Naključne Zgodbe
- Volkodlak
N. Kavka - Magri turnir
D. Podaj - Na konici grajskega stolpa
A. Ivanuša
Naključne Recenzije
- Larry Niven – Ringworld
M. Vatovec - Igre lakote - Arena smrti
M. Vavpotič - Miha Remec - Mitrejin Koder
M. Vavpotič
Povezave
Tehtnični terorist
Vladimir Plateis
Po obisku kino predstave, ki sem jo opisal, sem se ves zdelan zatekel v gostilno. Naročil sem legaliziran absint medium. Usedel sem se za edino prosto mizo. Zamorjeno sem pil, opazoval goste in razmišljal. A ne za dolgo, kmalu je s steklenico v roki in dvema kozarcema pristopil nek gost in vprašal, če lahko prisede. Če bi bil ustreznega spola, bi brez premisleka dovolil (razen če bi odstopala od osnovnih sexapealnih standardov: visoka, lepa, mlada /potencialno tudi stara, vendar te niso lepe/, dobra noga, izrazito polna bluza, fajna rita, etc.), ker pa sem bil v mestu prihodnosti sem bil spužva za vse vrste informacij in sem prav tako brez premisleka privolil prisesti. Ponudil mi je kozarec in vanj nalil viski. Ter brez zadrege načel pogovor.
»Ste tujec?«
»Da.«
»Kako vam je všeč pri nas?«
S tem na videz enostavnim, spraševalcu zanimivim retoričnim vprašanjem, je v meni zbudil dvom. Malokdo bo npr. dejal, da je ta dežela za en kurac, kar baje dobesedno drži za Tajsko. Osebno sem bil navdušen nad načinom življenja, kot bo v prihodnosti, o sami deželi pa nisem vedel kaj dosti. Med oblikovanjem odgovora se mi je porodil sum, da sobesednik ni morda policist?, kot smo jih vajeni iz časov Udbe in Sovjetske zveze, ki te premeteno spelje na govor zoper režim in te zatem požveči. Brž sem odgovoril pohvalno in si pričel natančneje ogledovati sobesednika. Možakar kakšnih 40 let, z nekajdnevnimi kocinami na obrazu, glede konfekcijske urejenosti ne bi mogel ničesar komentirati, saj nisem poznal trendov in načinov oblačenja, deloval je nekako otožno in otopelo. Imel je prodorne oči, ki pa so izgubile ostrino. Če je že bil policaj, sedaj ne more biti v službi… Morda je na bolniškem.
»S čim se ukvarjate?« je bilo naslednje vprašanje, ki bi še lahko napeljevalo k potrjevanju negiranega poklica.
»Pisec sem,« sem nekako na pol odgovoril. »In vi?«
»Ah, jaz,« je odmahnil z roko in se zastrmel nekam vstran. Bo priznal, da je policaj, ovaduh, agent, morda celo bivši? »Nula, veste kaj je nula, niti človek nisem več, sem le olup, ki ga je sistem uničil.«
Opa, sem postal pozoren, lepo si začel, kamerad. Bi me rad dobil, da potrdim tvoj odklonilni odnos do sistema, režima? Ta viski spijem, ki si mi ga ponudil, pa grem!
»Sistem in tehnologija,« je nadaljeval in nekoliko premolknil. Odpil je požirek. »Ste že slišali za pametne tehtnice?«
S vprašanjem me je presenetil. Akoravno sem bil nekoliko na trnih, sem nameraval duhovičiti z odgovorom "…ki ti solijo pamet? ", a sem se zadržal ter zgolj odkimal.
»Ne vem sicer od kod prihajate, vendar me vaš odgovor ne preseneča, tudi če ste Japonec, ker vsem tehnološkim trendom ni več moč slediti. Čeravno je vedno več televizijskih programov, ki so namenjeni izključno reklamam, celo po področjih mednarodne klasifikacije, uporabniki vsega ne dohajamo več.«
Z distanco sem ga poslušal. Kako se bo obrnil? In kaj misli s tehtnico?
»Kje so časi, ko so tehtnice služile zgolj svoji osnovni funkciji – tehtanju. Kateri teleban si je zmislil še vse ostalo?«
Sedaj sem postal radoveden. V mojem času tehtnice še vedno služijo samo vaganju, mar so sedaj že vgrajene v mobitele, ki ob vsej navlaki kažejo še težo uporabnika, ali pa z njimi streljajo na frontah? Možakar je zaznal mojo popolno nevednost, čemur se je strpno nasmehnil.
»Nekoč sem delal v tovarni tehtnic, zato poznam vse faze in vas bom blagovolil seznaniti z njimi,« je postal nekoliko ironičen. Globoko je vdihnil.
»Vse se je začelo z uvedbo digitalne tehnologije. Ni poteklo mnogo časa, ko so boljši modeli že omogočali prikaz ne le realne, ampak tudi idealne teže. Takrat sem bil skorajda še otrok. Proizvajalci so tehtnico opremili z nekaj gumbi, s pomočjo katerih je uporabnik vnesel svojo telesno višino, starost in spol. In ime, ker tehtnico običajno uporablja vsa družina. Tako je pokazala tvojo dejansko težo ter priporočljivo, in pa seveda razliko. Ker pa je boj za trg dosegal nove smernice, se je marketinška klika domislila psihološkega prijema, s katerim je vrtoglavo porasla prodaja tehtnic. Naslednji modeli predebelim oz. pretežkim osebam niso več pokazali cifre, ampak le opozorilo – "preveč". Sedaj so ženske povsem ponorele za takimi tehtnicami in komaj smo jih uspevali izdelovati.«
Ob tem sem se spomnil, da sem nekaj podobnega tudi sam že razmišljal. Žena se namreč nenehno ukvarja z odvečno težo in nekoč mi je prišlo na misel, da bi na vrtljivem delu tehtnice, kjer so izpisani kilogrami, na njeni kilogramski cifri zapisal, nalepil listič z napisom "jej manj". Ta ideja se mi je porodila za Valentinovo. Iz izkušenj sem vedel, da ženske ne prenašajo humorja o svoji čezmerni teži, in s tem nje ne bi ne razveselil, niti ji pomagal, bi pa sebi znatno poslabšal frekventnost spolnega življenja… Ideja je brezpomensko odmrla.
»Kako pa se je odražalo tehtanje presuhih oz. podhranjenih oseb?« sem izkoristil trenutek njegovega predaha.
»Prelahkim je na displeju pričel utripati okostnjak. Tiste, ki so bili v območju dovoljene teže, pa je vaga nagradila z sladoledom.«
»S sladoledom?« sem zazijal.
»Ne me spraševati, kako je to bilo tehnično izvedljivo, s tem se je ukvarjal drug oddelek, vendar je bilo tako. Funkcijo nagrajevanja s sladoledom so imele tehtnice naslednje, tretje generacije, in takrat smo bili primorani zgraditi dodatno halo za proizvodnjo. Narod je ponorel za njimi. Pojavili so se prvi stranski učinki: predvsem otroci so skušali nategnit tehtnice in so se nenehno tehtali. Na srečo smo predvideli ta korak in si nagrado lahko dobil le enkrat v 24 urah. Zato so si zmišljevali oz. vpisovali lažne osebe, v resnici pa so se tehtali sami. Hoteli so izropati zalogo vaginega sladoleda. Nemudoma smo potegnili vse modele nazaj in jih opremili s kamerami. Sedaj tovrstne prevare niso bile več izvedljive.«
»Sliši se kot kriminalka!« sem na to komentiral. Sogovornik je nalil meni in sebi.
»Sledila je zvočna nadgradnja. Omogočen je bil še obilnejši vnos osebnih podatkov, npr. enotne identifikacijske matične številke ali datuma rojstva, in na tvoj rojstni dan ti je tehtnica zapela "Happy birthday". Dejansko so premogle množico skladb in tako so že ob samem tehtanju, ko še zmeraj ni bilo vidnejšega rezultata, predebelim ženskam zapele npr. "Debela deklica", ali ob večernem tehtanju depresivno "Are you lonesome tonight", kjer so ponavljale zgolj ta verz. Iz tistega obdobja se spomnim nadvse zanimivega primera: našel se je hacker, ki je vdiral v tehtnice in vnašal zvočne viruse. Tako je namesto "Debele deklice" in podobnih karajočih napevov vaga zavpila: "Prasica debela! Ne žri toliko! Bi mi rada zjebala mehanizem?" in podobne diverzantske slogane. Na srečo so ga dokaj hitro dobili.«
»Se je zaradi tega poznalo pri prodaji?«
»Sploh ne, sicer smo prejeli nekaj reklamacij, po drugi strani pa nemalo pohval, predvsem od možev debelih žensk, kot tudi žena debelih možev. V naslednje generacije smo vgrajevali antivirusno zaščito. Hkrati smo nove modele opremljali še z želodčno celičnimi senzorji, ki so natančno zaznali, kaj in koliko si jedel, kaj ti torej manjka in česa imaš preveč. Izdelati so znali ustrezen jedilnik ter te opozorili na morebitna obolenja, ki izvirajo zaradi prehrane. V njih smo vključili še program za izvajanje refleksoterapije. Vzporedno smo razvili še linijo tehtnic za zahtevnejše in nedisciplinirane klijente. Pri teh modelih smo poostrili izvedbe kazni: zvočnim in slikovnim opozorilom so sledili sunki z električnim tokom, in zatem še puljenje nohtov. Presuhi pa so dobivali sendviče in hamburgerje.«
Nisem več dvomil, da bi ta možak bil kakšen vohun. Očitno je bil žrtev tehtnice, akoravno še ni ničesar povedal o sebi. Tako sem vsaj domneval in skušal ugotoviti, ali je sedaj predebel ali presuh ali pa je to bil nekdaj. Skrivoma sem pogledal na njegove noge, obute je imel sandale, in zazdelo se mi je, da mu na desnem palcu manjka noht. Aha, bil si hamburgerjeva žrtev!
Z nekoliko potrtim glasom je ponovno spregovoril:
»Naslednje izstopajoče izboljšanje je bilo zaznavanje DNK. Tehtnica je prebrala tvojo DNK in ti nudila kompletno zdravstveno sliko, kot tudi predlagala načine zdravljenja, če je odkrila znake bolezni ali odstopanj. Prav tako je priporočala kozmetične popravke (lifting, povečanje prsi, moškim tudi primarnega organa,…) Delali smo že na tem, da bi predpisovala še recepte, vendar sta se lobija farmacije in zdravstva združila in bíli smo težke boje, da smo sploh lahko obdržali obstoječi program in nadaljnjo izdelavo. Če nas ne bi podprla filmska in glasbena industrija, bi najverjetneje potegnili kratko. Tako smo sprejeli kompromis predvajanja videospotov in reklam med tehtanjem. Na prvi pogled nujno zlo, toda ljudje so jih še bolj kupovali.«
Odpil je požirek, sam pa sem pomislil – je možno še kaj več, ti lahko osebna tehtnica nudi še kaj več? Sogovornik mi je že toliko povedal, da skorajda nisem več vsega dojemal, in informacije in vtisi so se mi mešali kot kompot, tako da sem nekako z zaostankom pripomnil:
»No ja, vaga ki bi mi pulila nohte, na tako nikoli več ne bi stopil!«
Pomenljivo me je pogledal, se rahlo nasmehnil in nemoteno nadaljeval.
»In zatem smo uvedli centralizacijo.« Za trenutek je premolknil, kot da je čakal, da se mi ta podatek vtisne. »Inteligenčna elektronska vezja so bila že v vseh gospodinjskih aparatih, a tolikšen razvoj, možnosti in potenciale, kot so ga premogle naše tehtnice, ni imel noben hladilnik, štedilnik ali pralni stroj. Našim strokovnjakom je uspelo vse aparate povezati s tehtnico, seveda brezžično, tako da je tehtnica imela nadzor in krmiljenje nad vsem, še nad garažnimi vrati. Računalniški gigant je tehtnice poskušal izriniti z osebnimi računalniki, vendar smo se pravočasno licenčno in patentno zaščitili, zaradi česar je Gates junior naredil samomor.
Sedaj pa odgovor na vaše vprašanje: če mislite, da je človek v tem stadiju hišne tehnologije le tej lahko dal nogo, ste v krepki zmoti. Vse niti je držala tehtnica, ki je vsakodnevno zahtevala tehtanje, bojda za vaše dobro. Če si tehtanje samo enkrat preskočil, so sledile sankcije. Ker te je mašina telesno in psihično popolno obvladala, ti npr. ni več dovolila pranja perila, na televiziji je vztrajno vrtela religiozne vsebine (ateistom), ali je na stranišču zaprla vodo in s tem onemogočila splakovanje. Ker je bila žrtev cela familija, si že zaradi njih manj jedel, ob tem da so te še dodatno žrli...«
Kaj si nor, sem zgroženo pomislil, vaga terorist! Na to sem nemudoma ruknil viski.
»Najbolj žalostno pri vsem pa je, da so se pojavili izdajalci.«
Kar zaletelo se mi je. »Izdajalci?« sem zakašljal. »Kakšni izdajalci?«
»Elektronski.«
»Najbrž imate v mislih izraz, če te npr. avto pusti na cesti, lahko rečeš, da te je izdal,« sem terjal pojasnilo.
»Če vas avto navkljub popravilom vsak dan znova pusti na cesti in to smatrate za "izraz", se strinjam.«
Požrl sem slino. Raje bi viski, a sem trenutno imel polna usta le-te. Začutil sem tesnobo. Madona, takšne prihodnosti pa si nisem predstavljal. Da bo vaga moj šef? Da me bo komandirala, kaj in koliko naj jem? Ter pijem? In me povrhu še kaznovala? Z lučkami in sendviči me že ne bo kupila!... Dal bom na njo slona, pa bom videl, kaj mu bo rekla… če bo zmogla karkoli reči, zapeti ali pokazati.
»Elektronski izdajalci?« sem moral ponoviti. Možakar je molče prikimal. Slišal sem že za elektronske cigarete, videl elektronske – virtualne gole ženske, vohal elektronski smrad, ko mi je pregorel procesor v računalniku, toda – elektronski izdajalci?
»Ljudje so ga še naprej srali izven domačega okolja,« me je odrešil pričakovanja. »Hodili so v gostilne, jedli, pili, ali se drogirali. Če si imel težo v mejah dovoljenega, nisi zaradi tega imel nekih težav, toda kršitelji so doma dobili od tehtnice kompletno poročilo ne le kaj in koliko so pojedli ali spili, temveč celo kdaj in kje. Vedele so tudi, če si bil na nedovoljenem randiju, kot seveda, če si seksal in še natančno število izstreljenih semenčic. Dolgo je trajalo, preden smo razvozlali, od kod jim te informacije. Sumili smo že, da nekako dobivajo podatke preko satelita, vendar zaenkrat v notranjost gostiln, ki so na dnu večnadstropnih zgradb, sateliti še ne "vidijo". Zatem smo ugotovili, kdo so izdajalci.«
Zopet me je pustil čakati. Zdaj sem bil že nervozen in sem razmišljal, če imam v svoji hotelski sobi tehtnico in če me sedaj ta hip že nadzira. Ker pijem viski, kar vsekakor negativno vpliva na moj organizem, kaj mi bo naredila? Me bo obsula s kazahstanskimi kletvicami, ali mi bo podoživela moja mladostniška srečanja z električnim pastirjem?
»Mobilni telefoni,« je končno razgrnil skrivnost. »Vsak ima mikrofon in kamero, vsi današnji modeli še navigacijski sistem. Preko njih te tehtnica drži v šahu in tvoja kraljica ne dela tebi v prid.«
Tokrat sem si nalil sam. Bil sem že rahlo omamljen, a vendarle bistrih misli. Misli, ki so razglabljale, kako ugnati hišnega terorista.
»Tehtnice so se začele povezovati v mrežo, vdrle so v vse možne sisteme, med drugim lahko spremljajo gibanje osumljenca preko mestnih uličnih kamer. Na splet so postavile svojo socialno stran, kjer nudijo nasvete uporabnikom in opozorila: objavo videoposnetkov raznih kršitev in kako so zatem kaznovani.« Malce se je zamislil ter še dodal: »Prihaja do informacijskih incidentov.«
Bilo mi je vedno bolj vroče, in ne vem, kaj me je bolj grelo: njegovo pripovedovanje ali viski.
»Naj vam v zvezi s prej povedanim opišem, kaj se mi je nedolgo tega primerilo: bil sem na hamburgerju in kokakoli in se vračal proti domu. Šel sem po ulici, ki je – kot vse – natrpana z nadzornimi kamerami in množico ekranov, na katerih se nenehno vrtijo reklame in obvestila. Na enem velikem zaslonu se je pravkar vrtela reklama za kokakolo, ki poziva, naj si še v tem trenutku privoščim eno, ko se nenadoma čez sredino ekrana utripajoče izpiše: "Toda ti ne, Bariel Kolsky! " z utripajočo smrtno glavo v kotu ekrana, in traja, dokler ne odidem mimo. To je namreč moje ime.«
»Ampak jez sem vendar gost, tujec!« sem v obupu izustil, saj sem njegovo doživljanje že prenesel nase.
»Kot tujec ste varni,« je pomirjeno odvrnil. »Žrtve smo mi, ki tu živimo. Kako naj bo človek srečen v takšni situaciji? Žal vlada podpira delovanje tehtnic, saj naj bi delovale v naše dobro, vendar človeku včasih zapaše, da naredi kakšen prehrambeni ali pivski prekršek. V ta namen je ustanovljen Sindikat zoper tehtanje, ki bi rad osvobodil človeka izpod sužnosti tehtnic.«
Molče sva obsedela. Nisem imel kaj pripomniti, zato sem si raje nalil. Hkrati sem zaznal, da sva skoraj izpraznila steklenico. Na začetku pogovora sem bil sumničav in poln vprašanj, sedaj razdražen, utrujen in šel bi spat. Kurc pa vaga, sem pričel bentit v sebi, ki ti šteje semenčeca! Naj se še poveže s semensko banko in poskrbi za odkup!
»Sam sem imel dovolj terorja in ko sem ostal brez službe, me ni nič več zadrževalo v mestu in sem se sklenil odseliti na podeželje, seveda brez vage. Vendar nisem dolgo vzdržal – brez nje.« Ne vem, kaj bi me še lahko presenetilo pri tem človeku, zato sem ga že z rahlo kalnimi očmi molče poslušal.
»Ko je tehtnica ugotovila, da me ni več doma oz. se ne tehtam več, mi je pričela pošiljati SMS sporočila z ultimativnimi pogoji, v kolikor se nemudoma ne odzovem na njene pozive. Na podeželju ni ne kamer, ne zaslonov, in čeprav bi preko telefona lahko izsledila moje gibanje, mi dejansko nič ne more, razen da me maltretira z SMS-i, kar pa lahko blokiram. To ni bilo potrebno, ker je po 2 dneh s tem prenehala. Prvič po ne vem kolikšnem času sem svobodno zaživel in se lahko do onemoglosti preobjedal in pil, kar je bilo v zadnjih 15 letih zaradi strahu neizvedljivo. A ta sreča ni trajala dolgo.«
Je mar ugrabila bombnik in zbombardirala tvoje naselje? sem pričel fantazirat v sebi.
»Name je poslala plačanega morilca,« je žalostno, razočarano pojasnil. Ob tem sem malodane padel s stola.
»Preko spleta je najela tipa, mu dala natančne koordinate mojega bivanja in ta se je nekega popoldneva pojavil na vratih moje kolibe s pištolo. Imel je ukaz, da me pihne, v kolikor se nemudoma ne vrnem v svoje stanovanje. Kaj mi je preostalo?!... Sledila je brutalna sankcija: sprva je izgledalo, kot da mi je moj prestopek oprostila, in so naslednji dnevi tekli normalno, brez kazni. Seveda, najprej je imela moralni govor z opominom, da če še enkrat to storim, zame ne bo več pogajanj, in naj niti ne pomislim na morebitni vnovični pobeg, kajti kot je že dokazala, a morda še ne verjamem - ni prostora, kamor bi se lahko skril. Sam sem baje tudi potrdil, da sodim v kategorijo težkih povratnikov, za katere se kazni izvajajo na posebnem, subtilnejšem nivoju. Več ni povedala, razen da moram prebrati še Zločin in kazen. Čez nekaj dni sem naredil prvi prekršek. Na nekem rojstnem dnevu sem se ga napil do nezavesti, da so me kolegi morali nesti domov. Ob rednem tehtanju naslednjega dne ni vaga ničesar ne rekla, ne izpisala ali pokazala in razveselil sem se že, da se je pokvarila. Zvečer je sledilo presenečenje, saj sem dobil pošiljko rož, točneje en sam cvet, krizantemo. Držal sem rožo v rokah in na glas komentiral – Le kdo se je spomnil name?, ko se je oglasil hišni agresor – Jaz!«
»Čakaj, čakaj,« sem ga prekinil in že prešel na "ti". »Hočeš reči, da ti je namesto da bi ti izrula zob poslala rožo?« Nisem bil najbolj prepričan, če sem ga prav razumel.
»Tako je,« mi je odvrnil, »vendar to ni to, kar vi mislite. Sam sem bil enakega mnenja in sem se ob tej njeni povsem novi gesti raznežil in jo celo pohvalil, da me je v tej situaciji nagradila in ne kaznovala, kar je morebitna iztočnica za povsem nove odnose med nama. Ob njenem odgovoru sem otrpnil: "Saj to je kazen," je brezčustveno naznanila. "Odslej boš za vsako težjo kršitev prejel krizantemo. Ko jih boš imel 10, boš postal kadaver. "«
Bariel Kolsky je izpraznil steklenico. Med naju je padel predor tišine, ki je na moji strani vodil v osuplost. Čutil sem, da bi nekaj moral reči, ga najverjetneje potolažiti ali naročiti vudu prekletstvo za vago, tako pa sem brez namena zijal vanj in glasno kolcnil. Možakarja to ni vznemirilo, molče sva gledala v prazne kozarce. Zatem je zaključil svojo pripoved:
»Sedaj jih imam 6.« Zazrl se mi je naravnost v oči in dodal: »Nocoj bom morda dobil celo 2 ali pa 3, nekaj še namreč nameravam opraviti, kar ji ne bo všeč. To se mora zaključiti.« Počasi se je vstajal. Opravičil se mi je, če mi je s svojo pripovedjo zatežil. S poskusom brezbrižnosti sem odkimal, nakar je odšel. Še dolgo časa sem zrl v vrata njegovega odhoda. V glavi sem imel dirko misli, kaj bi sam storil na njegovem mestu. Nič kaj pametnega se mi ni utrnilo in majavo sem odšel domov, se pravi v hotel. Ko sem vstopil v sobo, sem najprej strahoma pogledal, če je na mizi postavljena vaza s krizantemo ali če se nahaja kje drugje. Soba je izgledala nedotaknjena, kar me je nekoliko pomirilo.
V naslednjih dneh sem zaman iskal novic o morebitnem gverilcu ali odporniškem gibanju zoper tehtnice, tudi med osmrtnice sem zašel. Ničesar nisem našel, samo domneval sem lahko, kaj je storil. Morda jo je enostavno razbil ali vrgel na ulico pod kolo kamiona. Vendar če bi to bilo tako lahko in izvedljivo, do današnjega stanja sploh ne bi prišlo. Zadnji dan bivanja v mestu sem naletel na svež grafit – "It´s beginning!", podpisnik "Against Vaganis". Bi to lahko bilo obvestilo, slogan uporniškega gibanja? Žal tega nisem uspel preveriti.
Doma sem začutil neverjeten odpor do tehtnic in tehtanja, tako da se od tedaj dalje nisem več tehtal. Na blogu sem celo objavil članek o verjetnosti škodljivega delovanja na psiho individuuma ob prepogostem preverjanju telesne teže. Verjetno sem postal utemeljitelj vagofobije, terorističnega pojava prihodnosti…
Zgodba Tehtnični terorist je del daljšega ciklusa kratkih zgodb. Ciklus je v nastajanju in še nima imena. (opomba avtorja)
na vrh
na vrh