F  u  t  u  r  u  m  .  .  .

spletna zbirka kratkih znanstveno fantastičnih in fantazijskih zgodb ter recenzij

• Novice
• Recenzije
• Kratke Zgodbe
• O Strani
• Kontakt

Naključne Zgodbe

Naključne Recenzije

Povezave

Odpirači za konzerve

Tine Kolenik

Zaloputnem vrata in še zadnjič pogledam vodjo oddelka, Yaanesa Nouuvaka. Čisto se mu je zmešalo, od dvajsetih zaposlenih ljudi na oddelku delamo … delajo samo še trije. Prekleti odpirači za konzerve! Ni šans, da lahko nadomestijo človeško roko. Ni šans.

Doma se usedem na fotelj, ki se pod mojo težo ravno prav ugrezne ter me začne masirati. Poskusim se odpočiti od stresnega dne in si prižgem hologramski TV, ki odda zoprno megleno sliko, kar je razumljivo, glede na moj star model. Ravno še ujamem popoldanske novice.

»Delež zaposlenih: ljudje 33 %, robotski humanoidi 67 %,« kriči naslov.

»Pa to je noro!« se slišim izustiti. V ihti začnem menjavati programe.

»Odstotek nezaposlenih med ljudmi največji do sedaj,« in pa »Lani glavna delovna sila ljudje, letos popolna prevlada mehaniziranih delavcev,« ter tipična tračarska gibanja: »Bo »Mechanicus« v industriji popolnoma izpodrinil Homo Sapiensa Sapiensa?«

Klik. Pobliskavam proti ugasnjenemu TV-ju, kor da je ta kos tehnike kriv za vse večjo brezposelnost v Federaciji. Ali pač?

V sebi začutim toliko negativne energije, da se moram zamotiti, zato vstanem in pokličem Dvigalo, še eno čudo moderne tehnologije. Vstopim, vtipkam ime trgovskega centra in se predam razmišljanju. Morda mi bo ogledovanje stvari, ki si jih ne morem privoščiti, odvrnilo misli o vedno večji uporabi robotov v našem življenju. »Našem življenju. So še vedno roboti le del našega življenja? Ali smo mi že in samo še del njihovega?« glasno premišljujem.

Dvigalo se ustavi in izstopim. Znajdem se v ogromni kupoli, polni bleščanja reklamnih napisov raznih izdelkov in njihovih proizvajalcev. V glavi se mi začne odvijati oglasni vihar.

»Izboljšajte svoje glasbeno doživetje z Glasbotronom, s katerim si lahko katerikoli zvočni zapis naložite direktno v avditorni del možganov! Edini osnovni delec v telesu, ki si ga boste kadarkoli res želeli.«

Kot da to ni dovolj:

»Ste naveličani nočnih mor in slabega spanca? Sanjalo Vam omogoča popolni nadzor nad sanjami! Ne le to, če dokupite Učenjalo, lahko v spanju, brez kakršnegakoli napora, preštudirate katerokoli vrsto gradiva! Skupaj z Učenjalom 25% ceneje! Ne le zabavno, tudi poučno - Sanjalo.«
Potrebujem nekaj trenutkov, da se otresem vsiljivih oglasnih sporočil. Odprem oči. Še vedno se mi vse blešči od oglasnega viharja in trudim se zaznati celotno okolico. Zaslišim kovinski glas:

»Gospod, Vam smem ponuditi zastonjski vzorec mazila proti radiaciji? Zaboj stan …« Besno odkimam, pokrijem si ušesa in pospešim korak. "Kakšen idiot pa sem, misleč, da se bom sprostil tukaj, med vsem truščem kovine in oglaševanja?! Prišel sem naravnost z dežja pod kap."

Zaradi toka teh misli ne gledam predse in trčim v mehanskega varnostnika. Hitro se začnem opravičevati, zavedajoč se hitrosti odziva modrih "mož" postave:

»Oprostite, nisem nalaš…« Se poskušam opravičiti, vendar zaman:

»Napadalec, napadalec!« me prekine kovinski glas. Pa smo tam. Pokvarjen opekač so postavili za varnostnika. V sekundi sem na tleh, na sebi začutim težo treh ljudi, priklenjen sem k mrzlemu kovinskemu podu trgovskega centra. Prekleti odpirači za konzerve!

Na srečo je bil na vrhu varnostnega oddelka še vedno človek, ki mu celotno situacijo prijazno in pomirjeno razložim. Ta me po parih ogledih posnetka dogodka, vsakič iz drugega zornega kota, le izpusti.

"Kakšen dan," si mislim v Dvigalu med potjo domov, "vse samo zaradi samooklicanega viška človeške tehnologije, humanoidnega robota. Še ena takšna situacija, pa bom dobil živčni zlom. Včeraj se je zmešalo stricu Toinaatu, ko so ga v skladišču zamenjali z neko ceneno varianto robota s Češkoslovaške. In kot pravijo, zgodovina se ponavlja."

Nenadoma se ustavim, luči pa ugasnejo. »Ti hudič!« Začnem udrihati po stenah t.i. prevoznega sredstva prihodnosti. Toliko kreditov, kot jih dam za Dvigalo, pa še vedno prihaja do napak. Nad seboj v stropu zaslišim, glej ga zlomka, popačen robotski glas:

»Gospod, opravičujemo se za nevšečnosti, vendar je v centrali prišlo do napake, ki jo bomo odpravili v najkrajšem možnem času . Hvala za vašo...« a nisem več poslušal. Kaj nisem prej govoril o nekem živčnem zlomu? No, recimo, da se mi je nekaj premaknilo.

Znajdem se pred kolosalno zgradbo, kjer sem še pred nekaj urami delal. Odločen sem bil poiskati Nouuvaka in mu povedati svoje. On bo svoje, ljudi namreč, živa bitja, gospodarje narave, osvajalce vesolja, menjal za te ... za te delavce, kot na Češkoslovaškem kličejo robote.

Pri recepciji se predstavim kot klient Yaanesa in stopim na tekoči trak. Izskočim pred vrati oddelka KZS in vstopim. Skupna sobana je polna piskov in kovinskega šepeta, kar še dodatno podžge moj motiv za obisk svojega nekdanjega nadrejenega.
Vstopim v pisarno Yaanesa Nouuvaka. Zagledam njegovo silhueto, vsi poprejšnji dogodki so še dodaten bencin na mojo ognjevito jezo: »Gospod, zahtevam svojo službo nazaj!« in hitro sarkastično dodam: »Z vsem spoštovanjem, seveda. Janez (kar označuje povprečneža, pred stoletji je bilo to namreč najbolj pogosto človeško ime), kot smo ga za hrbtom klicali, presenečen vstane, vendar se mu na ustnicah hitro izriše nasmeh.

»HAHAHAHA!« se začne glasno smejati, jaz pa ga gledam kot nek … kot nek robot. Prazno in nekoliko brezupno. Toliko o svojem podvigu in o tem, kako mu bom povedal svoje. Reva. Nouuvak pa nikakor ne more ustaviti svojega gromkega smeha, vse dokler se mu ne zaleti. Počakam še nekaj trenutkov, vse do pomiritve Yaanesovega kašlja:

»Kakšen odziv pa si pričakoval?«

Ostanem tiho, on nadaljuje:

»Pa saj nisi pričakoval, da ti bom kar takole vrnil službo? Da boš privihral v mojo pisarno, ves razjarjen v svoji odločenosti doseči svoje? Naiven pa si. Dandanes je treba varčevati, roboti pa ne potrebujejo ne kreditov, ne kosila, ne počitnic. Roboti ne rojevajo, roboti ne zbolijo. Vsake dva tedna mu zamenjaš tisto vodikovo baterijo, pa je to to. Daj, ne sramoti se, obrni se in odidi domov.« Z zlobnim nasmeškom doda: »Jutri je nov dan, kaj pa veš, morda se najde kakšen delodajalec, ki še vedno zagovarja človeško delovno silo.«

Tiho stojim in premišljujem o povedanem. Nouuvak je glede tega videti popolnoma miren. Kot da on ni poraba kreditov, hrane in počitniške kabine na Saturnovih prstanih.

Po dolgem molku ga iskreno pogledam v oči in končno spregovorim:

»Koliko časa pa ti misliš, da boš še zdržal? Par dni, morda teden, mesec?« Nouuvak pa le brezskrbno odvrne:

»Fant, zaposlenih ranga P-7 ne odpuščajo. Roboti še niso na taki ravni, da bi lahko nadomestili človeka mojih sposobnosti. In še vsaj par deset let ne bodo, pravi moj prijatelj, ki sodeluje pri večjih projektih Robotske družbe. In do takrat še nameravam uživati.«

Zbudim se. Končno sem se po nekaj letih dobro naspal. Nič več vstajanja v zgodnjih urah. Samovoljno se nasmehnen. Na to bi se lahko navadil.

Počasi vstanem in stopim v kabino za oblačenje. Odločim se za športni stil in pritisnem gumb. Klik. Nič. "Ah ja, moderna tehnologija," sarkastično pomislim. Zaprem oči in začnem noro pritiskati po gumbu. Klik klik klik. Neka sila mi priklene roke k telesu in po odprtju oči se zavem, da sem v prisilnem jopiču. Izven kabine zaslišim piske in kovinski odmev. "Saj sanjam," si mislim. Nenadoma se vrata kabine grobo odprejo in zadnje, kar vidim, so mehanske pojave človeške velikosti v belih haljah.

Oglasni vihar Robotske družbe me zbudi. "Kaj za vraga, RD?" so moje prve misli.

»So mehanski deli pripravljeni?« zaslišim prvi kovinski šepet. »Da, začnimo z nadgrajevanjem delavcev,« pravi drugi. Nekdo zmagovito izreče: »Nova Generacija Homo Mechanicus.«

Z grozo na obrazu odprem oči. Ne morem premikati trupa od vratu navzdol. Zavem se svoje podlage, ležim na nečem hladnem in kovinskem. Ozrem se okoli sebe in na mizi levo vidim … strica Toinaata. Ozrem se še na desno. Presenečeno se zdrznem ob pogledu na Yaanesa Nouuvaka, vendar se mi na ustnicah hitro izriše nasmeh.

»HAHAHAHA!«

na vrh

Podaj Oceno

Oddaj Komentar
Vzdevek:    Komentar... Prosim prepišite varnostno kodo:
Bojan Ekselenski	12.06.2012
Zgodba je zabavna in jo lahko povežemo tudi s problemom robotske delovne sile, ki nam jo riše Issac Asimov v Jeklenih votlinah. Pravzaprav se dotika občega problema cenene delovne sile in kako to zadene povprečnega delovnega človeka, ki postane nekonkurenčen.

na vrh