Naključne Zgodbe
- Petnajst-Zilijonkrat
A. Ivanuša - Danes ni torek
A. Ivanuša - Kamnolom
D. Podaj
Naključne Recenzije
- Igre lakote - Arena smrti
M. Vavpotič - Film: Gospodar prstanov - Stolpa
J. Vidmar - Dr. Hannibal Lecter
M. Prepelič
Povezave
Časovni kredit
Bojan Ekselenski
Čas...vedno mi manjka časa. Narava mojega dela je, da moram biti ves čas z mislimi v poslu. Moram. Konkurenca je neusmiljena. En dan te ni, že te ni za vekomaj. Od poroke je minilo petnajst leta, imam sina, ki ga vidim enkrat tedensko. Zdaj je v prvem letniku srednje šole in sploh ne vem, kdaj je tako hitro postal mali mož.
Kdo je bil na njegovi rojstnodnevni zabavi pred desetimi leti? Ne pomnim, ker sem delal. Kdaj sem bil nazadnje z njim? Če se ne motim, pred tremi tedni med podaljšanim vikendom. Pa še takrat me je vsake pol ure prekinjal mobi. Zoprno. Sin bo odrasel mimo mene.
Hitim do svoje pisarne. Ni mi še uspelo dela čisto prenesti domov. Ko bo končana hiša, bom delo preselil domov. Bo manj izgube časa s potjo tja in spet nazaj. V sebi razmišljam o naslednji poslovni potezi, ki mi bo omogočila večji avto z več prostora. Bom hitreje prišel od doma do mesta in nazaj.
Ampak zakaj ima dan tako malo ur? Zakaj nima dve uri več in bi lahko ti dve uri preživel s sinom in ženo? Zakaj samo 24 ur in niti minute več?
V tistem trenutku se zaletim v uglajenega gospoda srednjih let.
»Oprostite,« sem vljuden. Gospod samo prijazno prikima:
»Nič hudega. Vsakdo je lahko z mislimi kje drugje. Ste kdaj pomislili, da je vaša težava rešljiva?«
Zmedeno odvrnem:
»Kakšna težava?«
Mož skrivnostno odvrne:
»Vaša težava s časom. Si ne bi želeli, da bi samo vi imeli vsak dan 26 ur časa?«
»Kaj se vi hecate. Nimam časa za to.«
V tistem hipu me nekaj preleti. Neki nenavaden srh, vzburjenje ali kaj vem kakšen občutek. Mož me prime za nadlaket:
»Gospod, stopite z mano. Pet minut za nešteto ur, ki jih boste preživeli s svojim sinom.«
»Kako veste za mojega sina?« me spreleti.
Mož zaupljivo prikima:
»Marsikaj vem, ker je to moja naloga. Jaz sem zastopnik silno pomembnega in močnega interesnega združenja.«
Ne vem čemu, a sledil sem mu v nenavadno trgovino, polno čudnih stvari. Na mizo položi nenavadni obrazec. Bil je že izpisan.
»Kaj to pomeni?« izleti iz mene. Mož se znova zaupljivo nasmehne. Bil je ves pocukran:
»To je časovna kreditna pogodba.
»Kakšna pogodba?«
»Saj ste slišali. Časovna kreditna pogodba.«
»In kaj naj to pomeni? Bojim se, da bom šel. Res nimam časa.«
Gospod me zadrži:
»Podpišite to pogodbo in imeli boste čas. Vam razložim, kako deluje?«
Kaj mi je ostalo drugega. Če sem že nasedel norosti, naj nasedem do konca. Samo prikimal sem. Mož svečano nadaljuje:
»Vidite, za vsak dan dobite 2 uri dodatnega časa. Ti dve uri boste posmrtno odslužili. Ko umrete, ne greste v pekel ali nebesa, temveč se vrnete in odplačate ta časovni kredit z obrestmi. Za vsako uro boste delali deset ur. Se strinjate? Zdaj boste vsak dan dve tri s sinom in potem boste živeli življenje nekoga, ki vam ga mi dodelimo.«
»Je to možno?« sem ohranil trezno glavo. Ta prijazni striček mora biti bolan. Trezen človek ne more govoriti česa takšnega. A zakaj mu ne bi ustregel. Podpisal bom, če ni nikjer nobene denarne klavzule in grem.
Stopim do pulta, hitro preletim list pogodbe in že želim podpisati, ko me ustavi:
»Ampak gospod, priporočam vam, da preberete vse klavzule pogodbe. Res, v njih ni nikjer omenjen denar. Ampak kljub vsemu gre za kredit.«
Zamahnem z roko:
»Že preveč lčasa sem izgubil. Dajte, da podpišem,« malce nejevoljno odvrnem in pograbim ponujen kemični svinčnik. Hitro dam podpis na vse tri izvode pogodbe, se rokujem s prijaznim, a malce trčenim možakarjem in stečem svojemu delu naproti.
Ne vem, kajs e je dogajalo, a od takrat sem imel vsak dan vsaj dve uri časa za sina. A žal sin ni več našel časa zame. Petnajst let moje odsotnosti je bilo preveč. Sin je končal srednjo šolo, fakulteto, dobil je zaposlitev in postajal uspešen mladi poslovnež. Povabil sem ga na svojega abrahama:
»Mitja, ker imaš veliko obveznosti, te že zdaj vabim na svoj'ga abrahama. Fešta bo pri Zofki.«
Sin hitro odvrne:
»Ata, žal ne morem. Moram speljati posel, zato bom tiste dni na Dunaju.«
Poskusil sem z nekaj drugimi datumi. Vedno isto. Končno jezno odvrnem:
»kako to, da si ne moreš nikoli vzeti časa za očeta?«
Sin mi hladno odvrne:
»Kako to, da si ti pozabil name prvih 15 let mojega življenja?«
Požrl sem cmok v grlu.
Nisem dočakal abrahama. Nekega večera me je stisnilo in sem se zvrnil po tleh. Opazoval sem, kako so me oživljali. Moja duša je zaplavala nad moje negibno telo. Sranje! Slišal sem svojo Karmen, kako je neprizadeto vzdihnila:
»Še dobro, da je bil tako fino zavarovan. Če že nisem od njega dobila dovolj klobase, ko sem je bila najbolj potrebna, bom dobila vsaj denar.«
Zdrznil sem se. Tedaj se nad mano odpre čudovita panorama. Sonce je sijalo nad nenavadno svetlim poljem. Ravno postane lepo, ko vse skupaj izgine. Znajdem se v telesu.
Groza. Prepoznam to telo. To je telo mojega sina Mitje. To je torej cena, ki jo morem plačati. Začutim vso bolečino svojih odsotnosti. Zdaj sem vedel.
na vrh
na vrh