na hitro je zmetala vase svojo porcijo špagetov, Keithov krožnik pa prekrila s svetlečo aluminijasto folijo, da jih bo lahko pojedel ko se vrne. Zagotovo bo prišel nazaj sestradan.
Dan se je prevešal v večer, večer se je prevešal v noč. Jenny je zrla skozi kuhinjsko okno. Keithov krožnik je še vedno bil prekrit s folijo in nedotaknjen. “Le kje se obira” ji je rojilo po mislih. Zaklenila je glavna vrata hiše in se počasi odpravila v spalnico. Legla je na posteljo in zaspala ‾ sama.
V sanjah se je nekajkrat prebudila. Ozrla se je na drugo stran postelje ‾ še vedno je bila prazna in hladna. In tako je tudi ostalo do jutra. Zdaj že v resnih skrbeh se je izvlekla iz postelje. A s časoma so skrbi vedno bolj postajale žalost. Vedela je da je nekaj hudo narobe, a vedela je tudi da ne more pomagati. Keith se klati nekje po prostor‾času, le on sam ve kje.
Tako so minili dnevi in nato že tedni, mesci. Domači prihranki so začeli kopneti in Jenny ni rabila biti nič več kot gospodinja, da je spoznala, da tako ne bo šlo v nedogled. Morala si bo poiskati zaslužek. Vse kar je znala, je bilo to kar je počela vse življenje. Bila je le skrbna žena in dobra kuharica, a okoliške restavracije niso potrebovale kuharjev. Nekoč je dobila telefonski klic. Moški se je predstavil kot uslužbenec elektro podjetja. Računi niso bili plačani, hiša se je pogreznila v temo. Nato se je pred vrati podjavil predstavnik vodovoda.
In takrat se je žalost začela prevešati v jezo. Jenny je preklinjala soproga na vse možne načine. Le kako jo je mogel pustiti v taki bedi. S čim si je to zaslužila? Kaj mu je storila?
A prišli so tudi boljši časi in Jenny je tako preživela dvajset let. Dogodki iz preteklosti so bili le še bleda senca. Vse kar jo je spominjalo na tiste dni in moža je bil Keithov majhen tranzistorski radio, ki ga je ravnokar poslušala. Ura je bila sedmih zvečer in čas je bil za obvestila: “Po naših krajih se potika zločinec, ki je pred nekaj dnevi pobegnil iz bližnje kaznilnice. Pristojni organi vsem občanom priporočajo naj pred spanjem dodobra zapahnejo vrata in okna...” Ravno tedaj je zaslišala nekakšen ropot v zgornjem nadstropju. Nekoliko panično in še vedno pod vtisom besed po radiu, je brž odhitela proti omari na koncu hodnika. Vrata omare so zaškripala in pograbila je staro lovsko puško. Vedno je bila nabita za takšne primere. V tistem trenutku so se podstrešna vrata odprla. V temi mraka je lahko razločila obris mladega moškega. Nekoliko se je zganila. Takrat jo je tudi on zagledal. Naglo se je pognal po stopnicah navzdol in proti njej. Ni imela časa razmišljati. Namerila je in pritisnila petelina. Moški je le izdahnil: “”Jeeeeennny...” in omahnil nezavesten na tla. Jenny je prižgala svečo, ki je v trenutku razsvetlila prostor. Sredi sobe pod stopnicami je v mlaki krvi ležal dr. Keith Abacus. Bil je ravno takšen kot se ga je spominjala. Prav nič postaran čeravno je minilo celih dvajset let odkar ga ni videla. Kakor da bi se pojavil iz preteklosti.
Tedaj se je zavedla. “Saj se mi je zdel nek znan ropot . Najprej rezek tuleč žvižg in nato pridušen pok. In jaz sem se spraševala kaj sem mu storila da se ni vrnil.” Po licu ji je spolzela solza. Prižgala je še eno svečo, moževo truplo pa prekrila s svetlečo aluminijasto folijo.
KONEC