Naključne Zgodbe
- Svan
D. Žagar - Klic narave
V. Plateis - Druga dimenzija
D. Podaj
Naključne Recenzije
- Dr. Hannibal Lecter
M. Prepelič - Frank Herbert – Dune
M. Vatovec - Film: Gospodar prstanov - Kraljeva vrnitev
J. Vidmar
Povezave
Druga dimenzija
Denis Podaj
Zgodaj zjutraj, ko se je sonce šele začelo dvigati iz odprtega morja, se na obalo pripelje poln avtobus mladostnikov.
„Tako otroci prispeli smo na cilj.“ se oglasi profesorica, še predem se avtobus prav ustavi.
„Otroci? Mi nismo več otroci.“ pripomni eden od učencev.
„A res, čeprav si star petnajst let, si zame še vedno otrok.“ mu odvrne profesorica. Ko se avtobus ustavi se mladostniki hitro izkrcajo, ter iz preteklika poberejo svoje nadžupnike. Vsem se je mudilo, le Eriku, ta si je vzel čas, in svoj nadžupnik vzel zadnji, da se je izognil prerivanju. Celoten razred, vsi zelo dobre volje in zelo razigrani, razen Erika, ta je vedno strogo resen in zamišljen, se odpravijo proti manjši ladjici.
„Erik, pazi kje hodiš.“ ga na pomolu z nagajivim nasmehom opozori sošolec Klemen, medtem pa Erik že pada, ker se je spotaknil ob njegovo nogo. Na vseh štirih pristane, tik na robu pomola, z glavo pa je gledal v vodno gladino.
„Klemen! Kaj počneš, kaj se morate res vedno spravljati na našega Erika!“ se razjezi profesorica, ko opazi, kaj se je zgodilo, ter pomaga Eriku vstati.
„Če pa je čudak.“ pripomni Klemen.
„Če je malo drugačen od ostalih še ne pomni da je čuden. Naučiti se morate ljudi sprejeti tašne kot so.“ Erik, se molče postavi nazaj na noge, ter se skupaj z ostalimi vkrca na ladjico, vsede se na zadnjo klop ob robu ladjice, ter mirno opazuje modro morje. Čez nekaj časa, ko je ladja že lep čas plula po mirnem morju, k njemu prisede ena od sošolk:
„Se rad voziš z ladjo“
„Ja, nekako me pomirja in lažje razmišljam.“ ji odgovori, a je ne pogleda, nepremično le opazuje valove, ki jih povzroča ladja.
„Erik, te lahko nekaj vprašam?“ ga previdno in po tihem povpraša.
„Lahko.“
„Kaj se dogaja s tabo, že odkar si se pridružil našemu razredu si ves čas globoko zamišljen, z nobenim nič ne rečeš, vsi te imajo za čudnega. Jaz pa vidim, da te v resnici nekaj zelo skrbi, ampak kaj lahko petnajstletnika tako zelo skrbi, da…“
„Marsikaj.“ jo prekine z hladnim glasom.
„Vidim. Se želiš pogovoriti, dobra poslušalka sem, ti pa vsekakor potrebuješ prijatelja.“ tedaj pa jo Erik pogleda, ter se ji nasmehne:
„Ana, ne skrbi za mene, jaz se bom znašel.“
„Že, ampak ne maram gledati ljudi, ki so nesrečni, jaz pač vsakemu želim pomagat. Takšna pač sem.“
„Ana! Pridi sem!“ jo pokliče sošolka, na drugi strani ladje. A Ana, se ni kaj dosti zavzela, da jo sošolke kličejo, še naprej je želela ostati z Erikom in se z njim pogovarjati.
„Le pojdi, da ne bodo še tebe zafrkavali, da se družiš s čudakom.“
„Jaz se bom družila s kom bom jaz želela, ne s kom bodo drugi želeli.“
„Cenim to, vendar vseeno pojdi.“ ter svoj pogled usmeri nazaj v morje. Ana se le odpravi k svojim sošolkam in še predem se prav vsede, ji pripomnijo.
„Kaj se družiš s tem čudakom. Ti je všeč?“
„Ah Emeli, če se z nekom želim malo pogovoriti, še ne pomeni da mi je všeč.“
„No saj če odmislim, da je čuden, je še kar lušten, a ne.“ Ana ji nič ne odgovori, le zavije z očmi. Čez čas, mirnega plutja, Erik presenečeno pogleda nekoliko dlje na odprto morje, kot bi nekaj zaznal.
„Kapitan, odvrnite na desno, hitro!“ zavpije v kabino.
„Kaj pa ti je, saj nič ni.“ ga čudno pogleda, sošolci pa se mu že posmehujejo. Razen Ane, ta presenečeno pogleda v smer, katero je opazoval Erik. Tudi Ana začne debelo in prestrašeno gledati, ter se počasi pomika proč od roba.
„Druščina, nekaj se tam dogaja.“ prestrašeno pregovori. V tistem pa ladjo zavzame hud veter, mirno morje postane zelo valovito, da kapitan komaj nadzira plovbo ladje. Tik pred ladjo se v morju ustvari vrtinec in jih potegne vase. Kot bi mignil, se veter pomiri, vrtinec, se poleže, skoz temne oblake, ponovno posije sonce. Ladja, pa še naprej pluje po mirnem morju, z vsemi na krovu. Sošolci in posadka, se počasi pobirajo s tal, ter presenečeno opazujejo kaj se je se zgodilo. Le Erik, stoji na robu ladje in strogo resno opazuje v globine morja.
„Ste vsi v redu?“ jih zaskrbljeno povpraša profesorica in vsi ji pozitivno odgovorijo.
„Kaj se je zgodilo?“ se sprašuje Klemen, kot večina učencev.
„Padli smo skozi prehod, v drugo dimenzijo.“ jim resno odgovori Erik. Vsi ga čudno pogledajo.
„Kaj pa govoriš. Bodi raje tiho, boš bolj koristen.“ mu odvrne Klemen.
„Erik, kako to misliš, da smo v drugi dimenziji.“ zanima Ano.
„Blede se mu, morda misli, da so nas ugrabili nezemljani in nas teleportirali na drug planet.“ se norčuje Klemen.
„Ne, še vedno smo na istem planetu, le druga dimenzije je. Kako vam naj razložim, kot bi bili v drugem času.“ jim skuša razložiti Erik. V tistem pa opazi, da se je ravnokar za hip nekaj dvignilo iz globine morja, ter se ponovno potopilo.
„Erik, prosim počakaj z svojimi razlagami, naj kapitan ugotovi kaj se zgodijo, on pozna morja.“ ga z mirnim glasom prosi profesorica.
„Tiho, bodite za trenutek tiho, Ratur nas obkroža, zato bodite tiho, da nas ne sliši.“ jih opozori Erik.
„Ti si pa res neumen! Ne boš že tiho!“ se razburi Klemen, in ves besen povzdigne glas, ter zakoraka do njega, ter ga zgrabi za ovratnik. V tem trenutku, pa se nedaleč stran iz vode dvigne velika rjava kačasta pošast ter se z veliko hitrostjo zažene proti ladji, medtem pa spušča kričeče glasove. Vsi na ladji dobesedno okamenijo in prestrašeno opazujejo pošast, kako se jim približuje. Le Erik, se izmuzne Klemenovih rok, ter skoči z ladje v morje. A njegovo telo se ne potopi, ustavi se na gladini vode, ter teče naproti pošasti, po vodi, kot bi bilo kopno.
„Ej, tukaj sem, pridi pome!“ se na ves zavpije, ter steče proč od ladje, Ratur pa mu prične slediti. Ratur, se tik preden bi dosegel Erika potopi v globino, tako da ga iz površja ni možno več videti. Razburkani valovi se umirijo, in ustavi se tudi Erik, ter pozorno opazuje okoli sebe in čaka od kje bo planil. Erik, čez čas zazna, od kje se mu približuje, zato se takoj odrine v zrak. Skočil je več metrov visoko, tik pod njim, pa se s široko odprtimi usti dvigne tudi Ratur. Erik, proti njemu stegne roko, ter z poletom nakaže naravnost v njegova velika usta. Iz prsta izstreli veliko modro strelo, ki potuje naravnost v Raturjeva usta, ter skozi njegovo telo na drugi strani prodre skozi. Strela je Raturja dobesedno razkosala za tisoč delčkov. Erik nato izgine in se pojavi ponovno na ladji.
„Sedaj pa me pozorno poslušajte! Kot sem že rekel, smo v drugi dimenziji, ki popolnoma drugačna od vaše! Tukaj živijo popolnoma druga bitja in če boste hoteli preživeti me boste morali ubogati. Torej če rečem da bodite tiho boste tiho!“ se močno razburi Erik, ko se vrne na ladjo. Vsi ga debelo gledajo, saj nikomur ni bilo jasno, kaj se je pravzaprav sedaj zgodilo. Vsi se molče usedejo nazaj na sedeže, ter ga smo molče in prestrašeno opazujejo.
„O kod pa ti poznaš ta svet in kako znaš to, kar si storil?“ ga previdno vpraša Ana.
„Ker sem se tu rodil. To je moja domovina, po nesreči sem se znašel v vaši dimenziji, zgodilo se mi je podobno, kot se nam je zdaj, kar naenkrat, je prišla nevihta, in me prenesla v drugo dimenzijo. To je bila ena od mnogih vodni bitij, pravimo ji Ratur, on je slep, vendar ima zelo dobro razvit vonj in sluh, zato sem rekel da bodite tiho, ker če nas ne bi slišal, nas ne bi napadel. V tej dimenziji, smo se nekateri ljudje rodili z nadnaravo močjo, postali smo magijani, zato sem lahko to storil, jaz sem eden od njih.“ jim obrazloži Erik.
„Torej na srečo v nesreči imamo nekoga ki pozna te kraje. Potem takem povej kam naj plujem, da bomo na vrnem.“ se oglasi kapitan.
„Drži, da poznam te kraje, vendar ne vem še kje se nahajamo, plujte v želeno smer, dokler ne bom videl kaj značilnega, po čemer bom prepoznal v katerih morjih smo.“ mu odgovori, kapitan pa samo prikima, ter se odpravi nazaj v kabino, ter požene ladjo naprej proti neznanemu morju. Niso dolgo pluli, ko je Erik opazi da se proti njim premika, velika lesena ladja, z velikimi jadri.
„Pomoč prihaja.“ spregovori eden od sošolcev.
„Ni nujno, ko se približajo bom jaz govoril.“
„Lesena je, takšne ladje še obstojajo?“ se bolj sam pri sebi sprašuje Klemen, a ga je Erik slišal.
„Saj sem rekel, da smo v drugi dimenziji, to je isto kot bi bili v drugem času, tu je še zmeraj srednji vek. Zato bodo na to ladjo zelo čudno gledali in težko predvidevam kako bodo reagirali. Kapitan, zaenkrat prosim ugasnite motor, da se nam približajo, če bom zaznal da smo v nevarnosti vam bom dal znak, takrat motor ponovno poženite s polno paro.“
„Dogovorjeno.“ ter ustavi ladjo. Ladja se jim približa, z nje pa jih opazuje veliko število vojakov oboroženih z meči in puškami. Med njimi stoji tudi visok možakar, z velikim klobukom in dolgim plaščem, zraven njega pa pokončen možakar z bolj elegantnim plaščem in z dolgo kito. Ob pasu ima privezano katano. Možakar s katano tudi prvi spregovori:
„Kdo je tukaj kapitan?“
„Jaz, vendar glavno besedo ima tale mladi gospod.“ pokaže kapitan na Erika.
„A tako, potem mi povej, mladi mož, kdo ste in kaj počnete tukaj.“
„Zgubili smo se, morda mi lahko pomagate in poveste kje se nahajamo, da se bomo lažje orientirali.“ z močnim glasom ogovori Erik.
„Zgubili? Povejte najprej kdo ste, takšne ladje še nisem videl nikjer.“
„To je zaupno, ne smem vsakemu, ki ga srečamo povedati kdo smo in od kot prihajamo. Prosim samo, da poveste kje smo in mirno bomo pluli dalje, nismo vojaki ampak raziskovalci.“
„A tako, kaj pa je bila tista strela, malo prej, sedaj pa tam najdemo kose Ratuna.“
„Napadel nas je, morali smo se braniti.“ Mož z kito ga postrani pogleda, ter izgine, ponovno se pojavi pred Erikom, ter s katano položeno na njegov vrat. Vsi sošolci se prestrašeno stiskajo drug ob drugega in čakajo kaj se bo zgodilo.
„Še zadnjič te vprašam kdo si?“
„Jaz, sem...“
„Kaj počnete! Ste zmešani, takoj pospravi katano!“ začne vpiti desetletni deček, ki priteče na rob velike ladje, ter z nje skoči na Erikovo, ter naravnost njemu v objem, ter prične jokati. Tudi Erik ga z vlažnimi očmi objame.
„Princ Alen, poznate to osebo?“ je presenečen mož, ter takoj pospravi katano.
„Bedak, seveda ga poznam. Moj brat je. Moj brat.“
„Princ Erik? Prosim oprostite mi, da vas nisem spoznal.“ se opraviči možakar, ter pred njim poklekne na kolena, to stori tudi mož s klobukom in vsa ostala posadka na veliki ladji.
„Je že dobro, dolgo časa je že odkar sem bil nazadnje tukaj. Alen, kaj pa ti počneš tukaj?“
„Ko si izginil, sem se odločil da te poiščem, kapitan Nero,“ pokaže na možakarja s klobukom „in njegov pomočnik Lin,“ pokaže na moža s kito „sta se odločila, da mi bosta pomagala, veliko morja in sveta, smo že preiskali, da bi te našli.
„Lahko bi prečesali cel svet, a me ne bi našli, padel sem v drugo dimezijo, slučajno sem se danes vrnil, s to ladjo.“
„Torej je ta ladja z druge dimenzije.“ jo začne občudovati Lin.
„Da, in ostali ljudje tudi, po nesreči smo se znašli tukaj.“
„Naj se vkrcajo na našo ladjo, tu je dovolj prostora in hrane za vse, njihovo ladjo, pa privežite ob našo. Princ Erik, dobrodošli doma.“ ukaže kapitan Nero in posadka se nemudoma loti dela. Alen Erika pospremi v svoje prostore, kje se Erik probleče, v kraljeva oblačila, v svoje značilne modre obleke z zlatimi vzorci, ter obvezno dolgo svileno modro pregrinjalo. Alen pa mu preda še njegovo najljubšo katano z modro zlatim ročajem.
„Našel si jo.“
„Da, takoj sem jo shranil, ker vem, da brez nje ne greš nikamor.“
„Hvala ti Alen.“ ter ga skuštra po njegovih svetlih laseh. Ko Erik, zapne vse gumbe in poravna vse robove, se ponovno vrneta na krov ladje, kjer se nahaja večina posadke in njegovi sošolci.
„Torej si v resnici princ?“ pripomni Klemen, ko se mu približa.
„Ja, tako je, tvoj norec je v resnici princ. Kako se stvar hitro obrne, ne?“ odgovori z nasmeškom.
„Sedaj razumem, kaj te je tako skrbelo. Iskal si pot nazaj domov, skrbelo te je za brata in družino, kot princa pa tudi za kraljevino. Je tako?“ spregovori Ana, ki stoji v bližini.
„Da, zato ti nisem moral povedati, ker bi bilo težko za verjeti.“
„Priravite ladjo za vrnitev domov.“ da ukaz kapitan.
„Ne, najprej moramo najti način, kako njih vrniti nazaj domov. Kje pravzaprav smo?“ spregovori Erik.
„V Nirdoniji smo visokost.“ mu odgovori Lin.
„V Nirdoniji, to je prepovedano območje, tu živijo neuničljive pošasti.“ je presenečen Erik.
„Vemo, ampak, princ Alen, je dejal, da bomo tvegali in vas šli iskati še sem. Očitno se je izplačalo.“ opraviči svoje dejanje Nero.
„Morda, bi morali še globlje, mit namreč govori, da v osrčju Nirdoniji živi mogočna magija, ki pozna pot v drugo dimenzijo.“ na glas razmišlja Lin.
„Ampak pot do tja bo izredno nevarna. Tu živijo mogočne pošasti in bog ve kaj se še skriva tukaj.“ pripomni Nero.
„Samo na en način bomo zvedeli, če je mit resničen. Kapitan Nero, prosim usmerite ladjo v osrčje Nirdonije. Če bo postalo prenevarno bomo obrnili.“
„Kakor ukažete princ Erik.“ V tem trenutku pa prične zvoniti zvonec za alarm.
„Kapitan! Drukar se nam približuje, kaže da bo napadel.“ zavpije mornar, z vrha jadra.
„Vsi na svoje položaje! pripravite orožje!“ zavpije Nero.
„Jaz bom poskrbel za njega.“ sporoči Erik, stopi do roba ladje, prime za katano, ter čaka in opazuje kako se Drukar približuje. Drugar je pošast, dvakrat večja od ladje, na prvi pogled zelo spomina na kačjega zmaja.
„Ampak princ Erik, Drukari so izredno mogočni, ni jih enostavno premagati, še zlasti za enega vojaka.“ je zaskrbljen Lin. A Erik mu ničesar ne odgovori, le mirno stoji in opazuje.
„Ne skrbi Lin, Erik je močan, bolj kot je videti.“ mu odgovori Alen, ter mirno opazuje, kot da ne preži nobena nevarnost. Drukar, ki se je že približal ladji, se visoko dvigne nad njo, ter se z svojimi ogromini zobmi zažene proti ladji. Erik, pa v tem trenutku iz nožnice potegne katano, ter jo takoj tudi pospravi. Drukar se samo razcepi na dve polovici. Sošolci, posadka, Nero in Lin, so ostali brez besed, le Alen se smehlja.
„Kdo si drzne ubijati moje ljubljenčke.“ se zasliši jezen glas za njimi. Vsi se takoj obrnejo in na krovu opazijo žensko oblečeno v čudovito svilnato obleko.
„Napadla nas je, kaj mi preostane drugega, ko da se branim.“ ji z mirno odgovori Erik,
„Že, a to še ne pomeni, da jo moraš ubiti. Lahko bi jo samo pregnal. Sicer kaj sploh delate tukaj, to je prepovedano območje.“
„Iščemo mogočno magijo, ki vlada v teh vodah. Predvidevam da si to ti.“
„Res je. In zakaj sem si zaslužila tako visok obisk, princ Erik.“
„Potrebujem tvojo pomoč“
„A tako, prvo boš pobijal moje živali, potem pa me prosiš za pomoč. In kaj bi vaša visokost želela od mene?“
„Vidiš te ljudi, tukaj, ti so iz druge dimenzije. Govori se, da ti poznaš prehod med dimenzijami. Moja želja je, da jih pošlješ domov.“
„Hm. Prav odprla bom prehod, a pod enim pogojem. Če me premagaš, če ne, bodo malica za moje živali.“ se prične nasmihati.
„Prav.“
„Princ Erik, ste smešni, Ta magija je izredno mogočna, nihče je še ni premagal. Ta bitka je že v naprej izgubljena.“ postane nervozen Lin.
„Lin, prosim zadrži take pripombe zase.“ mu hladno odgovori Erik, ter potegne katano iz nožnice in se zažene proti magiji. Ko je dovolj blizu, zareže skozi njeno telo. A magija se samo nasmeji, njeno telo se je v tem trenutku spremenilo v vodo in katana se samo zdrsnila skozi. Erik, presenečeno pogleda, magija pa proti njemu iz roke iztresli močan vodni curek, Erika tako odnese več metrov daleč od ladje naravnost v morje. Erik se hitro pobere na noge, ter se pripravi na nadaljnji boj. Magija se nekoliko pred njim dvigne iz vode, Erik se takoj z vso hitrostjo zažene v njo ter jo zareže po večih delih telesa, a vsakič katana zdrsne skozi, kot bi šla skozi vodo.
„Ne trudi se, ne bo ti uspelo.“ se mu posmehuje magija. Magija ponovno stegne roko proti njemu in iz vode se z bliskovito hitrostjo v Erika zasidra, več iz vode oblikovanih puščic, ki dobesedno prebodejo Erikovo telo.
„Erik?“ zavpije Ana, tudi Klemnu ni bilo vseeno. Lin takoj iz nožnice potegne svojo katano ter stopi na rob ograje, da bi skočil v morje, tedaj pa ga za roko prime Alen:
„Lin, ne boš ji kos. Ne skrbi, Erik še ni pokazal svoje resnične moči.“
„Z vsem spoštovanjem visokost. Ampak Princ Erik je preluknjan in iz njega lije kri, ni se več sposoben boriti.“
„Koliko krat moram reči, da je Erik mogočen magijan.“ pripomni z nekoliko ostrejšim glasom, Lin se tako postavi nazaj ob ograjo in pospravi katano. Vodne puščice so se medtem že umaknile iz njegovega telesa, okrog njega, je morje močno obarvano rdeče, zaradi velike količine njegove krvi. A on še vedno stoji na nogah in v roki drži katano, kar rahlo preseneča tudi magijo. Erik skrivnostno pogleda magijo, se ji nasmehne, ter v tem trenutki izgine ter se ponovno pojavi za njo, magija pa ima roko spremenjeno v vodo, saj je skozi njo švignila katana.
„Vztrajen pa si, čeprav vidiš da ni smisla, ne moreš me poškodovati.“ se smehlja magija, a ko svojo roko ponovno spremeni nazaj se iz nje vlije kri. Magija vsa presenečena opazuje sojo rano in kri, ki ji kapla v čisto morje.
„Kako si to storil?“
„Najbolje ti odgovorim tako, da ti povem, da se moja katana imenuje Ozol.“
„Ozol? Nemogoče, ti že ne moreš imeti te katane.“ je še bol presenečena magija. Erik pa ponovno zamahne proti njej, ter ponovno zareže skoz njeno telo. Namesto vode, se iz njenega telesa vlije kri.
„Prosim samo da odpreš prehod. Če poznaš katano, potem veš, da to še ni nič kaj zmorem, ne pripravi me do tega, da sprostim njeno resnično moč.“ Magija ga nepremično opazuje, medtem pa se iz katane sprosti rumeni žarek, ki objame Erika, ter zaceli njegove rane.
„Kakor ukažete visokost,“ se mu prikloni, nato pa z roko zamahne proti odprtemu morju, tedaj pa se voda dvigne visoko v zrak, ter ustvari nekakšen tunel. „samo tu skozi morajo, pa bodo ponovno v svoji dimenziji.“ Erik se zahvali, ter ukaže posadki, naj pripravijo njihovo ladjo, jim pomagajo na ladjo, ter naj zaplujejo skozi. Ko se ladja z vsemi sošolci približa tunelu, nanjo skoči Erik:
„Svetujem vam, da ne govorite, kaj se je zgodilo, drugače vas bodo imeli za čudake.“
„Se bomo še kdaj videli?“ ga povpraša Ana.
“Ne vem, mogoče, pustimo se presenetiti, kam nas bo pripeljala življenjska pot. Klemen, pazi na sošolce. Ana, še naprej pomagaj ljudem, to ti gre zelo dobro od rok.“ se nasmehe in izgine z ladje ter se ponovno pojavi na svoji ladji ob Alenu. Skupaj opazujejo kako se ladja premika skozi tunel, ter ko pridejo skozi, voda pade nazaj v morje.
„Mislim da sedaj lahko gremo končno domov.“ pripomni Alen.
„Strinjam se. Kapitan Nero, gremo domov.“
na vrh
na vrh