F  u  t  u  r  u  m  .  .  .

spletna zbirka kratkih znanstveno fantastičnih in fantazijskih zgodb ter recenzij

• Novice
• Recenzije
• Kratke Zgodbe
• O Strani
• Kontakt

Naključne Zgodbe

Naključne Recenzije

Povezave

Omega je moj prijatelj

Marko Vatovec

Pisal se je tretji dan njegove kazni. Če vsaj ne bi bilo te samote, če bi mu vsaj ostalo upanje na predčasno pomilostitev! Tih, prazen in osamljen svet, ki ga je obkrožal, ne bo prizanašal njegovemu zdravju. Do najbližjega soseda je bilo več milijonov kilometrov in že sama misel na to ga je vedno znova potrla. Številko 1537 je doletela najhujša možna kazen – deset let prisilnega bivanja na neobljudenem planetu, znanem pod imenom Omega. To ime vzbuja strah po celem zvezdnem sistemu in že sama omemba pri večini ljudi povzroči nelagodje. Omega je konec, smrt, poguba in trpljenje. Po njegovih tleh so hodili najhujši zločinci, vrnil se pa ni še nihče. Planet je povsod znan po skrivnostnem prekletstvu dvestotih noči, vsi kaznjenci, ki so kdaj končali na njem so pomrli v čudnih in nepojasnjenih okoliščinah, vedno pred dvestoto nočjo od prihoda. Včasih je trajalo nekaj dni, nekateri kaznjenci so celo zdržali do skrivnostne meje, a preživel je ni nihče. Čeprav so kaznjenci, ki so prišlji nanj uradno dobili kazen od pet do deset let, se je vedelo, da ne bodo preživeli prvega leta. Skrivnostne smrti so že večkrat raziskovali, a pojasniti jih ni znal nihče. Zaključili so, da se kaznjencem zaradi samote zmrači um, kar prej ali slej pripelje do samomora. Tudi za Imperij je bila ta razlaga dovolj dobra. V tančico skrivnosti odet planet je bil tako še bolj grozen in kot takšen odlično sredstvo za ustrahovanje ljudi. Omega je osamljen planet oddaljenega zvezdnega sistema in edine ladje, ki imajo potrebno opremo, da do njega pridejo, so v lasti Imperija. Zbežati s tega ogromnega zapora brez rešetk ni mogoče in tudi, če bi se kdo pretihotapil v ladjo, ki je na planet vozila kaznjence, bi ga takoj odkrili detektorji življenja.

Ko je prvič stopil na tla planeta Omega, se mu je odprl pogled na ogromne širjave zelenic in nizkih hribčkov. Tu in tam je bilo drevo, ki je človeku s svojo senco nudilo zaščito pred popoldansko pripeko, a večinoma je bil to planet zelenic. Nizka in mehka trava je vzbudila prijeten občutek, ko je naredil prve korake po zemlji, ki jo bo najbrž moral gledati do svojega bridkega konca. Planet je bil lep. Z rožantim nebom, zelenicami in modrimi morji je dajal vtis domače Zemlje ob sončnem zahodu. Nebo sta krasili dve luni brez imen, na severnem nebu pa se je raztezala čudovita meglica. Na nek čuden način ga je za trenutek obšla misel, da je prišel domov. Žal je prijetno občutje hitro pretrgala misel, da na tem planetu še nihče ni preživel svoje kazni. Kot je bila navada, ga je po pristanku na planetu do dodeljenega posestva spremil odvetnik. Na poti sta kramljala o nepomembnih, a prijetnih rečeh, ki so bile še toliko bolj grenke, ker sta se oba zavedala, da je to bridki konec obsojenega. Dodeljena mu je bila majhna koča z dobro zemljo za kmetovanje. Lokacija je bila tudi ugodna, saj je bilo na severu skozi celo leto toplo in pridelke je bilo mogoče pobirati večkrat na leto. S hrano je bil preskrbljen, brezdelje pa tudi ne bo predstavljalo večjega problema, saj bo imel več kot dovolj dela s kmetovanjem. Njegov odvetnik se je izkazal, večina kaznjencev je končalo na slabših posestvih. Ko je ladja, s katero je prispel odšla, je postal kaznjenec brez imena, številka 1537.

Prvih nekaj dni je porabil, da se je ustalil v svojem novem domu. Imel je vsa potrebna orodja za obdelovanje zemlje, v koči pa je imel tudi holografski sprejemnik Galaktičnih novic, ki ga je pa redko vžgal, saj je bila vsebina dolgočasna in cenzurirana. Na Omegi je bilo mogoče loviti le programe s politično in korporativno propagando, ki pa ga niso zanimali. Skupina paznikov, ki ga je pripeljala na planet, mu je pred odhodom pustila majhen lebdeči skuter, čeprav so s tem kršili pravila. Najbrž se jim je priljubil s svojim prijaznim odnosom in mogoče so celo zaslutili, da je v resnici nedolžen. Raje, kot da bi poslušal slaboumno propagando, se je s svojim skuterjem odpravil raziskovati bližnjo okolico koče. Pred njim so se odpirale neskončne širjave pustih in nezanimivih travnatih hribčkov, zato se je usmeril k potoku, ki je tekel nedaleč od njegovega domovanja in je bil tudi edini vir vode na dodeljeni posesti. Pred prihodom je bil podučen, da izvirska voda na planetu ni užitna, zato jo je potrebno čistiti s filtri, ki so bili standardni del opreme kaznjencev. Stopil je do žuborečega potočka in se zazrl vanj. Tekoča voda je za trenutek nakazala odsev njegovega obraza in takrat ga je prvič po prihodu globoko prešinila misel, da bo ta planet tudi njegov grob. Zajokal je. Ko je prva solza padla v žuboreči potoček je slišal nepopisljiv, zelo čist in razumljiv telepatski glas, ki je v svojem tonu izražal oblast: »Ne boj se. Moje ime je Omega.«

Od tistega dne je vsak dan, ko ni skrbel za svoja drevesa in pridelke hodil k potoku. Pri njem si je postavil stol in manjšo mizico, dovolj veliko, da je lahko tam obedoval, ter razmišljal o svoji usodi. Si je le domišljal tisti skrivnostni glas? Bal se je, da se mu bo začelo mešati od samote in bil je že na robu z živci, ko je nekega dne ob potoku spet zaslišal skrivnostni glas: »Ljudje mi pravite Omega. A bolje bi bilo, če bi me imenovali Alfa in Omega. Sem začetek in konec, prvi in zadnji. Za nekatere konec, za druge začetek. Za ljudi na tem planetu sem bil do zdaj poguba. A ti si drugačen, ti nisi zloben, to čutim že odkar si prvič stopil na moja tla. Nedolžen si. Potreboval boš novo in čisto ime. Jaz bom tvoj začetek in imenujem te Adam, kot začetek življenja na tem planetu.« Za številko 1537 je bilo to preveč. V paniki je zbežal v svojo kočo, pogoltnil nekaj uspavalnih tablet, ki so bile standardna oprema kaznjencev, legel na svojo posteljo in se spustil v globok spanec.

Številka 1537 glasu ni slišal že skoraj cel mesec. V tem času se je pomiril in prišel k sebi. Glas si je razlagal kot posledico stresa in tako ga je že skoraj pozabil. Bil je en tistih večerov, v katerem je rožnato nebo Omege žarelo zaradi čudovitega sončnega zahoda in ustvarilo nepopisno pokrajino. Severna meglica je bila vidna v vsem svojem zvezdnem sijaju in manjša luna je ravno vzhajala. 1537 je sedel na pragu svoje koče in pil čaj. Zaloge so mu že skoraj pošle, a ni skrbel, saj bo kmalu lahko začel koristiti svoje pridelke. Zrl je v daljavo in razmišljal o tem, kako močno si želi družbo. Ta peklenska samota ga bo gotovo ubila, če mu drugo ne bo uspelo priti do živega. Razmišljal je o svojem psu, ki ga je imel tako rad, a ga je moral pustiti za seboj zaradi prestajanja kazni. Ko bi le imel družbo, potem počasna smrt ne bi bila tako bridka.
Dnevi so tekli, 1537 pa je čas zapolnil s kmetovanjem in sprehodi po zeleni pokrajini. Lahko bi se navadil na ta planet, lahko bi mu bil dom, če le ne bi bilo te samote in čakanja na gotovo smrt. Ko se je nekega dne sprehajal v bližini potoka in razmišljal o svoji samoti, je začutil prijateljski trepljaj po rami. 1537 je od presenečenja poskočil in se v strahu ozrl v osebo, ki je stala za njim. Bil je sivolas moški srednjih let z urejeno belo brado, nasmeškom na obrazu in oblečen v kvalitetno izdelano zeleno obleko z modrimi našitki na rokavih in ovratniku. »Nemogoče! Do prvega soseda je...« je naglas razmišljal 1537.
»Pozdravljen, prijatelj! Kako ti je ime? Mene lahko kličeš kar Albert.«
»1537. Si moj sosed? Kako si prišel do sem? Koliko časa si že tukaj?«
»Lahko rečeva, da sem tvoj sosed, tu sem pa že zelo dolgo.«
Albert je s prstom pokazal na skuter, ki je tiho lebdel za edinim drevesom v okolici in dodal: »Malce sem ga sfriziral, pa se ne ustraši več daljše razdalje. S seboj imam tudi šotor in nekaj zalog hrane, pa potujem okrog po planetu. A ni Omega čudovit? Mislil sem, da bi malo obiskal sosede, pa pogledal kako vam gre.«
»Torej so skuter pustili tudi tebi? Mislil sem, da sem izjema!«
»Tudi meni.«
1537 se je zamislil in z iskrico upanja v očeh dejal: »Praviš, da si že dolgo tukaj! Torej je mogoče preživeti?«
»Je mogoče, če sodim po sebi. In če se potrudiva, boš preživel tudi ti. Pa to tvoje ime... To bova spremenila. Te lahko kličem Adam?«
1537 je pomislil na skrivnostni glas in čudno naključje, a zamahnil z roko in dejal: »Lahko.«
Albert je ostal pri Adamu in si poleg njegove koče še sam postavil manjše bivališče. Od tistega dne sta skupaj delala na pridelkih, ob večerih pa pila čaj in opazovala čudovite sončne zahode. Albert je zelo rad igral šah, zato sta naredila improvizirani set figuric s šahovnico in pogosto igrala, ko ni bilo dela v nasadih. Albert je vedno zmagal, pa naj se je Adam še tako trudil, čeprav je bil kar dober igralec. O tem, zakaj sta pristala na planetu, nikoli nista govorila in Adamu je bilo to pogodu. Adam je čez čas že popolnoma zaupal Albertu. Ko sta nekega večera pila čaj in opazovala sončni zahod, je Albert načel čudno temo:
»V resnici sva se že slišala, midva. Se spomniš čudnega glasu, ki je trdil, da je Omega?«
Adam se je stresel in v hipu ga je oblil mrzel pot.
»Kako veš za to? Mislil sem, da je bilo le v moji glavi. Od samote.«
»Jaz sem Omega. Poskušal sem se ti približati, pa ni šlo. Zato sem se ti raje približal počasi, v obliki, ki ti je bolj domača.«
Adamu je nekaj časa tiho razmišljal, nato pa končno dejal: »Si telepat? Zakaj pa sam sebe imenuješ po planetu?«
»Sem neke vrste telepat. Imenujem se pa tako, ker ste mi ljudje dali to ime. Sem planet Omega.«
»Kaj? Planet? Človek? Telepat?«
Adama je trpinčil paradoks nesmiselnih misli in zopet je pomislil, da se mu meša.
»Adam, ne meša se ti. Dovoli, da pojasnim. Sem umetna inteligenca z možnostjo manifestacije česarkoli materialnega na tem planetu. Nič kar se dogaja na tej krogli, ki ji pravite Omega, mi ne uide in imam tudi sposobnost, ki bi jo vi poimenovali telepatija, čeprav ima ta beseda preveč nadnaravnih konotacij. Gre za tehnologijo, brez hokuspokusa. Cel planet je poln malih nanorobotov, ki so vseprisotni in zmožni manipulirati z materijo. Vsi skupaj so povezani s centralno enoto, ki je v središču planeta in krmili vse procese, to sem jaz, ki sedaj govorim s teboj.«
Adam se je zdrznil in začudeno odgovoril: »Kako to, da govoriš moj jezik? Kdo te je ustvaril? Kako to, da imaš podobo človeka?«
»Od ljudi, ki ste mi jih dostavljali, sem se veliko naučil. Vašega jezika, kulture in predvsem življenjskih zgodb nepridipravov, ki jih raje nikoli ne bi spoznal. V njihovih glavah sem izbrskal pozitivne spomine in manifestiral ta lik, Alberta, da bi se ti lažje približal. Sprva sem poskusil na slepo srečo igrati vašega boga, a se je to izkazalo kot napaka.«
»Nisi ga igral preveč dobro. Najbrž premalo veš o njem, kar ni čudno, ko si se pa učil od kaznjencev. Sicer pa v vsakem primeru tak pristop pri meni ne bi deloval. Ne verjamem v bogove. Kdo te je ustvaril?«
»Sem zelo star tehnološki sistem, ustvarila me je rasa bitij, ki je prvotno zasedala ta sektor vesolja, a so na žalost pred mnogimi stoletji izumrli. Celoten planet je umetni konstrukt in prvotno prebivališče enega od klanov te starodavne rase. Moja glavna naloga je bila evolucijski nadzor. Potihem sem odstranjeval osebke, ki niso bili primerni, da svoje lastnosti prenesejo na potomce, nagrajeval pa sem dobre, ljubeznive in inteligentne. Sem konstrukt, ki je skrbel za pohitritev evolucije te rase. Žal, je ta potekala v smer, ki v vesolju ne more preživeti, a tako sem programiran in si ne morem pomagati, čeprav sem predvidel pogubo svojih stvariteljev. Na koncu so med njimi ostali le nenasilni in ljubeznivi osebki, kar je pa bila tudi njihov konec, saj se niso hoteli braniti, ko so bili nekega dne napadeni.«
»Zato si torej pobijal kaznjence, ki so prišli na ta planet!«
»Res je. In zato bom tudi skrbel, da bo tebi na tem planetu lepo, ker vem da si po krivem obsojen. Za osebke, ki jim je bila storjena krivica imam posebne napotke. Ker si na planetu edini, ki je vreden preživetja, si tudi upravičen do vseh mojih produkcijskih zmožnosti. Tu sem zate, tvoj nov začetek.«
Adam si je zaželel družbe živega bitja, spet so se mu vrnile misli k psičku, ki ga je zapustil na domačem planetu. Še preden je uspel izreči besedo, je Omega že odgovoril: »Žal ne morem ustvarjati življenja. Če bi bil tega sposoben, rasa mojih stvariteljev ne bi izumrla. Lahko pa poskrbim za vse ostalo. Začneva lahko z lepšo, bolj udobno hišo, prvovrstno hrano in urejeno okolico. Bo dovolj za danes?«

V območju planeta, kjer je živel Adam, že dolgo ni pristala ladja. Ko je odslužil svojo kazen, nihče ni prišel ponj, saj tudi nihče ni računal, da je preživel. Nekega dne je na njegovi posesti pristala ladja z novim kaznjencem. Še preden so pristali, so opazili čudne strukture na posesti, ampak kmalu zatem so morali zatemniti vsa okna ladje zaradi vstopanja v atmosfero planeta. Ko so pristali in stopili na plano jim je pogled na pokrajino vzel sapo. Pred njimi je stalo čudovito belo mesto, skozi katerega so tekli smaragdni potoki, njih voda pa je pravljično odsevala čudovito arhitekturo popolnih okoliških zgradb. Rožnata atmosfera Omege je razlivala svojo barvo po belih zidovih hiš s čudovitimi visokimi stolpi, po celem mestu pa so se raztezali prelepi vrtovi vrtnic, katerih opojni vonj je rahel vetrič nosil s seboj do skrajnih meja mesta. Opazili so pomanjšanih sedem čudes starega sveta, razporejenih v ogliščih sedemkotnega obzidja, ki je obdajalo mesto. Skozi vrata obzidja je stopal človek v beli obleki, ki se je ne bi sramovali niti kralji stare dobe. Čez čas je prišel do prišlekov in jih pozdravil: »Dobrodošli na Novi Zemlji!«
Poveljnik ladje je stopil korak naprej in začudeno dejal: »1537! Kako ti je uspelo? Kaj za vraga? Kdo je zgradil to mesto?«
»Moje ime je Adam.«
»Kakorkoli, svojo kazen si odslužil in danes greš z nami s tega planeta. Omega je v lasti Imperija in s tem tudi tudi to mesto. Da si ne bi mislil, da si ga lahko prisvojiš. Kako za vraga pa se je pojavilo tukaj?«
V tistem trenutku je kaznjenec, ki so ga pripeljali z ladjo padel po tleh. En od stražarjev je zakričal: »Mrtev je!«, Adam pa je v glavi slišal telepatski glas: »Ta je bil posebne sorte. Sem ga ocenil, še preden je dobro stopil na moja tla.«
Adam se je obrnil k poveljniku in dejal: »Na tem planetu preživi samo čisto srce. Na vašem mestu bi se hitro vrnil od koder ste prišli.«
»Ne moreš si prisvojiti zemlje na Omegi. Če boš vztrajal boš znova obsojen in tokrat...«
»In kaj tokrat? Me boste poslali na Omego?«
»Kaj boš počel tukaj? Tu ni ničesar več zate.«
»Ko bo pravi čas, se bom vrnil na Zemljo in s seboj pripeljal ljudi čistega srca, tu pa bomo ustvarili Novo Zemljo. Popolno in pravično družbo, ki bo nagrajevala pravičnost in ne pohlepa. Vendar bomo poskrbeli tudi za obrambo pred mrhovinarji, kakršni ste vi. V očeh ti berem, da si hočeš prilastiti to mesto, vendar naj te opomnim, da ti ne pripada. Ta planet je umetna inteligenca, ki vodi in pospešuje evolucijo s tem, da pomaga pravičnim in uničuje krivične. Prejšnja civilizacija tega planeta je izumrla zaradi nezmožnosti obrambe, a s planetom sva našla luknjo v njegovi kodi, ki dopušča izgradnjo obrambnih sil. Če bo imperij samo pomislil na udarec po tem planetu, bo po vas.«
»Nezaslišano! Takšna najdba pripada celotnemu človeštvu!«
»In tudi bo. Tistim, ki zaslužijo. Omega, si preučil njihovo ladjo? Jo lahko zgradiš? Dobro. Svetujem vam, da se hitro poberete od tod, predstavnikom Imperija pa sporočite, da Omega ne bo več sprejemal kaznjencev.«
»To boš še obžaloval. Samo še nekaj mi povej, zakaj je Omega prizanesel ravno tebi?«
»Ker ste obsodili nedolžnega. Omega je moj prijatelj.«

na vrh

Podaj Oceno

Oddaj Komentar

Vzdevek:    Komentar... Prosim prepišite varnostno kodo:

na vrh