Naključne Zgodbe
- Klic narave
V. Plateis - Volkodlak
N. Kavka - Oznanenje
M. Remec
Naključne Recenzije
- Igre lakote - Arena smrti
M. Vavpotič - Peter Watts - Blindsight
M. Vavpotič - Miha Remec - Mitrejin Koder
M. Vavpotič
Povezave
Beli fant
Denis Podaj
Sredi belega dne, se v majhnem mestecu sproži alarm v zlatarni. Iz nje se po ulici poda zamaskirana oseba, s polno vrečo zlata. Ropar na vso moč teče po kamniti ulici, da bi čim prej prispel do svojega skrivališča. Policaji, ki so že prispeli na kraj dogodka se nemudoma poženejo za njim, da bi ga čim prej ujeli. A ropar je hitrejši, zato policaji vse bolj zadihani zaostajajo. Ko ropar opazi, da mu policaji ne morejo več slediti, postane vse bolj prepričan, da mu bo uspelo, zato si že drzne sanjariti, kaj bo počel z vsem tem zlatom. Sanjari vse dokler mu skozi nogo ne švigne bela puščica, mu prebode tkiva, ter ga zgrudi na tla. Medtem, ko se kotali po trdih tleh, se mu vreča raztrga in dragoceni zlati predmeti odletijo na vse strani. Policaji ga tako dohitijo in vklenejo, roparju pa se zrušijo vse sanje. Do puščice zasidrane, v tla zakoraka postaven mož, vodja policistke postaje Marko Hamlet. Pred njo počepne, si jo ogleda, nato pa pogled usmeri v smer od koder je priletela. Pogled ga usmeri na vrh starejše stavbe na koncu ulice. Tam zagleda mladega fanta s snežno belimi lasmi. Oblečen je bil v elegantno belo obleko, obraz pa mu je zakrivala bela maska. V roki je držal velik bel lok, na hrbtu pa šop belih puščic. Mladenič se mu elegantno prikloni nato pa izgine.
„Čeprav je videti še otrok, hitreje ulovi zločince kot mi.“ pristopi k Marku eden od policajev.
„Res je, vendar kljub temu, da napada samo zločince imamo ukaz, da ga ujamemo.“
„Pri tem, pa bomo morali imeti precejšno srečo. Že tolikokrat smo poskusili, pa se mu do sedaj niti približati nismo uspeli.“
„Ne beli si sedaj glave s tem kako ga bomo ujeli, ampak poskrbi za tega. Jaz pa grem domov. Sin me že verjetno čaka s kosilom.“ Marko, se poslovi še od ostalih, ter se počasi odpravi domov. Že ko odpre vhodna vrata mu pod nos zadiši okusna in sočna hrana. Počasi prikoraka v jedilnico, sede za mizo na kateri je pripravljen že ves pribor. Iz kuhinje od koder najbolj diši, stopi mladenič z nasmejanim obrazom in svetlimi lasmi.
„Pozdravljen oče. Hrana bo zdaj, zdaj gotova,“ ga prijazno pozdravi, ter se vrne nazaj v kuhinjo. Ni minila minuta, ko mladenič iz kuhinje prinese sveže pečeno meso s krompirjem, ter položi na jedilno mizo pred Marka in pred sebe. Marko najprej povonja, nato vzame nož, ter zareže v sočen zrezek, ter poskusi. Mladenič pa ga ves čas bujno spremlja in neučakano čaka na njegov odziv.
„Mmmm, odlično je. Zelo dobro kuhaš Alen, kot tvoja mama.“ ga pohvali. Alen, pa kar žari od zadovoljstva, da ga je oče pohvalil. Med kosilom Alen pripoveduje kaj vse se je zanimivega zgodilo v šoli, Marko pa zvesto posluša in tu in tam doda kakšno pripombo ali vprašanje. Njun pogovor, zmoti zvonjenje Markovega službenega telefona.
„Prosim?“ se oglasi Marko. Pogovor je kratek. Ko odloži telefon rahlo pogleda Alena.
„Naj ugibam, nazaj v službo moraš?“
„Žal mi je, ampak je res pomembno. Pravkar se dogaja veliki rop v banki.“
„Ne skrbi, razumem, služba je pomemben del življenja, zato moramo življenje prilagajati službi.“
„Kje si pa to pobral?“ je rahlo presenečen.
„Ne vem več točno, mislim da sem prebral v neki knjigi.“
„Tvoja mama je imela prav, res si nekaj posebnega.“ spregovori Marko, se poslovi in odide na službeno dolžnost. V trenutku, ko Marko zapre za sabo vrata, pa se Alenov prijazni obraz spremeni v strogo resnega. Tako tudi on zapusti mizo, ne da bi pojedel do konca.
Marko se pripelje do banke, katero bi naj ropali. Okrog nje je že polno policajev, ki s pištolami in puškami merijo proti njej.
„Kakšno je stanje?“ stopi k svojemu namestniku, da se pozanima o situaciji.
„V banki so trije oboroženi roparji, uslužbenke in njihove stranke imajo za talce. Do sedaj se še ni noben prišel pogajati ali postavljati zahtev.“
„Potem takem, se bojim, da se niti ne bodo, in da imajo talce samo zato, da nas zadržijo, nato jih bodo tako in tako pobili in pobegnili.“ na glas razmišlja Marko
„Ne morejo kar tako pobegniti, obkoljeni so, vsi izhodi so zaprti in strogo zastraženi. Karkoli naredijo, so naši.“ pove svoje mnenje namestnik.
„Upajmo na najboljše.“ Iz avta vzame ojačevalnik zvoka „Govori policist Marko Hamlet, naprošam, da varno izpustite talce, v zameno obljubim, da ne bo nikomur nič žalega.“
„Nič žalega! Kašen bedak, bi verjel temu, jaz ne!“ iz banke s talko pred sabo stopi eden od roparjev. S pištolo meri v njeno glavo.
„Pomirite se, želim le, da bi talci preživeli. Prisluhnil bom vašim zahtevam.“ ga skuša pomiriti Marko, čeprav je sam nekoliko nervozen.
„Ha, radi bi imeli talce žive. Ne bo šlo, naj vam zaupam da izredno rad pobijam. Lahko se name spravite vsi, pa mi ne boste povzročili niti praske.“ se prične na veliko smejati, ter pritiskati na sprožilec. Marko postane ves nervozen, saj se zaveda, da nobena poteza, ne bo dovolj hitra, da bi preprečila strel. V tem trenutku pa mimo njega švigne bela puščica, naravnost proti roparju. Ropar nemudoma pištolo preusmeri proti puščici, ustreli, ter jo z nabojem zbije v tla. Marko in ostali policisti v trenutku svoj pogled obrnejo nazaj, kjer zagledajo belega fanta. Ta mirno prikoraka do Marka, in ga pogleda s svojimi svetlo modrimi očmi:
„Jaz bom poskrbel za roparje, vi dajte za talce.“ Marko ga kratek čas gleda, kot bi tehtal možnosti. Zaveda se, da morda sam ne bo mogel ujeti vseh treh roparjev, ne da bi se pri tem poškodoval kašen talec. Zaveda se tudi tega, da je mladi fant prav tako na sezamu zločincev in bi bilo sodelovanje z njim kaznivo. Medtem, ko se Marko odloča, kaj storiti, se mladenič prične pomikati naprej proti roparju.
„Hej, počakaj, nisem ti dovolil.“ se oglasi Marko, ko opazi, njegove poteze.
„Nisem vas prosil za dovoljenje, rekel sem samo da bom poskrbel za njih.“ mu mirno odgovori, ter se pripravi na boj.
„Otrok? Proti meni se bo boril otrok, z lokom? Kaj takega še nisem videl.“ se posmehuje ropar. Potisne talko na tla, ter izza hrbta potegne puško. Nameri jo proti fantu. Molče, tudi beli fant izza hrbta potegne puščico, jo napne in izstreli. Ropar pa sproži puško dvakrat zaporedoma, prvi naboj zadene ob puščico, ki jo dobesedno raztrga, drugi naboj pa švigne naravnost proti fantu. A fant tik predem, bi ga zadela izgine, hip za tem pa se ponovno pojavi na drugi strani ulice z že napetim lokom. Klub hitrosti, mu je ropar uspel slediti, zato je v njegovo smer istočasno vodil svojo puško. Oba istočasno sprožita, a tokrat fantova puščica, tik pred trkom z nabojem izgine in se skoraj istočasno pojavi tik za roparjevo glavo. Ropar še samo na debelo pogleda od presenečenja, ko mu puščica švigne skozi glavo. Tudi Marko in ostali njegovi sodelavci, so močno presenečeni, saj takšne tehnike še niso videli, niti si je niso znali predstavljati, kako mu je to uspelo. Iz banke mirno prikoraka drugi ropar, ta v roki drži katano, se zazre v belega fanta, ter izgine. Ponovno se pojavi tik pred njim, ter s katano zamahne proti njegovi glavi. Fant se ves presenečen hitro nagne nazaj, da bi se izognil, a ga konica katane kljub temu zareže po obrazu in prereže masko. Še preden zaključi zamah, obrne katano, ki ponovno drvi proti fantovi glavi. Beli fant se hitro z roko stegne za pas, kjer ima pritrjene posebne puščice, ter poprime za puščico z najdaljšo konico. Z njo obrani katano. Ropar pa se ne ustavi. Znova in znova, zamahuje proti njemu. Vse se dogaja tako hitro, da policaji komaj sledijo njunim gibom. Marko sicer opazi, da fant nima več maske, a zardi hitrih gibov in krvavega obraza, še ne razbere povsem kakšen je. Po več poskusih fantu uspe zbiti katano, ter mu hladnokrvno s puščico dobesedno odsekati glavo. Ves zadihan se zazre proti banki, v pričakovanju na zadnjega roparja. Tedaj pa ga Marko uspe videti naravnost v obraz.
„Alen? Alen si to ti?“ ves presenečen in šokiran ugotavlja Marko. Fant pa se hitro prime za obraz in se šele sedaj zave, da nima več maske. „Alen, kaj počeneš, ne reci mi, da si ta beli fant bil veš čas ti.“ Alen ponižno pogleda Marka:
„Oprosti oče, vendar tega ne morem zanikati. Nisem hotel, da zveš na tak način.“
„Saj ne morem verjeti. Moj lastni sin je morilec.“ Marku postaja vse bolj slabo, tako še komaj stoji.
„Nisem morilec, no … to je drugače, dovoli, da ti razložim.“
„O ja, to boš vsekakor. Sedaj pa se spravi v avto.“
„Ne morem, še en ropar je notri, zaznavam da je zelo močan...“
„Spravi se v avto, Alen!“ Zavpije Marko, ter udari po avtu.
„Oprosti oče, ampak ne morem, ne dokler ne opravim svoje dolžnosti.“ mu mirno a z vlažnimi očmi odvrne, ter se počasi odpravi proti banki. Marko ves besen divje stopi za njim, da bi ga pograbil in zvlekel v avto. Tedaj pa iz banke skozi okno prileti velika miza, naravnost proti Marku. Ta jo le presenečeno in s strahom pogleda, saj je že preblizu, da bi se lahko varno umaknil. A tik preden bi ga zadela, se pred njim prikaže Alen in iztresli v mizo puščico. Mizo raznese na tisoč koščkov. Iz banke tako zakoraka še zadnji ropar, izredno velik in mišičast. Za vsak njegov korak so dobesedno čutili vibracije po tleh. Brez čakanja Alen vzame puščico izza hrbta, ter jo ustreli proti njemu. Vendar ropar jo prime tik pred obrazom s samo dvema prstoma. Z njima jo tudi prelomi.
„Šibek si mali, proti meni nimaš možnosti.“ spregovori ropar z močnim glasom.
„Ne podcenjuj me.“ ter seže z roko po novo puščico. A še preden jo prav prime, ropar izgine ter se v trenutku pojavi tik pred njim, in ga s pestjo na vso moč udari v trebuh. Ta od sunka kar bruhne kri, udarec pa ga vrže skozi steno sosednje stavbe. Od vibracij, se celotna stavba zruši na njega. Ropar se prične na veliko smejati, Marko ter ostali policaji pa zaskrbljeno gledajo proti ruševinam.
„Ti, poslovi se od svojega sina, kajti zadnjič ga boš videl živega,“ z velikim nasmeškom, pogleda Marka.
„Rekel sem, da me ne podcenjuj.“ spregovori Alen, ko se dvigne iz ruševin, ves potočen in krvav. Proti roparju tokrat iztresli tri puščice hkrati. Vsaka gre po drugi poti. Ropar pa le nepremičnino stoji in se smeji, ko puščice zadenejo njegovo telo se dobesedno odbijejo. Na njegovem telesu pa niso pustile niti praske.
„Oh, mali, rekel sem ti, da si šibak, da nimaš možnosti, pa me nič ne poslušaš.“ Alen, ga smo divje pogleda, se odrine visoko v zrak, ter proti roparju, ponovno nameri tri puščice hkrati, a če preden jih uspe napeti, se ropar že pojavi za njim, ter ga z nogo na vso moč udari v hrbet. S tem ga dobesedno zabije v policistki avto. Avto se od Alenovega udarca prelomi na dve polovici, ropar pa se z vso hitrostjo spusti proti Alenu, in ga s koleno zadene naravnost v glavo. Udarec je tako močan, da avto raznese, sunek pomeče vse okoli njega, v tleh pa pusti ogromno luknjo. Ropar skoči iz luknje, ter z velikim smehom opazuje situacijo. Marko in drugi policisti, se prestrašeni počasi približujejo luknji, niti predstavljati si ne upajo, kaj bodo našli. Ko se dovolj približajo, opazijo Alena ležati nezavestnega, z močno raztrgano obleko, vsega potolčenega in krvavega. Marko divje pogleda proti roparju. Iz pasu potegne pištolo in prične neprekinjeno streljati proti roparju. Streljati pričnejo tudi ostali policaji. A vsi naboji, se od roparja samo odbijajo, on pa se samo na veliko smeji.
„Bi radi končali, ko tale fant? Meni je prav.“ se zakadi proti Marku, ter s pestjo zamahne proti njemu, a Marka na tla vrže samo njegov sunek. Presenečeno pogleda, kaj je preprečilo udarec, presenečen je tudi ropar.
„Močan si, to priznam, ampak sedaj sem jaz na vrsti, da pokažem kaj znam.“ mirno spregovori Alen ki je z roko obranil udarec. Ropar se nasmehne, zgrabi ga za roko in vrže prek sebe na drugo stran ulice. Alen v zraku napravi salto, in pristane na nogah. Istočasno iz hrbta potegne puščico ter jo napne. Alenovo telo prične belo žareti, okoli njega pihljati rahel vetrič. Alen tako zbira svojo energijo in ko jo prosti, je sunek vetra vse močnejši, vse močenje prične žareti. Od njegove energije pričnejo pod njegovimi nogami pokati tla. Vso to energijo pretopi v puščico in jo izstreli. Od sunka popokajo vsa okna, stene in tla. Ropar proti puščici zamahne s pestjo, a tokrat puščica prebije njegovo kožo, ter potuje skozi roko, da mu jo popolnoma raztrga. Ropar prične glasno vpiti od bolečine, iz roke, kolikor je je še ostalo pa prične močno krvaveti.
„Za to boš plačal!“ se zakadi proti Alenu. Alen, pa mirno, izza pasu vzame posebno puščico, se odrine visoko v zrak, ponovno nabira energijo, jo pretvori v puščico in jo silovito iztresli. Ob trku, zažari močna bela svetloba, ki zaslepi vse policaje, močno eksplodira, sunek pa uniči celotno ulico. V zrak vrže nekatere policijske avte, policaje in druge lažje predmete. Ko se prah poleže, je na mestu, kjer je stal ropar, samo še ogromna luknja. O roparju pa ni ne duha ne sluha. Ko se policaji in Marko poberejo na noge in jim vid spet prične normalno delovati, začnejo takoj iskati Alena. Najdejo ga nedaleč stran naslonjenega na kos stavbe, tako zadihanega, da še komaj lovi samo.
Marko se mu nemudoma približa, ter ga zaskrbljeno povpraša:
„Si v redu?“
„Ha, zagledam da sem v redu? Ne skrbi, ni tako hudo kot je videti.“
„Prav imaš, navadni človek, bi že zdavnaj izdihnil.“
„Ampak, jaz nisem navadni človek. Oče, jaz sem...“
„Najprej si odpočij, govorila bova kasneje. Prav?“ ga prekine Marko. Alen mu prikima, se nasmehne, ter pade v globok spanec.
na vrh
na vrh