F  u  t  u  r  u  m  .  .  .

spletna zbirka kratkih znanstveno fantastičnih in fantazijskih zgodb ter recenzij

• Novice
• Recenzije
• Kratke Zgodbe
• O Strani
• Kontakt

Naključne Zgodbe

Naključne Recenzije

Povezave

Prigode v Dupleku

Damijan Račel

Dedek Umko je, tako kot vsak dan, opazoval nočno nebo. Bil je obseden z iskanjem vseh mogočih skrivnosti in vesoljci so bili le ena izmed njih. Vsak prost trenutek je porabil za to, da je prebiral vsemogoče knjige o njih, na vsakem koraku pa ga je spremljala vnukinja Krema. Takoj ko je končala s poukom je pritekla k dedku in ostala tam do poznih ur, ter brala knjige o vseh mogočih skrivnostih. Dedek jih je nakopičil cele kupe in vedno je našla nekaj, kar jo je zanimalo, če pa ji ni bilo do branja, je lahko plezala po velikanskih kupih knjig in se z dedkom igrala skrivalnice. Dedek Umko je bil včasih pravi pustolovec. Skupaj z babico sta potovala naokoli in ljudem doma pripovedovala neverjetne zgodbe o čudesih, ki sta jih srečala v najbolj oddaljenih kotičkih sveta. V Guinnessovi knjigi rekordov je zapisano, da sta med vsemi raziskovalci ravno onadva odkrila največ čudes. Danes se je dedek odločil da bo babici prinesel velik šop rož, ker je bila jezna nanj, ker ni hotel nehati loviti čudnih reči. Babica je hotela iti v toplice, on pa je že kupil karte za Mount Everest, ker je obljubil Jetiju, da pride še kaj na obisk. Z Jetijem sta bila zelo dobra prijatelja in dedek je imel v svoji sobi sliko iz svoje mladosti, ko se je slikal z njim, na katero je bil zelo ponosen. Zdaj je odšel k babici. Odpravil se je prej, saj je bila velika gneča zaradi nesreče v vasi. Ravno ko je izginil za ovinkom je prišel čuden človek in pred vrati pustil čuden paket. Krema ga je z zanimanjem pobrala in odnesla v sobo. Ko ga je odprla je bila v njej velika kuverta s slikami dedka in babice. Noter je bil veliki list in na njem so bile napisane note. Krema je začudeno gledala in nič ji ni bilo jasno. Na dnu lista je pisalo: “To bo tvoje največje odkritje! Toda uspelo vama bo le skupaj! Za dedka Umka, tvoj zvesti prijatelj Hribar.” Krema je že enkrat prej slišala za to ime, ker je dedek govoril o njem. Včasih sta skupaj potovala po svetu in iskala vesoljce, toda nikoli nista nič našla. Hribar je bil najboljši skrivni agent na svetu. Le zakaj je zdaj poslal to pismo in kaj pomenijo te note? Na srečo je hodila v glasbeno šolo in je znala brati note, toda zgledalo je, kot da jih nekaj manjka. Takrat pa je pismo začel ovohavati njen zvesti kuža Matli in Krema se je spomnila, da bi lahko kuža zasledoval čudnega človeka, ki je prinesel čuden paket. Pismo si je vtaknila v žep in hitro sta stekla ven in Matli je začel temeljito ovohavati tla. Najprej se je vrtel v krogu, potem pa stekel za čudnim človekom.

Krema je komaj zadrževala Matlija, ki jo je na vso moč vlekel po sledi. Tekla sta na vso moč in kmalu prišla do bližnjega igrišča. Tam sta našla čudnega človeka, ki je stal ob svojem avtu in gledal v prtljažnik. Bil je oblečen v črno obleko in imel črna očala, toda začel se je preoblačiti in se v desetih sekundah preoblekel v poštarja. Krema je takoj spoznala, da je to Hribar in še bolj jo je začelo zanimati kaj se v resnici dogaja. Pozorno ga je opazovala in kmalu zagledala v njegovih rokah še en čuden paket. Enako čuden kot tisti, ki ga je imela ravno prej v rokah. Iz avta je potegnil še poštarsko kolo in se odpeljal z njim po cesti. Krema je počakala, da se je odpeljal, potem pa šla do avta in pogledala skozi okno. Avto je bil poln vseh čudes, še na strehi je imel vreče. Videla je policijsko in gasilsko uniformo na zadnjem sedežu. Na sprednjem sedežu je ležala slika babičinega bloka. Verjetno se je odpeljal tja in bo dal babici svoj čuden paket. Odločila se je da mora vse to takoj povedati dedku.

Ker je Hribar hitro gonil, je prišel k babici pred dedkom. Pozvonil je in ko je prišla ven ji je dal v roke čuden paket. Babica se mu je zahvalila in odšla nazaj noter a ni prepoznala da je poštar Hribar, saj si je pobarval lase in bil oblečen v poštarja. Ko je zaprla vrata je hitro odhitel stran in nikoli več ga ni videla. V stanovanju je babica dala paket na mizo in ga po strani pogledala. Zdel se ji je malo čuden. Odprla ga je in v njem zagledala veliko kuverto. V njej sta bili sliki od nje in Dedka ter list papirja. Na njem je videla glasbene note in pod njimi napis: “To bo tvoje največje odkritje! Toda uspelo vama bo le skupaj! Za babico, tvoj zvesti prijatelj Hribar.” Babica je bila zelo začudena. Zanimalo jo je od kod se je zdaj vzel ta nepridiprav Hribar. Dolgo ga že ni videla, toda zdaj je spoznala, da je bil on poštar. Vedela je, da je dedek verjetno dobil enak paket in da verjetno spet ne bosta imela časa za toplice. Takrat pa je že pozvonil zvonec. Bil je dedek, ki je ravno prišel do bloka, prav tako pa sta pritekla tudi Krema in Matli. Krema je bila zadihana in je komaj govorila, toda uspelo ji je razložiti vse kar se ji je zgodilo. Dedek je gledal z odprtimi očmi. Rekel je: “Ta Hribar. Vedno ima nekaj za bregom.” Že takrat je vedel da verjetno spet ne bo uspel priti na Mount Everest. Krema mu je povedala, da je imel Hribar v avtu sliko od babičinega bloka in da je verjetno tudi ona dobila čuden paket. Z dvigalom sta se odpeljala do babice ona pa ju je že čakala s svojim paketom. Usedli so se za mizo in pogledali dva lista. Krema je znala brati note in je videla, da je vsak dobil polovico pesmi. Ko so združili dve polovici, so dobili kratko melodijo. Dedek si je ogledal oba lista, toda nič več ni bilo napisano. Dolgo so tuhtali, a se niso nič spomnili. Krema je vedela, da bo dedek rešil to skrivnost, saj je videl že vse mogoče kar obstaja na svetu in so ga večkrat klicali pomembni ljudje, ko niso vedeli kaj naj naredijo. Dedek se je spomnil, da ima Hribar na internetu spletno stran in je šel po računalnik. Začel je iskati po internetu in je po nekaj časa našel Hribarjevo skrivno stran. Tam je bilo napisano dosti skrivnih in čudnih stvari, toda nič ni bilo napisano o njegovi melodiji. Na prvi strani je videl veliko novico, da so spet videli vesoljske ladje nad mestom. To se mu ni zdelo nič posebnega, saj so v Dupleku večkrat videvali NLPje, še posebej od takrat ko naj bi pred tridesetimi leti eden strmoglavil na njivo in kmetu Alfonzu uničil repo. Nekateri ljudje so govorili, da vesoljci iščejo svojega prijatelja. Pisalo je tudi, da so včeraj nekateri ljudje videli pristati ladjo na tisti njivi. Spomnil se je, da je v mestu gneča, saj so bile ceste zaprte zaradi nesreče v okolici tiste njive. Takoj se je vse ujemalo in odločil se je da se bo odpravil tja. Babico so bolele noge, zato je rekla da bo ostala doma in skuhala kosilo, zato sta se Krema in dedek sama odpravila proti njivi, kjer naj bi stala vesoljska ladja. Dedek je bil že star in ni mogel hoditi tako daleč, avta pa nista imela. Krema se je spomnila na Hribarjev avto in stekla sta do njega. Še vedno je bil tam.

Dedek je bil pravi mojster in je znal odpreti zaklenjena vrata na avtomobilu. Ker nista imela ključa, je dedek povezal žice in avto se je prižgal. Avto je bil tako poln, da sta mogla najprej narediti še prostor za Matlija, ki si je zelo želel iti zraven. Ko so bili vsi noter je dedek hitro odpeljal proti njivi. Ker dedek ni več dobro videl je vozil sem in tja po cesti. Skoraj je povozil motorista. Krema in Matli sta bila prestrašena. Ko so se nekaj časa peljali so prišli do zaprte ceste in jih policisti niso spustili naprej. Dedek je rekel, da je znani pustolovec a mu niso verjeli. Rekli so naj se obrnejo in grejo domov, ker se tu nič takega ne dogaja. Nič niso mogli narediti in so se odpeljali proti domu. Takrat pa se je Krema spomnila, da obstaja skrivna pot do tiste njive. Včasih so se tam igrali in še vedno se je spomnila poti do tja. Dedeku je rekla naj zavije iz ceste in se pelje po stranski cesti v gozd. Ko so se nekaj časa vozili so prišli do velike jase. Šli so ven iz avta in šli naprej po travniku peš. Naenkrat so v daljavi zagledali čudno stvar. Slišali so glasove ljudi, ki so se med sabo pogovarjali in ko so prišli skozi veliko grmovje so zagledali veliko vesoljsko ladjo, ki je bila parkirana na sredini njive. Dedek in Krema sta bila presenečena. Nikoli še nista videla tako velike vesoljske ladje. Matli je zalajal. Dedek se je spomnil na vse stvari, ki jih je že videl v svojem dolgem življenju, toda nikoli še ni videl česa takega. Na travniku sta videla kako je sin od Alfonza žalostno gledal uničeno repo pod ladjo. Dedek je vzel velik daljnogled iz žepa in hotel pogledati skozi njega a ni nič videl, ker ga je narobe obrnil. Potem sta se odpravila proti ladji. Ko sta prišla tja, so postali vsi ljudje tam živčni in so ju hoteli odgnati stran. Poklicali so glavnega šefa. Šef je stal pod ladjo in ko je prišel k njim je Krema takoj videla da je to Hribar. Hribar je rekel da je vse v redu in vprašal dedka če je rešil uganko. Dedek mu je pokazal celotno melodijo, ki so jo sestavili. Hribar je rekel, da so vesoljci hoteli, da dedek zažvižga to melodijo pod njihovo ladjo in da potem pelje ženo v toplice. Dedek je bil presenečen in se je spraševal kako ti vesoljci vejo toliko o njemu. Hribar je s prstom pokazal na bel krog pod ladjo, kamor mora dedek stopiti in začeti žvižgati. Dedek je pogledal Kremo in Matlija ter se počasi odpravil proti ladji. Ko je stal na belem krogu je začel žvižgati melodijo iz sporočila. Ko jo je nekaj časa žvižgal mu je postala znana. Najprej se ni zgodilo nič, potem pa je začela ladja utripati v vseh barvah in takrat so se odprla vrata. Ven je stopila velika bela pošast. Bil je Jeti. Dedek je bil vesel, da po dolgem času spet vidi svojega prijatelja. Spomnil se je, da sta to pesem žvižgala ko je bil pri njemu na obisku. Veselo sta si dala roke in Jeti je rekel: “Glej, končno so prišli po mene. Ata je rekel, da me je že preveč pogrešal.” Dedek je bil vesel za njega, saj je vedel da je bil na Mount Everestu zelo osamljen in zdaj je videl da je vesoljec. Jeti je rekel: “Slišal sem, da si hotel priti k meni na obisk. Raje pelji svojo ženo v toplice, da ne bo jezna na tebe.” Dedek mu je obljubil da si bo vzel čas od svojega raziskovanja in bo šel z ženo na počitnice. Jeti je pozdravil vse ljudi ki so stali zunaj in odšel nazaj v ladjo. Čez nekaj časa se je dvignila in odletela v vesolje. Vsi so bili veseli in dedek je končno šel na počitnice z babico. Vzel je tudi Kremo in Matlija in vsi so uživali tako kot še nikoli prej.

na vrh

Podaj Oceno

Oddaj Komentar

Vzdevek:    Komentar... Prosim prepišite varnostno kodo:

na vrh