Naključne Zgodbe
- Naslednjih tisoč let
A. Ivanuša - Prigode v Dupleku
D. Račel - Ječa
M. Vavpotič
Naključne Recenzije
- Poul Anderson – Tau Zero
M. Vatovec - Miha Remec - Mitrejin Koder
M. Vavpotič - Dr. Hannibal Lecter
M. Prepelič
Povezave
Očetov meč
Denis Podaj
Že na vse zgodaj zjutraj, močno potrka na stara lesena vrata, male stare kmečke hiše. Deset letni deček, hitro steče k vhodu in veselo odpre vrata, a je presenečen ko ugotovi kdo stoji pred hišo.
„Pozdravljen mladi mož. Prišel se k očetu.“ se mu prijazno nasmeji visok postaven mož, oblečen v prelepa oblačila, okoli sebe pa ima ogrnjeno dolgo rdeče pregrinjalo, ki poplesava v vetru. Za pas pa ima privezan dolg čudovit meč, z zlatim ročajem.
„Kaj pa je vas prineslo sem, general Gregor?“ se za dečkom pojavi prav tako velik in močan moški.
„Prišel sem na obisk. O nečem bi se rad pogovoril.“
„A tako, vaš obisk pomeni samo eno. Pridite sedite, vam smem ponuditi malo domačega vina?“ General zakoraka do mize in sede na stol, pregrinjalo pa vrže čez njega. Dečkov oče, pa mu natoči vina.
„Kako si že zrasel. Andrejas si, ne.“ spregovori general, ko opazuje dečka. Andrejas pa mu samo prikima, ter tiho opazuje situacijo.
„Ja res je, otroci tako hitro rastejo. Povejte kaj vas je prineslo sem, o čem bi radi govorili.“
„Kraljevini grozi napad, mogočne vojske. Zato zbiram velike bojevnike, ki bodo branili kraljevino.“
„Gospod general, saj veste, da se ne borim več, poleg tega, Andrejasa ne morem pustiti samega. Saj veste, da je ob rojstvu izgubil mamo.“
„Martin, brez tebe ne morem v boj, si najmočnejši bojevnik v kraljevini Glodor. Z vojno mam grozijo Rolsovi možje, z njimi ni šale. Sam kralj prosi, da pomagaš voditi vojsko. Za Andrejasa ne skrbi, sama kraljeva družina bo poskrbela za njega v zameno za tvojo pomoč “ Martin se zamišljeno nasloni nazaj in opazuje Andrejasa in nato spet generala.
„Zavedam se za z Rolsovo vojsko ni šale, da so pometli že z veliko kraljevin. Zato bom sodeloval, ampak, pod enim pogojem. To bo moja zadnja bitka, če ne, se za vedno odselim iz kraljestva in me ne boste več našli.“
„Me veseli, da si sprejel sodelovanje. In sprejmem tvoj pogoj, čeprav mi ni čisto všeč, ampak naj bo. Obljubim, da te ne bom nikoli več obiskal z namenom, da te vabim v vojsko.“ General in Martin vstaneta s stola in si podata roke. General mu še da par napotkov, nato zapusti staro kmečko hišico.
„Andrejas pridi sem. Nekaj ti moram povedati. Ta bitka bo huda, ne bom se hitro vrnil.“
„Saj se boš vrnil živ, ne?“ ga zaskrbljeno opazuje.
„Seveda sem bom. Ne skrbi, ko pridem nazaj, bova nadaljevala, s kmetovanjem na tej kmetiji. Še prej pa ti moram nekaj pokazati.“ Martin stopi do visoke stare omare, stegne roke nad njo in iz nje vzame velik, čudovit meč, prav tako z zlatim ročajem.
„Vav, zakaj nisi nikoli rekel da ga imaš?“ si ves navdušen ogleduje meč.
„Prav o tem bi rad govoril s tabo. Povedal ti bom skrivnost tega meča. Pozorno poslušaj. Torej…“ Martin je tako Andrejasu razlagal dolgo v noč, celotno zgodovino meča, kaj ta meč pomeni za njegovo družino, kaj meč zmore, ter še druge podrobnosti meča. Naslednje jutro pred hišo čakata dve veliki kočiji, v eni je general Gregor, v drugi pa je služabnik kraljeve družine Glodor. Andrejas in Martin se še zadnjič objameta in poslovita, ter odideta vsak v svojo kočijo. General Martina odpelje na kraj bojišča, služabnik pa Andrejasa v kraljevo družino. Preden se pripeljeta do kraljeve palače, se peljeta po velikem vrtu, kjer so grede in rastline skrbo negovanje in strižene. Kamor koli pogleda je polno cvetlic, ki dobesedno žarijo v objemu sonca. Kočija se ustavi pred veliko palačo vsa natančno izklesana, vsako okno posebej obrobljeno, vsi robovi okrašeni. Na velikem stopnišču pa ga pričakuje kraljeva družina. Andrejas počasi stopi iz kočije, stopi do njih ter pred njimi poklekne.
„Vstani Andrejas, ni se ti potrebno klanjat. Tvoj oče je pri nas zelo cenjen, velikokrat je že reši našo kraljevino in nas. Zato smo mu večno hvaležni. Tako da, počuti se kot doma.“ spregovori z močnim glasom kralj Glodor.
„Lepo je slišati, da tako cenite mojega očeta.“
„Gotovo si utrujen od dolge vožnje. Pridi pokazal to bom sobo.“ se z prijaznim in nežnim nasmeškom oglasi kraljica Elergina.
„Hvala.“ ter se še enkrat prikloni.
„Se znaš sabljati?“ ga izza kraljice vpraša deček, enake starosti.
„Da, princ Benjamin. Znam .“
„Super. Pridi, greva se sabljat“ ga ves vesel prime za roko in povleče po dvorišču.
„Benjamim, gotovo je utrujen, naj se malo spočije, se bosta jutri igrala.“ se oglasi kraljica.
„Ni hudega, nisem pretirano utrujen, je bila kočija zelo udobna.“ ji odgovori Andrejas.
„Prav, do večerje se vrnita.“
„Ja mama.“ še potrdi Benjamin in že izginete za palačo. Tako je bilo skoraj vsak dan, Andrejas in Benjamin sta postala zelo dobra prijatelja, vsak dan sta se cele dneve sabljala. Na ukaz Benjamina, jima je moral kdaj kakšen vitez pokazati kakšen novi trik, katerega sta nato vadila in se pomerjala kdo ga bo prej osvojil. Tako so minevali dnevi, tedni, meseci in leta.
„Kaj je narobe Andrejas?“ ga vpraša Benjamin, ko opazi da zamišljeno in zaskrbljeno, sloni na ograji balkona in opazuje nebo.
„Danes je točno pet let, odkar je oče odšel v vojsko. Od dneva, ko sva se poslovila, pa do danes, ni o njem ne duha ne sluha. Niti enega pisma ni napisal“ Benjamin stopi do njega, ga prime za ramo in išče tolažilne besede.
„Ne skrbi, tvoj oče, je velik bojevnik, gotovo se bo kmalu vrnil.“
„Res je, zato sem želel, da pomaga voditi vojsko. Ni boljšega bojevnika v moji kraljevini.“ se za njima oglasi kralj, ki je ravnokar prišel na balkon.
„Oče, mogoče bi poslal koga v izvidnico, da poišče njegovega očeta, in prenese pozdrave.“ razmišlja Benjamin.
„Ni potrebno. Hvala. Verjamem, da se bo nekega dne vrnil. Sicer pa prej ali slej se bo ta vojna morala končati.“
„Ja ta vojna res že traja leta. Vendar ne smemo obupati, borili se bomo do zadnjega.“ pripomni kralj Glodor.
„Vaša visokost, smem poročati?“ se oglasi služabnik, ves zadihan, ter počepne pred kraljem.
„Smeš.“
„Rolsova vojska je prodrla skozi obrambo, pravkar bodo dosegli prvo vas. Ne moremo jih več zadržati.“
„Kaj!“ ter se ozre v smer kjer se nahaja vas. Čeprav je od kraljeve palače zelo odtaljena, se je že videlo, kako se v zrak dviga gost črn dim.
„Poslati jim moramo pomoč oče.“ prestrašeno opazuje gost dim. Tudi Andrejas je zastal dih ob pogledu nanj.
„Vsa vojska je že tam, nimam več koga.“ tiho in zaskrbljeno odgovori kralj.
„Predlagam, da zapustite palačo, dokler je še čas.“ se oglasi služabnik.
„Ne, moramo jim pomagati, ljudje nas potrebujejo.“ zabrusi Benjamin ter steče z balkona, Antrejas pa za njim.
„Kam gresta, nikamor ne hodita, prenevarno je.“ se glasno oglasi kralj, a nji ni več v bližine. Kakor hitro sta mogla sta tekla v hlev, vzela vsak svoj meč in konja, ter odhitela proti vasi.
„Si prepričan, da je to pametno Benjamin.“ je zaskrbljen Andrejas.
„Ne, samo, ne morem stati križenih rok in gledati kako pobijajo moje ljudi.“
„Se strinjam. Vedi da sem do konca boril ob tebi.“
„Hvala ti Andrejas.“ Tako dokaj hitro prispeta do vasi, ki je bila že vsa v oglju. Benjaminu in Andrejasu zastane dih, ko opazita kaj se dogaja v vasi. Vse hiše pošira ogenj, gorijo tudi številni ljudje. Ženske kričijo, otroci glasno jokajo, vsak brezglavo beži na vse strani, da bi se rešili. A Rolsova vojska je povsod v vasi, niti enega se ne usmilijo, niti otroka, še tako majhnega, vsakega obglavijo, kri teče v potokih, trupla ležijo povsod kamor pogledaš. Oba iz nožnice potegneta meč, ter se zaženeta do prvega vojaka, brez zadrška, sta jih obglavljala, vojaki so padali kot domine. Vse dokler ni pred njima stopil velik mišičast mož, ter z roko zamahnil proti njima, v tistem v njiju udari močan veter, ki ju dobesedno prevrže s konja in pomeče po tleh.
„Glej glej. Sam princ Benjamin, je prišel naravnost v moje roke.“ se mu z velikim nasmeškom približuje. Benjamin se pobere nazaj na noge, ter proti njemu,nastavi meč:
„Opozarjam te, prenehaj pobijati moje ljudi, pa bom mogoče usmiljen.“ mož pa se začne na vso moč režati, kot tudi drugi vojaki v bližini.
„Kaj pa boš storil. Boš ubil generala Rolsove vojske.“ Benjaminu se od strahu prične tresti roka, v kateri drži meč. Saj se ve, da je general Rolsove vojske izredno močan, pravzaprav, za njega velja da zna uporabljati celo magijo, kar znajo zelo redki bojevniki.
„Prepusti ga meni.“ pred Benjamina stopi Andrejas, ter bolj pogumno in samozavestno opazuje generala nravnost v oči.
„Kaj počneš, on je magični bojevnik, proti njemu nimava nikakršne možnosti.“ mu tiho zašepeta.
„Veš, zakaj je moj oče tako velik bojevnik?“
„Ne vem, slišal sem govorice, da naj bi bil edini v kraljevini ki zna uporabljati magijo. Vendar nikoli nisi nič omenil, vprašati pa te tudi nisem upal.“
„Drži, da je magijan, ne drži pa, da je edini.“
„Kaj hočeš povedat? Ti si tudi?“ ga presenečeno opazuje.
„Da, oprosti da sem zamolčal. Vendar sem očetu obljubil, da se razrijem, samo če je nujno.“
„Ne skrbi, približno razumem, zakaj. Sicer pa, če si obljubil očetu, je treba obljubo držati. Nisem jezen, vendar, mu boš kos?“
„Da.“ se skrivnostno nasmehe.
„Ta pogled mi je pa nekam znan. A saj res, lastnik tega meča je imel tak pogled in nasmeh.“ ter iz nožice potegne čudovit meč, z zlatim ročajem.
„To je očetov meč! Kaj si storil očetu?!“ je ves šokiran Andrejas.
„A bil je tvoj oče. Hm, moram priznati, da je bil dober bojevnik in magijan, a proti meni ni imel možnosti. Kaj sem storil? Preprosto ubil sem ga, kaj pa drugega.“ ter se prične na ves glas smejati. Andrejas, pa na vso moč stiska pesti, v očeh se mu nabirajo solze. Okoli njega se začne nabirati nekakšna energija v obliki vetra, ki prične pihati okoli njega. Benjamin nekoliko prestrašeno opazuje situacije, ter se rajši umakne nekoliko proč, saj ne ve kaj pričakovati od njega.
„Tega ti ne bom odpustil. Poskrbel bom, da boš danes zadnjič dihal.“ in proti generalu iz roke iztresli veliko strelo, ki ga zadene, ter vrže v gorečo hišo. Proti Andrejasu se zažene več vojakov, a tudi te z strelami pomeče vse na okrog.
„Spet nekdo, ki misli da me lahko premaga. Tvoj oče je proti meni zgubil, zakaj misliš, da me boš potem ti premagal. Neumnež.“ prikoraka general iz goreče hiše, brez same praske, ter tudi sam proti Andrejasu iztresli ogromno strelo, ki ga zadene in vrže po tleh. Nato si v rokah ustvari ognjeno kroglo in jo izstreli proti njemu. Andrejas, se še pobere ne prav, že na tem mestu močno eksplodira. General, pa se na vso moč reži. Ko se razkadi o Anrejasu ni bilo sledi.
„Zapomni si, moja magija je močnejša od očetove.“ se kar na lepem pojavi za generalom, ter ga z nogo udari v glavo, da ga kar več metrov odnese in zabije v tla. Še preden se pobere, že Andrejas, proti njemu iz roke izstreli velik rumen žarek. General, pred žarek nastavi Martinov meč, v katerega žarek tudi zadene, vendar je žarek dovolj močan da generala potiska nazaj. General se nasmeji in izgine, tako žarek zadene gorečo hišo za njim, sam pa se ponovno pojavi za Andejasom in z mečem globoko zareže vzdolž njegovega hrbta, Andrejas pa glasno zavpije od bolečine.
„Andrejas!“ ves zaskrbljen in prestrašen zavpije Benjamin, išče način kako bi mu pomagal, vendar se ob vsem tem čuti popolnoma nemočnega. Andrejas, se kakor hitro je mogel, ponovno zbere, prst namoči v krvavo rano, iz katere je kri lila kot v potoku, ter potegne po rezilu meča, nato odskoči na varno razdaljo. Meč, pa je že po sekundi generalu postal tako težak, da ga ni mogel več držati, zato mu pade na tla, ter se zarije v zemljo. Kljub velikemu trudu, ga ni mogel premakniti niti za milimeter.
„Kaj si storil?“ ga začudeno vpraša, saj se mu še sanja ne, kaj se je zgodilo.
„Meč je last družine, naš simbol. Zato potuje iz generacijo v generacijo. S tem ko sem naj prenesel svojo kri sem mu povedal, kdo je njegov naslednik. Sedaj ga ne more uporabljati nihče drug kot jaz, le meni bo dovolil, da uporabim njegovo pravo moč.“ Proti meču nastavi roko in meč se dvigne iz zemlje in leti naravnost k njemu. Andrejas ga zgrabi za ročaj, ter z njim takoj na vso moč zamahne proti generalu. Iz meča se sprosti močan gost oster veter, ki pred sabo vse dobesedno zravna. Hiše, drevesa in drugi vojaki, se kar zajame ta veter, vse se dobesedno zdrobi v prah. Benjamin brez besed, samo debelo spremlja situacijo, niti približno si ni predstavljal, da sta govorila o tako mogočni magiji. A kljub tako mogočnemu vetru, je general še zmeraj stal na nogah. Zdrobljen je imel le svoj oklep, ter po telesu je imel več globokih ureznin, pred sabo pa je držal meč. Prav tako lepo oblikovan, ročaj pa iz črnega zlata.
„Nimaš samo ti takšnega meča.“ Zasuče meč okoli zapestja, ter se zažene proti Andrejasu, tudi Andrejas, močneje prim za meč, ter mu steče naproti. Ko sta dovolj blizu, oba drug proti drugemu na vso moč zamahneta z mečem, ustavita se šele ko sta oba mimo drug drugega. Oba sta s hrbtom obrnjena drug proti drugemu, oba močno zadihana izmučena ter poškodovana. Andrejasu se čez hip odpre še ena rana v boku, ki jo je pozročil generalov meč.
„Veš, oče me je zmeraj učil, da se z magino ne smem bahati, ter misliti, da si zato ker pač znaš uporabljati magijo nepremagljiv.“ ves zadihan spregovori Andrejas.
„Si bom zapomnil.“ še komaj izreče general neto pa njegovo telo razpade na dve polovici. Andrejas od utrujenosti in bolečin pade na kolena, ter še komaj diha. K njemu zaskrbljeno priteče Benjamin:
„Andrejas si v redu?“
„Ti izagledam v redu?“ ga postrani pogleda, ter nasmehne.
„Oprosti. Pridi, pomagal ti bom vstati, vsak čas bo prišlo še več vojakov, takšen se ne moreš boriti. Peljal te bom v palačo.“
„Počakaj, vojakom morama preprečiti, da pridejo nad kraljestvo. Imam idejo, kako.“
„Ampak, ves si …“
„Ne skrbi, v redu sem.“ Ga prekine, ter se mu nasmehne, da bi ga potolažil. Z Benjaminovo pomočjo se postavi na noge, vzdigne meč visoko proti nebu. Ta zažari, kot prične žareti tudi njegovo telo. Andrejas zamomlja par besed, katere Benjamin ni razumel. Nad njima se visoko na nebu začnejo zbirati veliki črni oblaki, iz kateri prične močno grmeti in bliskati. Iz teh oblakov, pa se prične spuščati ogromna roka okostnjaka v oklepu, hitro za tem je viden tudi zgornji del trupa ter glava okostnjaka s čelado z rogovii. Benjamin prestrašeno opazuje to mogočno stvar, ter prestrašeno pogled Andrejasa. Ta še naprej momlja čudne besede. Vsi Rolsovi vojaki, se tega uroka ustrašijo, saj se je spuščal naravnost proti njim, nihče se mu ni upal postaviti nasproti, zato se razbežijo. Ko je očitno, da se Rolsova vojska pomika nazaj, se okostnjak dvigne nazaj med oblake, ti pa se razidejo. Tudi meč in Andrejas nehata žareti in ko se vse skupaj konča, se Andrejas samo zgrudi v nezavest. Ko Andrejas ponovno odpre oči, se že nahaja v svoji postelji, v svoji sobi v kraljevi palači. Ves obvezan in z mokro krpo na čelu, ob njem pa je sedel Benjamin, ki ni skrival veselja, da je pogledal. Za njim sta stala tudi kralj in kraljica.
„No pa je naš junak končno pogledal,“ veselo pripomni kraljica.
„Se opravičujem, da sem molčal, da sem magijan. Ampak …“
„Ne obremenjuj se s tem. Tudi mi smo ti nekaj zamolčali,“ ga prekine kralj.
„Kaj pa? Ste že prej vedeli, da je oče mrtev?“
„Ne, zamolčali smo ti, da smo v resnici v sorodstvu,“ nadaljuje kralj.
„Ne razumem.“
„Bratranca sva Andrejas,“ veselo pripomni Benjamin.
„Tako je, tvoj oče in jaz vsa imela istega očeta, bila sva brata. Meč ki si ga uporabil, je bil last najinega pradeda. Tvoj oče ni želel biti del razkošja, zato se je odločil, da se bo preselil na manjšo kmetijo in živel za njega normalno življenje.“ razlaga kralj.
„Torej ste tudi vi magijan?“ razmišlja Andrejas.
„Ne, to čast je imel samo Martin. Zato je bil on dedič meča. Kot si sedaj ti.“ Andrejas se počasi dvigne, ter zamišljeno opazuje Benjamina in nato celotno kraljevo družino.
„Andrejas, ne vem kaj ti sedaj leti po glavi, vendar jaz si želim da ostaneš z nami, z mano. S tabo je bil vsak dan zanimiv.“ se mu previdno spove Benjamin.
„Mislim, da mi druga ne preostane, živeti na kmetiji brez očeta, bo dolgočasno. Strinjam se s tabo. Poleg tega, ste torej moja edina družina, ki jo še imam. Ampak, pod enim pogojem.“
„Ja, magijo boš uporabil samo takrat ko bo to res nujno. Kot je to veljajo za tvojega očeta.“ se nasmehne kralj.
na vrh
na vrh