Naključne Zgodbe
- Kamikaza za Kvangman
A. Ivanuša - Prevrat
B. Ekselenski - Dolgo pričakovani obisk
A. Škerbinek
Naključne Recenzije
- Larry Niven – Ringworld
M. Vatovec - Miha Remec - Mitrejin Koder
M. Vavpotič - Film: Gospodar prstanov - Stolpa
J. Vidmar
Povezave
Volkodlak
Nejc Kavka
˝Torej si domačinka?˝
˝Tako je, še tale ovinek, pa boš zagledal našo malo vasico. Oh, pa mimogrede, ime mi je Emily,˝ je odvrnilo dekle in mu podalo roko.
˝Alan,˝ je odvrnil in ji segel v dlan.
Emily se je nasmehnila in nato roke spet vtaknila v žepe. Imela je dolge svetle lase, ki so ji padali nazaj po hrbtu. Alan je opazil, da hodi precej hitro in je tudi sam malo pospešil korak. Še dobro, da jo je sploh srečal, sicer bi po vsej verjetnosti še cel večer taval po podeželju. Kako je bil lahko ravno on izbran za to prekleto nadležno nalogo, ki se jo vsi na uredništvu izogibajo že lep čas, na tem kraju, bogu za hrbtom.
Zavzdihnil je ter stopil naprej po zasneženem kolovozu, ki se je vil pred njim. Emily ga je pogledala, ter nato spregovorila:
˝Ti pa si, predvidevam, iz mesta, kajne?˝ ga je vprašala, ter ga malce premerila.
˝Res je, sem novinar pri mestnem časopisu.˝
˝In kaj te je pripeljalo v ta odročen kraj?˝ jo je zanimalo.
˝Služba. Narediti moram intervju z nekim gospodom,˝ ji je povedal.
˝Mhm, zanimivo. To je pa tukaj precej redko.˝
Zdaj je pot že zavila v desno in Alan je iz teme zagledal obrise hiš, ter luči, ki so prihajale skozi okna. Zapihal je tudi veter, ki ju je premrazil do kosti, zato sta šla še hitreje naprej, hodeč mimo velikih zasneženih dreves, proti vasici. Bolj kot sta se približevala, bolj je Alan razločil hiše. Opazil je, da so praktično vse zgradbe že precej stare, oziroma so zgrajene v starinskem slogu. To ga je navdalo z malce nelagodja, saj je celo svoje življenje živel v mestu. Kolovoz je tedaj prešel v tlakovano cesto, ki je vodila do prvih hiš. Na glavni ulici do vaškega središča nista srečala nikogar, videli so se le obrisi stopinj, a je sneg, ki je začel naletavati, tudi te že skoraj popolnoma prekril. Vaško središče je bilo tlakovano, prav tako kot ulice, na sredi pa je stala novoletna jelka, s katere so mežikale raznobarvne lučke. Iz majhne cerkve ob trgu je Alan zaslišal petje, skozi vitražna okna pa je sijala svetloba.
˝Ne vem kam si namenjen ti, ampak jaz grem domov,˝ je tedaj spregovorila Emily, ter pokazala na veliko krčmo, iz katere se je ravnokar zaslišal val smeha, ˝Delo čaka.˝
˝Živiš v gostilni?˝
˝Moj oče je krčmar in kot njegova edinka imam dolžnost, da delam za pultom. In da, živim v zgornjem nadstropju krčme.˝
Nasmehnila se je nato pa dodala:
˝Če hočeš, greš lahko z mano. Videti si namreč premražen in najbrž se ti bo prileglo kakšno pivo, mar ne?˝
˝Mogoče pa res,˝ je odvrnil Alan, ter se napotil za njo, čeravno mu dejansko ni nič kaj dišalo iti, glede na to da v krčmi ne bo poznal nikogar. Pred vrati sta otresla sneg s sebe, nato pa vstopila. Takoj je vanju bušnila toplota in vonj tobaka. Krčma je bila skorajda polna, večinoma možakarjev in starcev. Vsi so se glasno pogovarjali in smejali, ko pa sta vstopila, se je marsikateri pogled ustavil na Alanu. S kotičkom očesa je opazil, kako je neki možakar svojemu sosedu zamrmral par besed, ta pa se je zahahljal. Emily je nekaj ljudi veselo pozdravila, Alan pa je, vedoč da ni nobene proste mize, prisedel k dvema starcema.
˝Dober dan,˝ je pozdravil.
˝´čer,˝ je odzdravil prvi, bradat starec, ˝ti si pa ziher tanovi od naše Emily?˝
˝Prosim?˝
Starec pa ni odgovoril, pač pa samo pomignil proti Emily, ki se je zdaj za pultom pogovarjala z človekom velike postave, ter se zarežal in pri tem pokazal svoje precej borno zobovje.
˝O,˝ je rekel Alan, ko je doumel, kaj mu mož skuša povedati, ˝ne, ne, Emily sem srečal popolnoma naključno, pred kake pol ure, ko sem hodil proti vasi. Nisem njen … khem …˝
˝Aja, tako,˝ je narejeno razumevajoče pokimal starec.
˝Oh pusti ga no, Ed˝ je tedaj zagodrnjal drugi mož, malo mlajši od prvega, nato pa se obrnil k Alanu:
˝Moje ime je Frank,˝ je rekel in mu podal roko, ˝tole je pa moj prijatelj Ed.˝
˝Alan,˝ se je predstavi še on.
Frank je pokimal, Ed pa se je zarežal, ter ga lopnil po rami.
˝Malo te hecam, fant, brez zamere.˝
˝Torej, kot vidim ne prihajaš od tukaj, mar ne?˝ je nato vprašal Frank.
˝Res je, prihajam iz mesta, kar precej daleč od tu.˝
Frank je privzdignil obrvi.
˝Uh, in zakaj, če nisem preveč predrzen, te imamo čast gostiti v naši vasi?˝ je takoj zanimalo njegovega starejšega prijatelja.
Alan je že odprl usta, da bi odgovoril, tedaj pa je k mizi sedel prav tisti mož, s katerim se je prej pogovarjala Emily.
˝Oho, poglej ga, Ben! Kako kaj posel?˝ je že takoj izstrelil Ed.
Alana je že kar malo zabavalo, kako hitro je starec vrtel jezik.
˝Kar v redu, Ed˝ je odgovoril mož, ˝se ni za pritoževati, prav res da ne. Gostilna je polna, pivo se toči, denar pa kar sam leti v blagajno.˝
Zahahljal se je, ter pozdravil še Franka.
˝Vidim pa, da imamo obisk, kajne?˝ je nato dejal, ter se obrnil k Alanu.
˝Alan sem,˝ se je kar takoj predstavil.
˝Ben je pa moje ime in sem lastnik tele krčme. Moja Em mi je že omenila, da te je srečala. Saj so jo spoznal, mar ne?˝
˝Res sem jo, z njeno pomočjo sem sploh našel vasico.˝
˝Zanimivo. Kaj pa te je prineslo sem?˝ je vprašal Ben.
˝To sem ga tudi jaz …˝ se je spet oglasil Ed, a ga je Frank dregnil in je raje odnehal.
˝Prišel sem službeno,˝ je začel Alan, ˝V mestu sem namreč zaposlen pri časopisu in sicer imam trenutno nalogo, da naredim intervju z nekim gospodom po imenu Paul Green, če mogoče poz…˝
˝Stari Paul?˝ je tokrat res začudeno vprašal Ed.
˝Torej ga poznate?˝
˝V bistvu res,˝ je spregovoril Frank, ˝Stari Paul živi približno pol kilometra proč od tod, v gozdu. Je pa precej čuden tip, prav res.˝
˝Čuden je zelo, zelo mila beseda za to kar je on,˝ je dejal Ed, ˝Tam okoli njega se dogajajo izredno nenavadne stvari, in ljudje se ga že od nekdaj izogibajo. Govori se celo o nadnaravnem dogajanju Paulija. Tole bom povedal malo tišje; govori se, da je stari Paul volkodlak.˝
Frank pa je le zavil z očmi in dejal: ˝Babje vraže so to, nič drugega. Priznam pa, da je zagotovo precej čuden kujon.
˝Ha, ti se kar tolaži s tem,˝mu je odvrnil Ed, ˝Jaz pa dobro vem, da temu ni tako. Tole vam bom povedal; pred kakim mesecem sem, že zvečer, pometal cesto na koncu vasi, kjer že zavije v gozd. In ravno ko sem se že napotil domov, je v grmovju nekaj zašumelo. Obrnil sem se, a nisem videl ničesar. Imel pa sem izredno neprijeten občutek, da me nekdo opazuje. Nekaj časa sem samo stal in poslušal, nato pa sem zavpil, če je kdo tam. Tedaj pa je spet zašumelo. In nato pa sem, prisežem pri grobu svoje stare mame, za delček sekunde zagledal črno senco, še najbolj podobno volku, ki je nato že izginila v gozdu. Bil sem tako prestrašen, da še sam ne vem, kdaj sem prišel domov. Vem le to, da sem tisto noč celo prebedel pred televizijo, saj si nisem upal zaspati.˝
Ko je Ed končal, so vsi bili nekaj časa tiho.
˝Pivo!˝se je tedaj oglasilo za Alanovim hrbtom, da so se vsi neprijetno zdrznili.
Za njimi je stala Emily z štirimi kozarci piva v rokah.
˝Ah ja … seveda … kar tukajle,˝ so začeli vsi skupaj momljati.
Emily jih je vprašljivo pogledala, nato pa jim počasi razdelila kozarce.
˝Vidim, da sem vas zmotila pri pomembni debati. Skoraj prepričana sem celo, da sem pred nekaj minutami slišala nekoga reči ´volkodlak´.˝
Ed se je silovito odkašljal.
˝No ja,˝ je nadaljevala Emily, ˝glede na to, da stranke počasi odhajajo in mi dela zmanjkuje, bom kar prisedla in prisluhnila. Če ne zamerite, seveda.˝
˝No, ne, seveda da ne,˝ je dejal Frank, ˝Če že hočeš vedeti, nam je Ed ravnokar bistroumno razkril, da je stari Paul volkodlak.˝
Emily je le zavila z očmi in dejala: ˝Ja seveda in jaz imam doma zmaja.˝
˝Oh, kaj ko bi malo manj govorili,˝ je zagodrnjal Ben, ravno, ko je hotel Ed že nekaj zabrusiti nazaj, ˝Našemu gostu še do besede ne pustite.˝
˝No ja, saj ni problema,˝ je hitro rekel Alan, ˝Že poslušati je namreč izredno zanimivo.˝
˝Čakaj malo, tole me pa res zanima,˝ je tedaj z priprtimi očmi dejal Ed, ˝Zakaj, pri mojih gatah, greš delat intervju z starim Paulijem?!˝
˝Hja, v bistvu je v povezavi z nekim incidentom, ki se je zgodili tukaj v bližini, pred kakima dvema mesecema. Ko je izginil tisti otrok, ki ga še vedno iščejo. Uredništvu se je zdelo, da bi zanimivo če bi naredili intervju še z njim.˝
˝Ah ja, seveda,˝ je takoj resnobno dejal Ed, ˝In to ni edini incident, ki se je zgodil v bližini njega, da boš vedel.˝
˝Daj no, Ed, sedaj pa že pretiravaš,˝ je zdolgočaseno rekla Emily.
˝Hej, Ben. Daj ti povej, kaj si misliš o tem,˝ je rekel Frank, ˝Nič še nisi rekel odkar se pogovarjamo o tem.˝
Vsi so pogledali Bena, on pa je dvignil glavo in spregovoril:
˝Nič ne rečem zagotovo. Mislim, pa da Ed sploh ne pretirava tako zelo. Vsekakor je stari Paul zelo čuden. Moj oče mi je govoril o njem. Saj najbrž veste, da ga ´stari´ ne kličemo kar tako. Malo ljudi to ve, ampak Paul je na svetu že kar malo predolgo, da bi bilo normalno. Po mojih seštevkih jih ima že čez sto. Nihče namreč ne ve kdaj je bil rojen, ga je pa poznal že moj oče, ki mi je to povedal. Slišal sem ga tudi omeniti nekaj o volkodlaku, a to je bilo enkrat, ko ga je imel že nekaj pod kapo. No ja, kot sem že rekel, nič ne trdim.˝
Ko je končal so bili vsi nekaj časa tiho, Ed pa je imel na obrazu pogled češ ´no, kaj sem vam govoril?´. Ko je tišina trajala že kar nekaj časa, pa jo je končno prekinil Alan:
˝Mogoče kdo ve koliko je ura?˝
˝Uh čakaj malo … No poglej ga, komaj četrt čez sedem bo,˝ je rekel Frank.
˝Res? No, potem se bom pa že kar nocoj odpravil k temu Paulu. Da hitro opravim s tem.˝ je dejal Alan in si zapel zadrgo na jakni.
˝K njemu greš … zdaj?˝ je vprašal Ed, kot bi mu nekdo rekel, da gre na luno.
˝Ja,˝ je ravnodušno pritrdil Alan.
˝Intervju s starim Paulom? Ha, to bi pa res rada videla,˝ je veselo rekla Emily, ˝S tabo grem.˝
˝Em!˝ je resnobno rekel Ben.
˝Pa daj no, volkodlakov se pa res ne bojim več,˝ mu je ugovarjala.
Frank je vse skupaj ravnodušno opazoval, Ed pa je imel tak izraz, kot bi se vsem skupaj zmešalo. Ko si je končno le nekako opomogel, pa je iz žepa potegnil nekaj svetlečega in ponudil Emily.
˝Tole so kosi posrebrene kovine. Volkodlaki so ranljivi na srebro. Če vaju slučajno kateri začopati …˝
˝Oh, daj no Ed … no dobro no, bom uporabila če bo treba,˝ je Emily zavila z očmi.
˝In zapomnita si; volkodlaki so podobni volkom, le večji so. Gibljejo se hitro kot blisk, a vendar tiho kot šelestenje listja. Ne podležejo ranam navadnih orožij, pač pa le, ko njegova kri pride v stik s srebrom. Udari le enkrat in takrat smrtonosno. In najpomembneje; z ugrizom tudi tebe zaznamuje in postaneš volkodlak. ˝
˝Huh, dobro, si bova zapomnila,˝ je z narejenim zanimanjem rekel Alan.
˝Pa ne obiraj se!˝ je Ben rekel Emily.
˝Seveda.˝
Zunaj je med tem že začelo kar konkretno snežiti, zato sta se Alan in Emily na debelo zavila v obleke. Šla sta po nasprotni ulici, kot po kateri sta prišla, proti gozdu.
˝Tale Ed je pa res faca,˝ je med hojo spregovoril Alan, ˝Govori tako hitro, kot bi iz puške streljal.˝
Emily se je zahahljala.
˝Res je. Včasih, ga je prav zanimivo poslušati. No ja, včasih ga je tudi malo nadležno. Še dobro, da si prišel danes, ko ni bil nasekan. Ko namreč on spije kakšno pivce ali dva, takrat šele začne dobro govoriti. Drugače pa je zaposlen kot lokalni smetar in čisti našo vas.˝
˝Aha. Kaj pa Frank?˝ je vprašal.
˝Frank je kovač. Oziroma je bil. Sedaj mu zdravje in leta že malo preprečujejo delo.˝
˝Zanimivo.˝
Pot ju je zdaj že vodila skozi zasnežen gozd, kmalu pa sta zavila na majhno zasneženo gozdno potko.
˝No, poglej ga. Še luna je posijala.˝ je tedaj rekla Emily.
In res so se oblaki malo razmaknili in skozi vrzel je posijala velika polna luna.
˝Koliko si sploh stara, Emily, če nisem preveč predrzen?˝ je vprašal Alan
˝Pred pol leta sem jih dopolnila devetnajst,˝ je odvrnila Emily, ko je skočila prek zalednega potočka.
˝Le? Na prvi pogled bi ti jih dal najmanj dvaindvajset,˝ je veselo rekel Alan.
˝To bom vzela kot kompliment, hvala.˝
Alan se je zahahljal.
Zdaj sta prišla v predel kjer so stale velike zasnežene smreke, podrasti pa skoraj da ni bilo. Nočni hlad se jima je zažiral v pljuča, ko sta dihala.
˝Imaš fanta, Emily?˝ je spet vprašal Alan.
Ona pa ga le pogledala s priprtimi očmi in rekla:
˝Zdaj pa si preveč predrzen.˝
Zasmejal se je.
˝Ah, pa daj no, saj …˝
˝Ššš!˝ ga je prekinila, ˝Nekaj sem slišala.˝
Alan je privzdignil obrvi in tudi sam prisluhnil. Iz noči so prihajali različni oddaljeni zvoki. Iz vasi je slišal lajanje psa, v krošnjah se je slišal veter, oglašale pa so se tudi nočne ptice.
˝Zakaj imam kar naenkrat tisti občutek, da te nekdo opazuje,˝ je tiho rekla Emily.
Tudi Alana se je tedaj polotil enak občutek. Pogledal je okrog, a ni videl drugega kot temne obrise velikih smrek.
˝Najbrž je bil zajec,˝ je počasi dejal Alan, ˝Greva naprej.˝
Emily se je počasi odpravila naprej, nato pa se spet ustavila in rekla:
˝Mislim, da se je tamle nekaj premaknilo. Počakaj me tukaj, samo skočim pogledat.˝
Alan je zavil z očmi in se naslonil na drevo. Emily je počasi šla po mehkem snegu proti grmičevju.
Tedaj pa je on zaslišal. Tiho je zašumelo, kot bi nekdo z dolgim plaščem ravnokar stekel za njim. Sunkovito se je obrnil in napel oči. Nič. Le temni obrisi dreves.
Obrnil se je nazaj, da bi to povedal Emily, a je ni več opazil. Grmičevje, proti kateremu je bila namenjena, je stalo tam, mirno v temi.
In kar iz nenada spet občutek, da ga nekdo opazuje. Ozirati se je začel okoli, čedalje bolj divje, nato pa na vso moč stekel nazaj. Tako hitro je šel, da sploh ni opazil, da teče v nasprotno smer iz katere je prišel.
Če je to slučajno kakšna neslana šala Emily…
Pritekel je do majhne jase in doumel, da je šel po drugi poti. Zaklel je in se spet začel panično ozirati.
Tedaj pa je spet zašumelo. Isti šum kot prej. Obrnil se je in za delček sekunde zagledal temen obris nečesa, naslednji trenutek pa je že izginilo.
˝KDO JE TO?˝ je zavpil. Brez odgovora. Začela ga je grabiti panika. In nato je za trenutek spet zagledal tisti obris, ki je še najbolj spominjal na zver. Besede so se mu iz spomina kar same pojavile v glavi.
Volkodlaki so podobni volkom …
Obris je bil ogromen, prevelik za navadno zver.
… le večji so …
Spet ga je zagledal kako je švignil skozi drevesa.
… gibljejo se hitro kot blisk …
Šum je bil komaj slišen.
… a vendar tiho, kot šelestenje listja …
Alan je v paniki pobral s tal palico in začel mahati z njo. Kar naenkrat pa ga je zagledal. Prikazal se je iz mesečine, ravno na sredi jase. Ogromna zver, večja od medveda, z volčjim telesom. Oči so se mu svetile kot kristali v mesečini.
Alan je čutil, da mu bodo noge vsak čas popustile in oblila ga je zona. V obupu je v glavo zverine vrgel palico, a ta jo še čutila ni.
… ne podležejo ranam navadnih orožij …
Nato pa se je volkodlak zganil. Alan je videl, kot bi v počasnem posnetku skočil proti njemu.
… udari le enkrat …
In že je bil na njem.
… in takrat smrtonosno.
Vse se je razblinilo. Gozd, sneg, mraz, mesečina, vse je šlo. Le bela svetloba. Nato pa se je kar naenkrat megleno prikazal prizor. Majhen fantek je tekel po poti skozi gozd.
˝Richard, Richard! Pokaži kakšen trik!˝ je zavpil.
Ob njem se je pojavil visok mož v črnem plašču z črnim klobukom na glavi.
˝Proč od mene, otročaj! Šuš, teci domov!
Otrok je pričel jokati in slika je postala spet meglena. Nov prizor. Isti fantek je ponoči hodil po potki skozi gozd. Prišel je do roba jase in se tam skril za grm. Na jasi je stal isti mož v črnem plašču in klobuku. Nekaj časa je le stal nato pa se je njegova silhueta kar naenkrat divje zganila in začel se je spreminjati v nekaj zelo velikega. Nenadoma je na jasi stala velika volku podobna zver.
˝Richard, Richard!˝ je mali fantek tedaj zavpil in stekel na jaso. Otroško se je zasmejal.
˝Vedel sem da mi boš pokazal trik! Daj, pojdi se igrat z mano!˝
Zver pa ga je le gledala, nato pa počasi začela stopati proti njemu.
˝Richard?˝
In nenadoma skok.
˝Richard jaz sem! Mali Paul!˝
In že ga ni bilo več.
˝Alan!Aaaaalaaaaan!ALAN!˝
Sunkovito se je prebudil. Ležal je na postelji v sobi, okrog njega pa je bilo polno ljudi. Naravnost pred sabo je zagledal Emily, zraven pa so bili še Ed, Frank in Ben. Vsi so ga pričakujoče gledali. Alan pa je kar naenkrat izbruhnil:
˝Napadel me je! V gozdu! Volkodlak me je napadel!˝
˝Vemo, Alan, vemo,˝ ga je takoj mirila Emily.
˝Skočil je name!˝
Poskušal se je spomniti, kaj se je zgodilo zatem.
˝Videl sem ga,˝ je počasi rekel, ˝Videl sem Paula. Kot otroka. Volkodlak je postal, ker ga je napadel nekdo drug. Nek drug volkodlak.˝
Ni bilo videti, je kdo zares poslušal, kar ji je govoril.
˝Jaz sem te našla na jasi,˝ je povedala Emily, ˝Ko sem prišla nazaj na pot, te namreč ni bilo več. Našla sem te na jasi, na tebi pa je bila tista zverina. Vanj sem vrgla tisto srebro, in to ga je odgnalo. Nato sem te prinesla sem. Komaj kaka ura je od takrat.˝
Alan jo je pogledal.
˝Hvala ti. Po vsej verjetnosti si mi rešila življenje.˝
Emily se je nasmehnila in pokimala.
˝Ej, fant,˝ je tedaj zagodrnjal Ed, ˝Kaj imaš tisto na rami?˝
Alan je pogledal in videl krasto, oziroma so bile kar štiri majhne kraste zelo skupaj.
˝Prasko ima, kaj pa drugega,˝ je rekel Frank.
A Alan je v trenutku doumel, da to ni res. Kraste so bile prelepo razporejene. Zatresel se je in kar naenkrat je imel usta popolnoma suha. Očitno je ugotovila tudi Emily. Z bledim obrazom kot kreda, je spregovorila:
˝Ni praska.˝
Alan je v grozi zaprl oči in se sesedel nazaj.
˝Ugriz je.˝
na vrh
na vrh