Naključne Zgodbe
- Krčma pri Saturnu
A. Ivanuša - DVD življenja
B. Ekselenski - Naslednjih tisoč let
A. Ivanuša
Naključne Recenzije
- Poul Anderson – Tau Zero
M. Vatovec - Frank Herbert – Dune
M. Vatovec - Film: Gospodar prstanov - Stolpa
J. Vidmar
Povezave
Magri turnir
Denis Podaj
„Kaj te muči Erik,“ ga povpraša Tomaž, ko opazi, da je Erik nekam zamišljen.
„Ah nič, takega, pripravljam se na nevšečnosti, ki jih povzročajo do mene.“
„Saj bo minilo, gotovo se bo kdaj obrnilo in te bodo začeli spoštovati“
„Ja sem razmišljal o tem kako bi to dosegel. Mogoče se bom pridružil vašemu klubu in začel trenirati Magri,„ Tomaž se ustavi in ga presenečeno opazuje.
„Ne vem, če je to pametna odločitev.“
„Zakaj, ti si član ekipe, pa se noben ne spravi nate. Nasprotno, celo spoštujejo te.“
„Že, ampak, bojim se da se bodo tu še bolj spuščali vate, to je lahko nevarno,“ in nadaljujeta pot proti šoli.
„Vem, da je nevarno, ta veščina ni kar tako za hec. Ampak, saj jaz znam biti dober magijan, če je treba znam uporabiti močno magijo,“ razlaga Erik.
„Ravno tega se bojim, vsi te bodo napadali, kaj če boš v jezi sprostil magijo, ki jo skrivaš, potem se te bodo bali. Mislim, da tega spet ne želiš doseči,“ ga zaskrbljeno opazuje.
„Ne, te ne bom uporabljal in ne skrbi, znam jo obvladati. Danes pridem na trening, ti pa pregovori trenerja, da me vzame. Prosim.“
„Oh, le kaj naj ti rečem. Ne? Prav, pridi, ampak obljubi mi, da če ne dobro kazalo, boš odnehal.“
„Obljubim.“ ko prispeta do šole, se že pred vhodom zbirajo člani kluba, ter se na veliko zabavajo.
„Zdravo,“ jih pozdravi Tomaž, ter se ustavi pri njih. Erik, pa nadaljuje pot proti vhodu.
„Erik!“ veselo vzklikne njihov kapetan Žiga, ter hitro stopi do njega, ter ga objame okoli vratu. Erik je precej manjši in bol suh proti Žigeju in večini članom kluba. Saj imajo vsi zelo natrenirano telo.
„Zdravo Žiga,“ ga nejevoljno pozdravi.
„Povej mi, si kaj močen.“
„Nekaj sem.“
„Dvigneš toliko kot jaz,“ nadaljuje Erik, vsi ostali, razen Tomaža, pa se že pričnejo hihitati.
„To verjetno ne.“
„Pa poskusiva.. Lahko dvigneš tole?“ mu v roke potisne utež. Erik, ga pograbi in drži, utež je bila težka, vendar ne tako, da je ne bi mogel držati. Vse dokler, ni Žiga kresnil z prsti in utež je postaja v trenutku mnogo težja, da je Erika kar vrglo na tla, ker ni mogel več držati. Vsi so planili v glasen norčavi smeh. Razen Tomaža, ta jih je postrani pogledal in pomagal Eriku vstati na noge. Ekipa se odpravi v šolo, Tomaž, pa pogleda Erika:
„Si prepričan, da bi se nam rad pridružil? Ti so polni takih norčij in na treningu si te bodo privoščili.“
„Ja, danes po pouku pridem. Ne skrbi, vem, da bo od začetka težje, vendar nekaj moram narediti, nočem da me samo jezijo,“ in tudi sama zakorakata v šolo. Ko odzvoni šolski zvonec, ki razglasi konec pouka, se ekipa začne zbirati na šolskem stadionu, kamor prikoraka tudi Tomaž, za njim pa Erik.
„Kaj pa on dela tukaj,“ vpraša Žiga Tomaža.
„Želi se nam pridružiti.“
„On, taki pišek, saj se še bo ubil.“
„Vsak ima možnost da se nam pridruži. Me pa zanima kašen je tvoj motiv za to odločitev,“ se med skupino učencev oglasi starejši možakar, ki je trener.
„Rad bi bil močnejši, bolj pogumen in samozavesten,“ tiho odgovori Erik.
„Razumem. No vse to lahko pridobiš pri nas, vendar te že na začetku opozarjam, da te čaka trdo delo.“
„Zavedam se tega. Pripravljen sem trdo delati.“
„Počakajte malo trener, že tako nam ne gre rožnato, tale mulc, nas bo samo oviral,“ se začne pritoževati Žiga.
„Žiga, ti si kapetan ekipe, zato bi ravno ti mogel vedeti, da osebo ne smemo nikoli soditi po videzu in prvem vtisu. Ti veš, da je treba dati vsakemu možnost za uspeh, poleg tega, ne poznamo njegove magije, zato ne vemo kaj zmore. Dovoli mu da najprej pokaže, kaj zna, šele potem bomo sodili.“
„Razumem trener.“
„Mimogrede, imam veslo novico, letos imamo ponovno možnost, da se udeležimo svetovnega prvenstva. Organizatorji so nam dali še eno možnost, naslednji teden imamo tekmo, če zmagamo imamo vstopnico na prvenstvo.“
„Odlično novica, fantje in dekleta, glejte da daste vse od sebe!“ vzklikne Žiga.
“Ne skrbi, tokrat, ne bo šla nobena žoga v moj gol,” odločno spregovori Tomaž.
„Proti komu pa igramo?“ je radovedna Evoli.
„Proti klubu beli tiger,“ mirno odgovori trener, vsi ostali učenci, pa v trenutku utihnejo in prestrašeno opazujejo trenerja.
„Kdo pa so to, so močni?“ tiho zašepeta Erik.
„Močni? To je najboljša ekipa, so petkratni svetovni prvaki. Do sedaj jim v vseh petih letih ni dal niti enega gola.“ tiho odgovori Tomaž.
„Ampak ne bomo se pustili tako z lahka, trener izbral bi najboljših pet, ki bodo tekmovali.“
„Prav, koga predlagaš?“ potrdi trener.
„Tomaža, ki je najboljši golman. Evoli in Matica, ki sta najboljša branilca. Sebe in Mateja, pa bi predlagal za napadalca.“
„Strinjam se, izbral si res najboljše od najboljših. Sedaj pa se lotite treninga.“ Teden je minil, kot bi mignil, ekipa je trenirala od jutra do večera. Urili in izvajali so vse možne trike, da bi bili boljši, kot so bili do sedaj. Na dan tekme se odpravijo, na velik stadion, kjer se bo kar kmalu začelo dogajati svetovno prvenstvo. S Tomažem je potoval tudi Erik, ki je šel seboj samo kot gledalec oz, navijač. Ko prispejo do bojišča, Erik pred sabo zagleda nepričakovano. Pred sabo zagleda ogromno dolino, iz katere se iz vseh strani dvigajo strme navpične kamnite stene. Znotraj doline, pa se nahaja gozd, jezero, reka, travnik, celo kamnita puščava. Na vrhu ene od sten doline, je iz skal izklesana velika tribuna, na kateri se zbirajo gledalci.
„To je čisto drugače, kot imamo mi pri šoli,“ presenečeno spregovori Erik. Tomaž pa se mu nasmehne:
„To je originalni stadion, za Magri, velik in v njem najdeš veliko elementov, ki ti pomaga pri izvajanju magije.“
„Kje pa so goli, kje je tvoje mesto,“ po vsej dolini išče gole.
„Ne išči na tleh, ker jih tam ni, original goli so drugačni kot jih imamo v šoli. Poglej više, na steno doline. Vidiš, na vsaki strani sta dve nekoliko večji ploščadi, na katetri sta izklesana dva velika kroga. To je gol.“
„Ok, držim pesti za vas.“ Tomaž mu prikima, ter se skupaj z ostalimi odleti na svojo polaščat, ker bodo pričakali začetek tekme. Erik, pa se usede zraven trenerja in drugi navijačev, ter nervozno čaka na začetek tekme. Medtem se na drugi strani doline, na nasprotni strani že zbrala ekipa beli tiger, prav tako štirje fantje in ena punca. Ko so prispeli na ploščat, so navijači začeli na vso moč žvižgati in vpiti njihovo ime. Na sredini doline, se pojavi moški, oblečen v modra elegantna oblačila, ki pozdravlja in nagovarja publiko.
„Dajte vse od sebe, kot smo trenirali,“ odločno ukaže še Žiga, ter vsi se odpravijo na svoje položaje. Tomaž ostane na ploščadi, kjer bo branil svoj gol, Evoli in Matic lebdita v zraku nekoliko oddaljeno od ploščadi, saj je njuna naloga, da preprečita napadalcu, da bi sploh približal ploščadi. Žiga in Matej pa lebdita na sredini doline in čakata da mož v modrem, zapiska za začetek igre in v igro vrže žogo. Sodnik dvige pozlačeno žogo visoko v zrak, žoga ni velika, zato jo je mogoče držati z eno roko.
„Ekipi, sta pripravljeni?“ še povpraša preden razglasi začetek.
„Raje se kar predaj, drugače se bo komu kaj zgodilo,“ ga smehljaje opozori kapetan ekipe belega tigra Andrejas.
„Hm, ne misli si, da bo šlo tako z lahka,“ mu odvrne Žiga.
„Pripravite se in začnite,“ zavpije sodnik, ter vrže žogo med ekipama. Žiga se na vso moč zažene proti žogi, Andrejas pa še zmeraj mirno lebdi in smehljaje opazuje Žigo. Tik prede, Žiga pograbi žogo, ta v trenutku izgine, presenečeno pogleda proti Andrejasu in opazi, da se žoga pojavi v njegovi roki. V trenutku se zažene proti njemu, tudi Matej se je zagnal proti Andrejasu. A Andrejas se ne premakne niti za milimeter, svoj pogled usmeri naravnost proti golu. Žoga v njegovi dlani ponovno izgine, ter se ponovno pojavi za Tomažem, ter švigne v gol. Oglasi se zvonec za gol, občinstvo je na nogah. Tomaž in ostali člani ekipe, šokirano gledajo, vedeli so da bo težko, vendar niso pričakovali tega.
„Predvidevam, da je mogočen magijan,“ je prav tako presenečen Erik.
„Poznavalci pravijo, da Andrejas, še ni pokazal svoje resnične moči. Nekatri celo pravijo, da v sebi nosi demona,“ mu odgovori trener, Erik pa ga zamišljeno pogleda.
„To je bilo samo opozorilo, še zmeraj se lahko predaš. Naslednič se bo komu kaj zgodilo,“ smehljaje sporoči Andrejas Žigi.
„Prihrani grožnje zase. Misliš, da bom po prvem golu obupal, in ti priznal premoč. Pozabi,“ mu odvrna Žiga. Tomaž je medtem pobral žogo iz gola, ter jo vrgel nazaj v igro. Ujame jo Matej, ki se nemudoma spusti v napad, spusti se do jezera, ter leti tik nad njim, do nasprotne ploščadi.
„Zara, poskrbi za njega,“ ji ukaže Andrejas, ta se nasmehne mu pomežikne, ter izgine. Ponovno se pojavi pred Matejem, zamahne z roko in iz jezera se dvignejo visoki valovi, ki ga zalijejo in potopijo v vodo. A še preden se valovita gladina jezera umiri iz vode skoči Matej, ter nadaljuje pot. Zara se ponovno pojavi pred njim, okoli sebe ustvari velik vrtinec vode, ki se začne visoko dvigati. Vrtinec vase posrka skoraj vso vodo iz jezera,, nato stegne roko proti Mateju in vodni vrtinec, v trenutku z močnim sunkom udari v njega. Matej se ni uspel braniti, zato ga odnese vse do stene doline, kamor ga dobesedno zabije. Vodni vrinec se poleže, okoli Zare, pa ostane le manjši vodni curek, ki drži žogo. Ta curek se na njen ukaz zažene proti golu. A pred curkom se pojavi Matej, ves poškodovan in z divjim pogledom, pred sabo ustvari nekašne stekleni štit. A je proti curku prešibak, ta ščit razbije, ter z žogo nadaljue svojo pod skozi Matejevo telo, naravnost v gol.
„Matej!!!“ na ves glas zavpije Žiga, ter leti proti njemu, da bi ga ujel, preden bi padel na trda tla.
„Sem ti rekel, da se bo nekomu kaj zgodilo, pa me nisi poslušal,“ se hihita Andrejas.
„Ti .. ti, ti bom jaz že pokazal. Ubil te bom!“ postane čisto divji Žiga, ki v naročju drži nezavestnega Mateja iz katerega dobesedno lije kri.
„Pet minut odmora, da si ekipa priskrbi menjavo,“ se oglasi sodnik.
„Kaj ni to prekršek, kaj je to dovoljeno.“ je ves paničen tudi Erik.
„Da, to je taka igra. Pravzaprav ni nekih pravil. Dovoljena je uporaba vse vrste magije.“ ekipa se zbere na ploščadi, kjer Žiga preda Mateja medicinskim osebam. Na ploščad, pa prihitita tudi trener in Erik.
„Trener, jaz ga bom ubil, prosim dovolite mi da ga ubijem.“ je ves nemiren Žiga.
„Pomiri se, v takem stanju ne moreš nadaljevati igre.“ ga skuša pomiriti Tomaž, čeprav je sam čisto nervozen.
„Bojim se, da se igra ne bo mogla nadaljevati. Takšne situacije nismo pričakovali, zato nimamo rezervnega igralca,“ potihnem, spregovori trener.
„Prosim! Menda se ja ne bomo pustili, kar tako,“ se razburja Žiga.
„Popolnoma te razumem, vendar nimamo petega igralca.“
„Jaz bom šel igrat,“ se pogumno in samozavestno odloči Erik.
„Erik, cenim tvoj pogum, vendar, zdaj ni čas za igrice, sam si videl kako nevarno je,“ zavrne trener.
„Vem, ravno zato se javljam. Menim da je moja magija dovolj močna, da jih premagam.“
„Erik, glej ...“
„Naj igra,“ prekine trenerja Tomaž, ter opazuje Erika.
„Si zmešan, kako nas lahko tale pišek reši,“ se razburi Žiga.
„Lahko. Mnogo močnejši je, kot si mislite. Samo Erik, ne pozabi kaj sva se...“
„Ja vem Tomaž, pazil bom, da se ne razkrinkam,“ vsi ostali se čudno pogledajo, saj tega niso ravno razumeli.
„Če ti tako praviš, ti bom verjel. Čeprav ne razumem, ravno najbolje zakaj se gre. Erik prevzel boš Matejevo mesto,“ ukaže Žiga, ter se skupaj vrnejo na igrišče.
„O ste našli novo žrtev.“ se pošali Andrejas. Erik pa se mu samo skrivnostno nasmehne. Tomaž iz ploščadi vrže žogo proti Žigi in igra se nadaljuje. Žiga jo zgrabi, ter se zažene proti nasprotni ploščadi, a še preden, se prav obrne, že dobi udarec v trebuh, od največjega in najbolj mišičastega nasprotnika. Žiga se zvije od bolečine, žoga mu zato pade iz rok, ter izgine. Pojavi se ponovno na Andrejasovi dlani, ta jo ponovno nameri proti Tomažu, se nasmehne in žoga izgine.
„Tokrat ta trik ni uspel,“ z nasmeškom spregovori Erik, ter pokaže žogo na svoji dlani. Andrejas in vsi ostali so šokirani.
„O ujel si jo. Bravo.“ se norčuje Andrejas, čeprav sam pri sebi komaj verjame, da jo je uspel ujeti. Erik se tako brez opozorila zažene proti nasprotni ploščadi, ko prispe nekoliko pred njo se ustavi, ter se skoncentrira, da bo žogo vrgel proti golu. V tistem hipu, pa se skozi njegovo telo zapiči sablja. Erikova ekipa, je ponovno v šoku, Andrjas in njegova ekipa, pa v glasnem smehu. A smehlja se tudi Erik, kajti njegovo telo se je spremenilo v gosto črno meglo, ta potuje okoli nasprotnika, ter se ponovno združi v Erikovo telo, na katerem ni bilo niti sledu o tem, da je bil zaboden. Andrejs se preneha smejati, saj ga je že drugič presenetil.
„Če ste mislili, da boste lahko z mano opravili tako z lahko, se motite.“ ter ponovno nastavi žogo proti golu.
„V moj gol ne bo šla nobena žoga.“ zabrusi nasprotnikov golman, ter dvigne roko, okoli gola, se tako ustvari debel led, ki prekrije gol in tako onemogoči, da bi slo kaj v njega. A Erik, se na to ni nič oziral, svojo energijo usmeri na roko v kateri drži žogo, ta prične goreti, vse močneje in močneje. Ko je ta že vsa v plamenu, žogo ustreli, ogenj, ki se sproži za njo, se spremeni v ogromnega kačjega zmaja, ki žogo pravzaprav nosi med svojimi zobmi. Vsi svoj pogled usmerijo na velikega ognjenega kačjega zmaja, ki se ovije okoli ledene gore, ter jo z nič kaj truda razbije, žogo pa samo da v gol, nato izgine. Andrejas okameni, kot tudi drugi člani njegove ekipa, prvič v svoji karieri so dobili gol, in še od na videz nič močnega dečka. Presenečeno je tudi občinstvo, ter Erikova ekipa, ki še zmeraj ni dojela, da so dali gol, pravzaprav take magije niso pričakovali od Erika.
„Odlično Erik.“ ga pohvali Tomaž, ko se ekipa zbere na ploščadi.
„Zakaj nisi nikoli rekel, da obvladaš tako močno magijo?“ ga še zmeraj presenečen povpraša Žiga.
„Nikoli nisi vprašal, kaj znam. Poleg tega, jaz se ne važim z njo kot ti.“
„Zmoreš še več?“ ga povpraša Evoli.
„No, jaz ...“
„To ni še nič, kar je pokazal, verjemite mi, njegova moč je desetkrat močnejša, ko ste videli, sam boji se jo pokazat.“ ga prekine Tomaž, ko opazi, da se je bal povedati po resnici. Žiga zamišljeno pogleda Erika, nato se ozre proti nasprotniku, ter ga ponovno pogleda.
„Prav, če je to res, potem, pokaži svojo moč in uniči nasprotnike. Nikar se ne boj, ne tokrat. Pravzaprav te prosim, da jih pokončaš,“ te besede Erika nekoliko presenetijo, vendar mu zadovoljo prikima, ter se spusti nazaj v areno.
„Upam, da se ne bo slabo končalo,“ pripomni Tomaž
„Vseeno mi je, če se jim kaj zgodi,“ odgovori Žiga
„Ne mislim na njih, ampak na Erika. Če bo preveč pretiraval z močjo, lahko zgubi nazor, na svojo magijo.“
„Ti nas malo strašiš Tomaš,“ se oglasi Evoli
„Ne, če bi bili njegovi prijatelji, bi vedeli zakaj sem v skrbeh. Sicer pa ne skrbite, vem kako ravnati z njim, gremo zdaj zmagat.“ Tudi nasprotna ekipa se je vrnila na prizorišče. Tako nasprotnikov golman, vrže žogo v igro, prime jo nasprotnik z mečem, ki se v trenutku zakadi proti Tomažu. Nasproti se mu postavita Evoli in Matic, ki združita energijo in okoli sebe ustvarita električno polje, ter v nasprotnika spustita veliko število strel, ena od strel mu zbije žogo, ter jo odnese naravnost v Erikovo naročje. Erik, še preden prav poprime za žogo izgine, čez kratek čas, se močan sunek pod gozdom hitro premika, proti ploščadi, kar hitro za njim, se skoraj istočasno premika pod vodo in pod travnikom. Golman se na vso moč skoncentrira, iz katere strani bo sedaj napadeno, tako bujno spremlja vse tri sunke. Tik pred ploščadjo se iz gozda dvigne kačji zmaj ves in listja, prav tako se dvigne iz vode kačji zmaj iz vode, ter iz travnika, in kamna. Tako se vsi trije zmaji dvignejo nad ploščad, ter naravnost proti golu, v tistem trenutku, pa zazvoni tudi zvonec za gol. Golman se presenečen hitro obrne in ugotovi, da je Erik za njih medtem ko je on spremljal zmaje, žogo položil v gol. V tistem trenutki, ves besen golman, hoče udariti Erika, a ta ga pogleda naravnost v oči tako golman opazi, da so se za hipu Erikove oči spremenile v zmajeve, za piko na i pa je še spustil rahel glas zmaja. To dejanje je golmana ustavilo, da je še bolj presenečeno stmel v Erika, ki se je vračal na svojo ploščad.
„In tako je zdaj rezultat dva proti dva, a za zmago so potrebi trije goli, kdo bo dal naslednjega bo zmagovalec in si tako pridobil vstopnico za svetovno prvenstvo.“ sporoči napovedovalec v modrem, publiki, ki je čisto ponorela nad dogajanjem.
„Erik, kontroliraj se.“ ga opozori s strogim pogledom Tomaž, ko se vrne na ploščad.
„Ne skrbi, vse bo v redu, vam kako daleč lahko grem.“ mu odgovori Erik, čeprav Tomaž ni videti pomirjen. To opazi tudi Žiga, zato je pričelo tudi njega rahlo skrbeti
„Juhu, damo fantje še nega. Pa je zmaga naša.“ je vsa poskočna Evoli. Njihovo veselje zmoti glasno vpitje Andrejasa, ki kar žari od energije, ki jo zbira. Zato se ekipa hitro odpravi na svoje položaje.
„Prepustite ga meni, kot je videti, bo sprožil močno magijo.“ jim sporoči Erik.
„Mu boš kos sam?“ ga povpraša Žiga.
„Da, ampak bom moral prestopiti mejo. Oprosti Tomaž,“ ter se pomakne nekoliko v ospredje, ter tudi sam prične zbirati energijo, ki se okoli njega zbira v obliki goste črne megle. Nasprotnikov golman, vrže žogo Andrejasu, nad njim se pa pričnejo zbirati gosti črni oblaki in katerih na vse strani druga za drugo švigajo ogromne črne strele.
„Sedaj boste vi videli hudiča!“ zavpije Andrejas, ter ogromne strele skliče na sebe, tako je njegovo telo vso prepleteno z črnimi strelami. Strele povzročajo, močne sunke in sunke vetra, da se vse trese, da tla pričnejo vsa pokati, kot tudi stene doline. Erik, svojo gosto črno meglo razširi, ter se popolnoma prekrije z njo. Megla se začne širiti in oblikovati v podobo kačjega zmaja, ko ta doseže njegovo ogromno velikost in obliko, se razkadi, ter razkrije, ogromnega črnega kačjega zmaja, z krvavo rdečimi očmi.
„Vav, saj zgleda kot pravi,“ se začudi Žiga.
„Saj tudi je, to je Erikova resnična podoba. On je kačji zmaj,“ pripomni Tomaž, ta izjava pa vzame sapo vsem članom ekipe. Erik in Andrejas, se silovito spustita drug proti drugemu in ko udarita, nastane močan sunek, ki vse igralce pomeče v stene, v celotni dolini izruva vsa drevesa, popokajo tla, razpiha vodo iz jezera, močno so pokale tudi stene doline. Čisto pa je zdrobilo obe ploščadi z goli vred. Močan sunek so čutili tudi gledalci, ki so se od strahu razbežali. Ko sunek izgine, ter se poleže prah, obe ekipi prestrašeno s pogledi iščeta svojega člana. Oba najdejo na sredini doline, stati na tleh, v svojih človečkih podobah, kjer se še zmeraj divje gledata. A oba sta brez moči, oba se zavedata, da se igra ne more nadaljevati, čeprav si oba močno želita nadalje bitke.
„Osebno bom zaprosil, da se pridružite na svetovnem prvenstvu, da dokončamo začeto. Do takrat pa pridno treniraj, kajti takrat bo slika popolnoma drugačna. Naslednjič ne bom tako milosten,“ spregovori Andrejas.
„Dogovorjeno, tudi jaz še nisem pokazal vseh kart,“ mu zabrusi Erik. Tako se oba divje vrneta k svojim ekipam.
„Na dogovor, da se ne boš razril, pa si čisto pozabil, ne,“ ga opomni Tomaž, ko se mu približa.
„Tomaž, sam si videl situacijo, če ne bi storil tega, bi bili sedaj vsi mrtvi. Rekel sem ti ne skrbi, naučil sem se spremeniti nazaj v človeško podobo, brez, da mi magija uide izpod nadzora.“
„Erik, hvala, brez tebe, nam ne bi uspelo,“ se mu zahvali Žiga, ter mu poda roko.
„Hvala. Torej me sedaj sprejmeš v svojo ekipo.“
„Definitivno.“
na vrh
na vrh