Naključne Zgodbe
- Aequilibrium
A. Ivanuša - Oznanenje
M. Remec - Vlakovodja
D. Podaj
Naključne Recenzije
- Larry Niven – Ringworld
M. Vatovec - Frank Herbert – Dune
M. Vatovec - Dr. Hannibal Lecter
M. Prepelič
Povezave
Lovci
Martin Vavpotič
Arathis je čakal v noči. Luno so zakrivali gosti oblaki, bilo je temno kot v rogu. Vendar Arathisa to ni skrbelo. Temno ali svetlo, vlažno ali suho, vroče ali mrzlo, njemu je bilo vseeno. Vsega tega ni opazil, videl in slišal je le eno stvar: svoj plen. Videl je njegov toplotni odsev v hladni noči in slišal njegove korake. Več mu ni bilo treba.
Arathis je bil popotnik. Vendar ne kakršenkoli popotnik. Bil je lovec. Njegova starost mu je bila neznana kot njegovo poreklo. Kdaj je že prenehal šteti dneve in leta, kdaj je bil nazadnje tam, kjer je prišel na svet. Že zdavnaj je pozabil na starše, na brate in sestre, pozabil je celo na žensko, s katero je zaužil trenutek, da je nadaljeval svoj rod. Pozabil je celo svoje lastno ime. Vse to mu ni bilo pomembno. Arathis je bil lovec in lovcu take stvari niso bile pomembne. Sam je bil že stoletja, zato mu ime, družina ali prijateljstvo nista pomenila prav nič. Le nekaj mu je pomenilo več kot življenje samo – pleniti. Arathis ni lovil zaradi hrane, ni je potreboval. Lovil je zaradi čistega užitka. Lov je postal zanj več kot razvedrilo ali del življenja. Lov je bil njegovo življenje. Potoval je po planetih, osončjih, galaksijah, morda celo vesoljih, saj sam ni več vedel. Povsod je iskal nekaj, česar še ni imel. Njegova ladja je bila polna trofej, vendar se ni nikoli spraševal, kdaj bo prišel dan, ko sedel pri miru in gledal vse simbole njegovih zmag. Ta dan ne bo nikoli prišel. Dokler bo imel kaj za loviti, dokler bodo obstajale nove vrste, do takrat bo lovil. Pa potem? O tem ni premišljeval.
Po dolgem potovanju je našel majhen planet v povsem običajnem osončju. Vse skupaj se mu je zdelo tako običajno na tem svetu, da je najprej hotel pluti kar mimo. Vendar mu je nekaj reklo, naj pristane. Nekaj ga je vodilo na ta planet. Zato je svojo ladjo zakrinkal in pristal tam, kamor ga je vodil nagon. Kakor vedno je ubogal nagon. Ta ga je zmeraj pripeljal na pravo mesto. Ko je plovilo umiril, je segel po svojem orožju in stopil ven. Seveda zakrinkan. Iskal in zalezoval je vedno zakrinkan. Šele ko je opazil žrtev in stopil pred njo, tik preden ji je vzel življenje, šele takrat je krinko izključil. Zakaj je to naredil? Ker mu je bilo največjo zadovoljstvo, ko je videl strah v žrtvinih očeh. Ko je plen vedel, da bo v naslednjem trenutku mrtev. To zadovoljstvo se je lahko kosalo celo z občutkom, ko je mrtvemu plenu odsekal glavo in jo obesil na steno med druge. Če je bila glava prevelika, je izdrl oči. Ali jezik.
To pot ni bil plen nič posebnega. Imel je le dve nogi, hodil je pokončno, s trdimi in zamolklimi koraki. Trup je bil okorne oblike, glava je bila okrogla, okončine dolge in tanke. Plen ni bil nič posebnega, na njem ni bilo nič izrazitega. Arathis je že hotel oditi, pa vendar... Še nobene take vrste ni imel. Dolgočasen ali ne, ta primerek more izpopolniti njegovo zbirko. Saj je bil lovec. Lovci, kakršen je bil on, pa nikoli niso bili izbirčni glede plena.
Arathis se je pripravil na napad. Plen se ni zavedal njegove prisotnosti. Za trenutek se je lovec zamislil: v njegovi ladji so bili deli teles vrst, ki so bila telepatska. Ta so zaznale njegove misli in se ustrašile že ob telepatskem dotiku. Nekatere je nasilje v njegovih mislih tako prestrašilo, da so na mestu umrli. Arathis je bil takrat prikrajšan za užitek pogledati plenu v oči, vendar mu je bil takrat prizor na daleč dovolj. Žrtve je bilo strah, ko so videle, slišale ali kako drugače zaznale svojega krvnika. Nekatere so brundale, druge so kričale z visokimi glasovi, tretje tulile s predirljivimi zvoki. Nekatere so se poskušale celo braniti. Imele so strašna orožja, ki bi druge vrste ugonobila. Vendar ne za lovca. Lovec je bil en in edinstven. Njega ni mogel premagati nihče. Že sama misel na to se je zdela Arathisu smešna. Braniti se pred lovcem? Nemogoče!
To pot je bil plen popolnoma neveden. Primerek je bil povprečen navzven kot tudi navznoter. Ni imel nobenih posebnih zmogljivosti, ni mogel leteti, ni imel strašnih telekinetičnih moči, niti preprostih krempljev, bil je čisto povprečna žival na dveh nogah.
Arathis se je počasi premikal skupaj z žrtvijo. Hodila je lagodno, brez naglice. Lovec niti ni preverjal, če je njegovo orožje pripravljeno za ubijanje, niti če je njegova krinka vključena. Vse to je delal že tako samodejno, da ni rabil misliti na to. Tako se je lahko nemoteno posvetil trenutku, ki ga je oboževal.
Arathis je počasi sklenil krog okoli plena. Za zdaj mu je le sledil, neslišno krožil okoli njega in brezmejno užival v občutku, da se ga plen sploh ne zaveda. Bil je gospodar okoliščin, vse ostalo je bilo tam le zanj in za njegov užitek. Ko je sledil plenu nekaj časa, je hotel, da začne slutiti njegovo prisotnost. Začel je tresti veje okoli svoje žrtve in čisto potiho šepetal grozljive besede. Vendar se na njegovo presenečenje žrtev ni odzvala. Lovec je stopil na tla in delal sočasne korake s svojo žrtvijo. To je ponavadi delovalo. Žrtev se je ustavila, prisluhnila in noro stekla. Že je videl, kako se to vse uresniči, toda to pot se plen ni zmenil zanj. Arathisa je to že počasi jezilo. Kaj bo ulov in uboj brez užitka, ki ga dobi od žrtvinega strahu? Arathis resda ni jedel ne pil ne spal, čeprav je bil živo bitje, toda nekaj je potreboval bolj kot je kdajkoli potreboval osnovne biološke potrebe – moral se je hraniti s strahom svojega plena. A ta plen se ni pustil ustrahovati. Kako naj ga ustrahuje, ne da bi skrajšal svojo igro?
Arathis je plenu sledil že kar nekaj časa. Poskušal je že najrazličnejše načine, kako bi ga ustrahoval, a njegova žrtev je bila brebrižna na vse, kar je storil. Za trenutek se mu je v glavi porodila misel, da morda ni bil dovolj silovit pri ustrahovanju. Nekatere pretekle vrste so imele čutila občutljivejša kot druga. Je možno, da je njegovo ustrahovanje tako blago, da ga žrtev ne zazna? To misel je kmalu zavrgel.
Arathis je izgubil potrpljenje. Povprečnost te vrste mu je šla že pošteno na živce, zato se je odločil, da bo končno prešel k dejanjem. Spremenil je smer in se napotil naravnost proti plenu. Ta ni dal od sebe nobenega znaka, da je zaznal njegovo spremembo. Lovec se mu je bližal in bližal, plen pa nič.
Arathis se je ustavil. Stal je natanko na poti svoje žrtve, le nekaj metrov pred njo. Le še nekaj trenutkov in stala bo pred njim. Takrat bo izključil krinko in končno bo prišel trenutek, ki si ga je želel. Plen je nadaljeval pot, ne da bi opazil, da pred njim stoji lovec. Arathis je napeto štel trenutke, ki so ga še ločili od ulova. Skoraj je lahko čutil razburjenje, kot da bi lovil prvič. Kaj in kdaj je bil njegov prvi ulov, to je že pozabil. Občutek je bil še edino, kar je ostalo v njegovem spominu.
Tri, dva, ena, zdaj! Arathis je pritisnil na gumb na svojem zapestju. Zrak je zamigljal, za trenutek je izgubil pogled na svoj plen, nato pa je dvignil orožje... in obstal. Njegovega plena ni bilo več. Arathis se je osupel nekajkrat obrnil, vendar žrtve ni bilo videti nikjer. Kako je to mogoče? Pri sebi ni imela nikakršne naprave, s katero bi lahko vključila krinko. Preden je lahko bolj podrobno premislil, je njegovo uho ujelo šelestenje listov v vetru. In šepet. Ne, zmotil se je. Le šelestenje listov. In vendar, šepet! Grozljivo šepetanje je postajalo glasno iz trenutka v trenutek. Arathis je pogledal v smer, od koder je prihajalo, toda tam ni bilo ničesar. Sicer pa je šepetanje prihajalo od povsod. Kamorkoli se je obrnil, povsod je bilo slišati grozovito mrmranje. Zmeden je naredil nekaj korakov, ob istem trenutku pa je zaslišal korake tudi od nekod drugod. Za njim! Obrnil se je. Ničesar. Na levi! Ničesar. Spet zadaj! In znova ničesar. Glasovi so bili pošastni in Arathisova zmedenost je počasi prešla v občutek, ki si ga še nikoli, niti v najbolj norih sanjah ni predstavljal.
Takrat se je obrnil... In zagledal tik pred seboj oči. Bile so žareče in hlepele so po njegovem strahu. Arathis je prestrašen kar otrdel. Strah, ki ga še nikoli prej ni čutil, se je pojavil v taki silovitosti, da je lovec izgubil razsodnost.
Slišal je že zanj. Pravzaprav le govorice. Širili so jih drugi lovci in celo nekaj žrtev je izreklo njegovo ime in grozile z njegovim prihodom. Vendar je mislil, da je to le ena od oblik strahu. Neuspeli poskus, da bi zastrašili utelešenje svojega strahu. Samo to je bilo, drugo ni bilo mogoče. In vendar je bilo res. To je bil lovec, ki je lovil – lovce. Plenilec, mogočnejši od njega, ni uporabil ne krempljev ne živalskih krikov ne telepatije, niti ne strahotnega orožja, s katerim so se branile nekatere vrste. Plenilec mu je nastavil preprosto past, v katero se je Arathis ujel kot neumna žival. Bil je prepričan, da lovi nebogljeno bitje, vendar je bil v resnici to On, ki so se ga naskrivaj bali vsi lovci. Kdo je bil, ni nihče vedel. Sicer pa to ni bilo važno. Strah, ki ga je Arathis sejal v druge in ga potem z užitkom žel, je zdaj zaplul po njegovih žilah kot ledena brezmejnost vesolja. Tako hladno se še nikoli ni počutil. Hlad je zagospodaril po njegovem telesu. Zdaj je vedel, kako so se počutile vse zveri, ki jim je prečkal pot in jim vzel življenje. Počutil se je razoroženega. Počutil se je izdanega. Počutil se je premaganega.
In tik preden mu je lovec vzel življenje, se je Arathis zavedal edinega življenjskega nauka, ki ga ne bi nikoli stuhtal sam na svojih neskončnih potovanjih: ne glede na to, kako je bil spreten, močan in neusmiljen, vedno se bo našel spretnejši, močnejši in bolj neusmiljen lovec kot je bil on. Vedno bo tam nekje zunaj večji lovec.
Zaslon računalnika, ki je nadzoroval Gandarino ladjo, je spustil pisk, ki je lastnico plovila prebudil iz regeneracijskega cikla. Priključek je šinil iz vtičnice na njenem vratu, Gandara je odprla oči in se zazrla predse. Koordinate so bile prave, bila je na položaju. Njen računalnik je samodejno sprožil iskalni signal, ki se mu je lahko prikrila ladja redkokatere civilizacije. Javil ni nobenega stika, kar pa Gandare ni prepričalo, da je sama na tem kraju. Poslala je še edini signal, ki bi se lahko izognil krinki njene ladje. To pot je dobila nazaj pet signalov. Prav je imela: prejeli so njeno vabilo in vsi so prišli. Pomeni, da so vsi vedeli, kaj se dogaja.
»Kot dejanje dobre volje priporočam, da vsi izključimo krinko,« je izrekla v mikrofon in poslala ta stavek poslušalcem.
Za hip je bila zmedena; svojega glasu namreč ni slišala že nekaj stoletij. Za koga pa naj bi ga uporabljala?
Nekaj časa se ni zgodilo nič. Potem so podobe bleščečih zvezd na črni praznini zamigljale in iz niča se je pojavilo šest ladij, vključno z njeno.
»Dobro,« je rekla. »Zdaj lahko komuniciramo z vizualnim signalom.«
Njen zaslon se je pred njenimi očmi razdelil v pet okvirjev in v vsakem se je pojavil obraz.
Ni si mislila, da bo to tako delovalo nanjo. Že dolgo ni videla njihovih obrazov. V njej se je pojavilo nekaj, za kar je šele po dolgih trenutkih razmišljanja našla ime: čustva. Po nepremičnosti njihovih obrazov je sklepala, da se tudi drugi podobno počutijo.
»Ker sem nas sklicala jaz,« je začela, da bi prekinila mučni molk, »bom tudi začela. Vsi veste, čemu je služilo moje vabilo. Nastali položaj je preveč kočljiv, da bi ga pustili v miru. Zato ga bom tudi načela neposredno: nekdo pobija našo vrsto. Glede tega moramo nekaj ukreniti, sicer nas kmalu ne bo več tukaj.«
»Gandara,« je z negotovim glasom spregovoril eden od obrazov na njenem zaslonu. »Če se je nekdo spravil nad nas, še ne pomeni, da bomo izumrli. Do zdaj so bili ubiti le povprečni lovci. Nikjer ni bilo rečeno, da bomo ubiti tudi izvrstni, med katere lahko štejem tudi sebe.«
»Lahko mednje šteješ tudi Arathisa, Reddwah?«
»Vsekakor,« je brez oklevanja odgovoril Reddwah.
»Potem pa naj te kar skrbi. Pred nekaj časovnimi enotami sem prejela vest, da je tudi Arathis postal Njegova žrtev.«
Obrazi na njenem zaslonu so dobili videz silne prestrašenosti, če se je prav spomnila, kako se to čustvo zrcali na obrazih..
»Arathis je bil najboljši izmed nas,« je nadaljevala. »Tega ne more zanikati nihče tukaj ali kjerkoli. Niti jaz, niti ti ne, Serrvio.«
»Oba se zavedava, kakšne sposobnosti je imel tvoj ljubimec in moj oče, Gandara,« je spregovoril Serrvio. V njegovem glasu je še razločno prepoznala sledove zagrenjenosti, ki jo je sin gojil do svoje matere.
»Arathis se je bil vendar sposoben upreti vplivu vsakega orožja,« se je oglasil tretji obraz. »Kako ga je torej On sploh lahko ubil?«
»Tudi to je razlog, zakaj smo se zbrali tukaj, Kalleh,« je odgovorila Gandara. »Če je to orožje, ki ga On uporablja, ugonobilo samega Arathisa, potem se moramo prisiliti v to, da nas začne skrbeti. S tem orožjem lahko z nami zlahka opravi.«
»Ubiti ga moramo,« je suho ugotovil četrti obraz. »Ubiti, preden On ubije nas.«
»Natanko moje besede, Rerrek,« ga je Gandara pohvalila. »Tukaj je moj nasvet: odidimo vsak v svoje ozemlje in skličimo lovce. Vsem nam grozi ta poguba, zato ne smemo biti sebični. Nas sedem ga že ne bo moglo ubiti. Če ga napademo vsi skupaj, potem morda imamo možnost.«
»Pa misliš, da se bodo lovci sploh poskusili združiti za enim plenom?« je vprašal peti obraz, čigar lastnik je bil kot Gandara ženska. »Naša vrsta je samotarska že mnoga stoletja.«
»Treba bo veliko časa in truda, Cammeda, tega se zavedam. Vendar ne poznam nobene druge poti kot te. Razen če ima kdo od vas boljši predlog?«
Nobeden od petih obrazov se ni oglasov.
»Torej pojdimo,« je zapovedala Gandara. Vsakemu od lovcev je še sporočila, kakšno vest naj raznese v svojem področju. Čeprav sama ni bila nič pomembnejša od ostalih, je prevzela njihovo vodstvo. Vsi so se zavedali, da si je Arathis davno nazaj Gandaro izbral za svojo družico in on tega že ne bi storil brez razloga.
Minilo je nekaj časovnih enot. Kako dolge so bile te, tega Gandara ni več vedela, čeprav se je poskušala spomniti. Nekoč so časovnim enotam pravili drugače, toda ker je bila že toliko časa sama, je vsako ime, dolžina ali čas postalo brezsmiselno.
Prispela je v področje, ki si ga je dodelila, in se ravnala kot takrat, ko je sklicala prvih pet lovcev: poslala je prastari signal, ki se ga skoraj gotovo nihče ni več spomnil – klic na pomoč. Toda računalniki njihovih ladij ga gotovo niso pozabili in odprli bodo vse frekvence, da bodo lahko sprejeli njeno sporočilo.
Poskušala je v čim manj besedah opisati nastali položaj. Ni vedela, če vsi lovci vedo za Njegov obstoj, govorice pa so gotovo že vsi slišali. Zato je uporabila najbolj zlovešče besede, kar se jih je lahko spomnila. To jo je stalo kar nekaj časa in truda, saj besedila ni znala več dobro sestavljati. Kaj šele da bi besedilo obarvala s čustvi.
»Legenda po imenu On je resnična. Pravkar je zalezel in ugonobil Arathisa. Dnevi so nam šteti. Če želite obdržati svoj obstoj, potem pridite na te koordinate.«
Čakala je. V antičnih časih svojega obstoja bi se ji ta časovna enota gotovo zazdela neskončna. Morda bi celo prenehala obstajati. Toda odkar je bila lovec, je njena potrpežljivost postala daljša od življenjske dolžine nekaterih zvezd.
Končno jo je po mnogih enotah tišine in regeneracije zbudil svareči pisk. Pogledala je na zaslon in čez njen hladni obraz se je razpotegnilo nekaj, kar bi pred nekaj eoni imenovala nasmeh. Ta spaka jo je prav zabolela, zato jo je hitro zbrisala.
Počasi se je prikazalo dvajset ladij. Kaj so to? Najbolj strahopetni, najbolj previdni ali najbolj izkušeni, ki so že skoraj čutili Njegove kremplje okoli svojih grl?
Sledil je podoben pogovor kot s prvimi šestimi, ki so se odzvali njenemu klicu. Tudi tile so najprej pokazali dobršen del nejevernosti in trmoglavosti. Toda ko jih je opomnila, da je On spravil ob obstoj samega Arathisa, so vsi še enkrat premislili.
»Mar ima kdo od vas kakršen koli drug način v mislih, kako se znebiti te grožnje?« je velikokrat ponovila. Nikoli se ni nihče oglasil.
»Če se združimo, ne bomo več lovci. Postali bomo bojevniki. Mar želiš, da izgubimo svoj lasten bit?« ji je nevarno pogumno oporekal eden od lovcev na tretjem srečanju njenega področja.
»Najprej moramo preživeti, Verrgot,« mu je brez oklevanja odvrnila. »Svoj bit lahko spremenimo, za nekaj časa spravimo in se oprimemo drugega. Brez obstoja ti tvoj bit ne more nič pomagati.« Za hip je pomolčala. »Zdiš se mi prepričan v svoje sposobnosti, Verrgot,« je rekla. »Mar si mnenja, da si spretnejši od Arathisa? Zakaj si torej prišel na ta sestanek?«
Čeprav je bil njen besedni nasprotnik hladen kot jeklo rezila za sekanje glav, je tudi na njegovem obličju zaznala čustvo, ki ga je videla v vseh ostalih: strah. Ni bilo dvoma, bali so se. In dokler bo videla to čustvo v njihovih očeh, bodo na pogovore prihajali novi in novi.
Čas je tekel. Gandara je pustila za seboj neskončne pogovore. Zadnje čase je toliko govorila, da ni imela časa za regeneracijo. Postala je utrujena, za lovca nekaj skrajno nezaslišanega. Vendar pa nikoli ni bila toliko utrujena, da ne bi mogla pregovoriti še katerega. Njen glas je bil vedno pripravljen na nov dvoboj. Oporekal ji je redkokdo. Vsi so spoštovali njeno nekdanjo bližino z najboljšim izmed lovcev.
Na nekaterih, ki so se bali, vendar tega nikakor niso hoteli pokazati, je uporabila premeteno tehniko: izzvala je njihov lovski nagon in jih povabila na lov na Njega. Če bo On lovil njih, bodo oni lovili Njega. Kdo bo prvi? Lovci, ki jih je strah najbolj prevzel, so privolili samo zato, da ne bi izdali strahu, za katerega je Gandara vedela že ves čas.
Ni štela lovcev, ki jih je pregovorila v sodelovanje. Bilo jih je na tisoče. Vendar jih je še vedno bilo nekaj, ki so ji oporekali in s tem vlekli k sebi tudi tiste, ki se niso mogli odločiti: ali tvegati in nekega dne pasti v Njegov smrtonosni objem, ali pa tvegati še več in zaupati v bitja lastne vrste.
Končno je napočil trenutek, ki ga je na prvem srečanju določila za srečanje. Vsem lovcem v njenem področju je poslala sporočilo: srečali se bodo vsi lovci, ki bodo šli lovit Njega. Dobili se bodo na nevtralnih tleh, na nikogaršnjem lovišču. Tako ne bo nihče v premoči, nihče ne bo lovil nikogar. Vedela je namreč, kaj večina lovcev misli, da On je. Tudi sama je že pomislila na to.
Gandarina ladja se je naglo približevala svojemu cilju. Že dolgo ni bila tukaj. Že dolgo nihče od njih ni bil tukaj. Zato je za srečanje izbrala ravno ta kraj. Če je On resnično to, kar vsi mislijo, da je, potem ne bo prišel sem. Ali pa je bil ravno to Njegov namen, jo je iznenada hladno prešinilo. Ne, morala je tvegati. Nikjer drugje ne bi bili lovci pripravljeni na pogovor v tako velikem številu kot tukaj. Samo od velikosti njihovega strahu pa je bilo odvisno, ali se bodo sploh prikazali. Bo en strah sposoben premagati drugega?
Ogledala si je svet, ki se je bočil pod njo. Črni oblaki, črni suhi oceani, črne kopnine. Ničesar na njem ni imelo druge barve. Bitja, ki so opustošila ta svet, so svoje delo opravila dobro, je pomislila. Svetovi, ki jih je videla na svojih neskončnih potovanjih za edinstvenim plenom, so bili polni življenja. Ta ni imel na sebi niti enega samega bitja. Razen nje.
Spustila se je na ta razmesarjeni ostanek od sveta. S svojim orožjem v roki ga je prehodila po dolgem in počez. Nenehno na preži, vedno pripravljena na spopad. Časa je imela dovolj, da ga je nekajkrat obkrožila. Gledala je ostanke sveta, ne ostanke civilizacije. Teh ni bilo več. Ta svet je izgubil svojo obliko razumnega življenja že tako dolgo nazaj, da ni od te civilizacije imelo kaj ostati. Zgradbe? Obstanejo nekaj kratkih tisočletij. Okostja? Še manj.
Čakala je. Dolgo ni bilo nikogar. Potem pa ji je nekega trenutka njena ladja javila, da se bliža plovilo podobno njenemu. Gandara se je nasmehnila sama pri sebi. Zdaj ji je ta grimasa šla že tako dobro od rok, da se je v njej že skoraj udobno počutila.
Poleg nje se je pojavil lovec. Preslikal se je, kot so to običajno počeli lovci. Takoj je prepoznala njegov obraz.
»Serrvio. Nisem predvidela, da boš prvi tukaj.«
»Čeprav si se kot mati davno nazaj izneverila, sem prisiljen priznati, da imaš prav. Medtem ko se nisva videla, je On v mojem področju uplenil vsaj... sto petdeset lovcev.« Premor ni nastopil, ker ne bi vedel prave številke. Iskal je pravo ime zanjo.
Gandara je videla, kako so obrazne poteze njenega sina okamnele. Strah ga je bilo. V Gandari se je začuda prebudil materinski nagon: smilil se ji je. Čeprav ga z Arathisom nista spočela zaradi ljubezni, je bil še vedno njen sin.
»Neverjeten je,« je zašepetal. »Pozna vsako našo potezo. Kot da bi...«
»Vem, Serrvio, tudi meni se je to že posvetilo. Ni pomembno, kdo je. Pomembno je le, kaj je njegov razlog, da to počne. In ne sramuj se svojega strahu. Zato nisi nič manj lovec. Vsi se ga bojimo. Tudi jaz.«
Bitji, ki sta bili nekoč, pred dolgimi eoni mati in sin, sta čakali na ostale lovce. Dolgo jih ni bilo. Potem je prišel najprej še eden od petih, ki jih je sklicala najprej. Za enega od njih je vedela, da bo pozen. Toda drugi?
»Kje je Delldop?« je vprašala prišleka.
»Njegov obstoj je bil uničen,« se je glasil odgovor. Ni bilo treba povedati, kdo je to storil.
»Pa je vsaj poslal vabilo lovcem v svojem področju?«
»Je. Uničil ga je na poti sem, vendar dovolj daleč, da On ne ve, kam je bil namenjen.«
»Tudi če bi vedel, Mu to ne bi pomagalo. Ne bo se prikazal tukaj, preveč nas je.«
Končno so pričeli prihajati lovci v celih skupinah. Preslikali so se dol na površje sveta in se pridružili Gandari in njeni trojici. Niso se spustili v pogovor, čakali so na ostale. Prihajali so novi in novi. Gandara je znova videla, kako prav je imela: bali so se in tega so se sramovali. Mogočni lovci so se bali, ker jih je nekdo spremenil v plen.
Gandara je imela okoli sebe že večino lovcev. Toda na eno osebo je čakala. Brez nje ne bo imela moči za izziv, ki si ga je zastavila.
»Zakaj odlašaš, Gandara?« je vanjo vrtal Verrgot. »Vsi, ki so premislili o tvojem predlogu, smo tukaj.«
»Cammeda bi se morala kmalu vrniti,« mu je odvrnila. »Ne bi bilo prav, da bi začeli namesto nje.«
Toda Cammeda ni prišla in Gandara je morala pomisliti na najhujšo možnost. Takrat se je zgodilo nekaj, kar se ni zgodilo že cel vek: iz njenih stekleno hladnih oči je pritekla voda. Ni vedela, ali je bolj začudena ona ali Verrgot, ki je opazoval njen obraz.
Zdaj ni imela več izbire. Preden bi on to uspel uporabiti za zrušenje njenega dela, je povzdignila glas.
»Lovci!« je vzkliknila, kolikor so ji njene zastarele glasilke dale. Bili so sicer povezani z radijsko zvezo; vsak od njih je imel tik ob slušnem živcu vgrajen radijski sprejemnik.
»Vsi veste, zakaj smo tukaj, zato uvod ni potreben. Uničevalec naše vrste je stvor, ki ne pozna utrujenosti, lakote ali usmiljenja. Vse to sicer velja tudi za nas, vendar je On v tem še veliko boljši in spretnejši. Mislim, da ste vsi že pomislili na dejstvo, da je On dejansko eden od nas. Lovec, ki se mu je zahotelo najbolj edinstvenega plena: lastne vrste. To je izziv, vreden vsakega od nas. Če je resnično eden od nas, potem je zelo verjetno, da je prav zdaj med nami.«
Za hip je premolknila in si ogledala kovinsko brezizrazne obraze okoli sebe. Večina se jih je previdno ozrla okoli sebe. Natanko to je bil namen Gandarinih besed.
»V resnici nas nisem zbrala, ker bi vas hotela povabiti na lov. Zbrala sem nas zato, ker smo skupaj varni. On nas lovi, ko smo sami, kar je bilo do zdaj lahko. Sami smo šibki, kar On izrablja. Tukaj pa nas je preveč, da bi se nas lotil. Navsezadnje smo lovci – najmočnejša vrsta v vesolju. Njegovo orožje ne more biti tako močno, da bi nas bil zmožen pobiti vse naenkrat. Je pa dovolj močno, da nas zalezuje in usmrti vsakega posebej. Če mu to dopustimo, bomo nekega dne vsi ob svoj obstoj.«
Spet je premolknila za nekaj trenutkov, da si je nabrala moči. Govorjenje jo je kljub stalni vaji še vedno utrujalo.
»Stvar je nadvse preprosta: če hočemo obdržati svoj obstoj, moramo ostati skupaj. In edini način, da ostanemo skupaj, je, da ostanemo tukaj. Kamorkoli drugam bomo odšli, bomo podvrženi svojim zakonom o lovilnih področjih: lovci v druga področja ne smemo in tudi ne moremo. Edino ta svet je resnično nevtralno območje, saj je v nikogaršnjem lovišču. Če ostanemo tukaj, bomo obstajali. Če ne, ne bomo.«
V ušesih lovcev je zavladala gluha tišina. Nihče od njih ni hotel ostati tukaj. Ta svet jim je vedno bil zoprn. Vendar so se zavedali, da ima Gandara prav.
»To je tvoja genialna rešitev?« so nenadoma zaslišali Verrgotov glas v svojih ušesih. »Da ostanemo tukaj, na tem ogorku za vse večne čase? In delamo kaj? Stojimo takole do konca koncev? Mar je to obstoj lovcev? S tem nas nisi rešila, s tem si nas kaznovala bolj kot On. Tak beden način obstajanja je tisočkrat huje od prenehanja obstoja.«
»Če tako misliš, odidi,« mu je Gandara nemudoma odgovorila. »Nikogar ne nameravam prisiliti, da ostane tukaj. Nisem vaša vladarka, zato vam ne morem ukazovati, kaj naj delate. Lovci smo individualna vrsta. Vsak posameznik je svoj lasten zakonik, lasten svet. Če želite oditi, odidite. Toda vedite: On čaka tam nekje zunaj na nas. Kdor odide zdaj ali kadarkoli, bo postal Njegov plen. To ni verjetnost, to je gotovost. Vsi se tega zavedate. Verrgot,« se je obrnila k trmastemu nasprotniku, »če želiš oditi, pojdi.«
»Nisem še gotov, Gandara,« je rekel in se ji privoščljivo nasmehnil. Bolj kot njegova nesramnost jo je jezilo to, da se je znal spretneje nasmehniti kot ona.
»Jaz ostajam pri mnenju, da je On samo eden od nas. In to je pomembno. Kdo drug bi bil sposoben loviti najodličnejša bitja tega vesolja? Če je eden od nas, potem ima isto šibkost kot vsi mi. Naša nesmrtnost ni popolna, tudi Njegova ni. Da bi ubogali Gandarin nasvet in tukaj ostali ujetniki na tem prekletem kraju, je najslabša odločitev. Moja, ki jo dobro premislite, je takšna: če lovi On nas, potem lovimo mi Njega. Do zdaj smo lovci samo bežali pred Njim, zato je imel prednost. Če pa gremo mi lovit Njega, potem bo On kot plen naredil iste napake, kot smo jih naredili mi: vanj se bo naselil strah. Enega od nas morda res uspe uloviti, a če se hkrati poženemo za njim... Gandara je govorila o področnih zakonih. To je res. Lovci ne smejo vstopati v področja drugih lovcev. A med vsakim področjem je mejno območje. Tam lahko lovimo vsi. Če ga uspemo spraviti v pogon, bo bežal iz enega področja v drugega. Sestavili bomo lovilni obroč okoli njega in past zategnili. Na koncu bo ostal na mejnem področju, kjer bo postal plen vseh nas.«
»Zanimiv načrt,« je glasno sklenila Gandara. »A na nekaj si pozabil: ko On še ne bo v mejnem področju, ga bo lahko napadal en sam lovec. En sam lovec pa mu ni kos. Tudi če uporabiš cikel časovno spremenljivih menjav področij, je možnost, da ga ujamete ravno na nikogaršnjem ozemlju, skoraj enaka nič. Sprijaznite se: Njega ni mogoče loviti. Krivi smo sami, ker smo si lovna področja zamislili sami. Tega edinega zakona pa ne moremo prelomiti. Programirani smo po njem, kot bi bili stroji. In tudi če bi ga uspeli prekoračiti, Verrgot, si sam rekel: lovci nismo bojevniki. Če se bomo bojevali v skupen cilj, bo tudi to konec našega obstoja.«
»Tvoji argumenti stojijo na zelo mlahavih tleh,« je z nadvse posmehljivim tonom rekel Verrgot. »Morda bi se spomnila kakšnega boljšega, če bi bila Cammeda tu. Škoda, da je imel On hitrejše plovilo kot ona.«
V Gandari se je dvignila plima škrlatno obarvanega čustva, zaradi katere se ji je pogled kar zameglil. Pomislila je, kakšen užitek bi jo prešinil, če bi prav zdajle zasadila svoje orožje v Verrgota. Toda namesto izbruha besa je iz nje prišel le hladen nasmeh in besede:
»Kdor verjame Verrgotu, naj odide z njim. Vendar naj odide takoj. Lovci med seboj ne trpimo tistih, ki oklevajo med izbiro plena.«
Potem je zaprla usta in se zasrepela v Verrgota, ki se je spretno smehljal nad dejstvom, da je uspel izzvati jezo v sami Gandari.
Te besede je izrekla z jasnim namenom: hotela ga je spraviti s poti. Bil je nevaren, ostali lovci bi utegnili slediti njegovemu zgledu in njen načrt bi propadel. Upala je, da bodo on in njegovi somišljeniki šli lovit Njega in da se ne bodo več vrnili. In Gandara se nikoli ne bi tako ponižala, da bi upala v nekaj, kar ni resnično gotovo.
Verrgot se je še zadnjič nasmehnil v njen jezni obraz, potem pa povzdignil svoj glas:
»Kdor je z mano, naj se pripravi na lov.«
Preslikal se je na svojo ladjo, ki je krožila okoli sežganega sveta. Gandara je z napetimi živci spremljala, koliko jih bo odšlo z njim. Z obžalovanjem je ugotovila, da se je veliko lovcev raje odločilo za boj do smrti kot pa neskončno čakanje na tem prekletem kraju. Zelo veliko jih je odšlo z Verrgotom, vendar se je lahko tolažila, da jih bo nekaj gotovo prišlo nazaj, ko bo On Verrgota uničil.
Gandara je bila izkušen lovec in vedela je, kako predvideti prihodnost: Verrgot in mnogi, ki so mu sledili, se niso več vrnili. Verrgotov signal je prenehal delovati nekje v vesolju, ne prav daleč stran od kraja, ki so si ga lovci izbrali za svoje zavetišče. Nekaj lovcev, ki so mu sledili, se je potem resnično vrnilo. A zelo malo. Ostali so podlegli prej kot Verrgot.
Galaksije so se sukale, črne luknje so izparevale, zvezde so ugašale in se znova prižigale, a lovci se niso premaknili s svojega mesta. Čeprav so se sramovali lastnega strahopetstva, so se še bolj sramovali dejstva, da je njihova nesmrtnost zgolj iluzija, ki jo je On uspel uničiti s preprostimi lovskimi zvijačami. Zavedali so se, da so oni storili enako drugim vrstam. Zdaj so lahko občutili težo dejstva biti plen v vsej svoji krutosti.
Gandara je v svojih mislih kovala načrte za naprej. Zanjo delo še zdaleč ni bilo gotovo; njena prvotna zamisel se je raztezala daleč naprej od pristanka na tem pogorišču. Vendar sta prihodnost načrtovali skupaj s Cammedo. Zdaj pa se je morala spoprijeti s kruto resničnostjo brez nje. Kje bo našla moč za krojitev novih zamisli in krotenje lovcev, ki jim je nepotrpežljivost naraščala z vsako časovno enoto?
Med lovci so vedno pogosteje izbruhali prepiri, ki jih je bilo vedno težje gasiti. Gandarina notranja moč je hitro kopnela in bala se je trenutka, ko ne bo več zmogla.
Razplamtel se je nov spor. To pot so očitki leteli na Gandaro samo.
»Kako je lahko bila to tvoja edina zamisel?« je vpil eden od njih. »Kako si nas lahko izobčila na tem gnusnem kraju? Zdaj smo manj kot najnizkotnejše zveri, kar sem jih kdaj lovil!«
»Misliš, da nisem dobro premislila, preden sem sploh začela razmišljati, kam bi se lahko zatekli? Nikjer drugje v celem vesolju nimamo zatočišča, nihče nam ga ne bi ponudil. To menda veš. Lovci smo osovraženi od drugih vrst, ker jih pobijamo za zabavo. Poleg tega so ljubosumni na nas, ker smo edini dosegli nesmrtnost in veličino, ki jo iščejo vsi. H komu bi se lahko zatekli? H komu?« Gandara ni mogla verjeti sama sebi: bila je na robu joka obupa, njen glas se je trgal kot blago.
»Kamorkoli, samo ne sem,« je z neusmiljeno ostrino rekel njen sogovornik. »Na ta gnusen kraj! Na to smetišče! To pokopališče!«
»Pokopališče, ki smo ga ustvarili sami!«
Ta vzklik je zazvenel kot gong v ušesih lovcev. Vsi so ob tem onemeli, le Gandara je čutila, kako so se njene hladne solze obupa spremenila v solze sreče.
Mednje se je preslikala...
»Cammeda!«
Gandari je bilo dovolj. Ni ji bilo mar, kaj si mislijo lovci, ki so ju gledali. Stekla je k novodošli ženski in jo objela kot davno izgubljenega otroka. Potem je njena roka segla po Cammedinem hladnem in skorajda brezizraznem obrazu in po njem opisala gib, ki ni obstajal že premnogo eonov.
Zdaj, po tem gibu, je Gandara imela moč, da se spoprime s slehernim nasprotnikom.
»Usoda ima čudovit smisel za ironijo, kajne?« je Cammeda rekla, obrnjena proti Gandarinemu sovražniku. »Mislim, da so temu v starih časih pravili pokora.«
»Pokora?« je zarenčal lovec. »Zakaj pa moram jaz trpeti pokoro za odgovornost nekoga drugega?«
»Boš rekel, da nisi lovec? Vsi lovci smo odgovorni, da je bil ta svet uničen. Naš način življenja se je rodil iz tega pogorišča. Tako kot je otrok odgovoren za bolečino staršev, ki jo jima prizadene.«
Lovec je utihnil, zavladala je tišina.
Minilo je nekaj časa. Gandara si je medtem nabrala moči za nove spopade. Vsekakor ne sme nikomur pustiti, da odide s tega sveta. To je bila njena naloga.
Zagledala je nekega lovca, ki je kazal znake preobremenjenosti od čustev. Bil je razdražen, capljal je sem in tja, na njegovem obrazu je bilo videti odraz fizične bolečine. O tem bi morali misliti, preden smo postali to, kar smo, jo je prešinilo.
Lovci smo zelo sebična vrsta, je pomislila. Upamo si strah sejati med druge, kot da smo kaj boljši od vseh ostalih. Medtem pa smo sami prav tako boječi. Vsa tehnologija, večnost, ki si jo želijo vsi, vse to nas ne more obvarovati pred najosnovnejšo grožnjo. Mislili smo, da se bomo izognili teh grožnji, če bomo postali nečloveški. Pa kako smo nečloveški! Preslikavamo se, kot da smo zgolj matematične enačbe.
Opazila je, kako je lovec, ki ga je opazovala, dvignil roko proti gumbu, ki bi ga preslikal v njegovo plovilo. Kot ris je skočila in ga zadržala.
»Ne!« je zapovedala, da so jo vsi slišali. »Tega ne boš storil! Če to storiš, boš umrl od Njegove roke.«
Lovec jo je pogledal z očmi, v katerih ni bilo ničesar več razen besa nad lastno šibkostjo.
»Tega ne zdržim več,« je skoraj zajokal. »To je huje od smrti. Raje mu pustim, da me ubije.«
»Mar nimaš potrpljenja?« ga je poskušala ujeti na prvo zapoved lovcev.
»To ni potrpljenje,« je pobito odvrnil. »Čakanje na plen ni neskončno, tole je. Medtem ko tu stojimo, je umrlo kar nekaj zvezd. Koliko časa bomo morali še trpeti?«
»Nesmrtnost je lahko tudi breme, kajne?« je rekla Cammeda, ki je stala blizu.
»Nekaj moram početi, drugače bom znorel,« je zastokal lovec, ki ga je Gandara še vedno držala za roko.
Na te besede je čakala. Vedela je, da bo čakanje spodjedlo potrpežljivost tudi najstrpnejših lovcev. Zdaj so občutili nekaj, kar jim je bilo popolnoma tuje: bolečino. Psihično sicer, toda ta jih je bolela še huje kot fizična, ki so se je vsaj še nekoliko spominjali. Vedela je, da ta lovec ne govori le zase. Govoril je v imenu vseh. Zdaj je bil čas za nov korak v njenem načrtu. Zdaj ali nikoli.
»In kaj znaš?« ga je vprašala. »Poleg biti lovec,« je dodala.
»Ničesar,« je odvrnil.
»Točno. Mar ne vidiš?«
Za nekaj časa je počakala, da so njene besede dojeli vsi lovci.
»Naš celoten obstoj je nesmiseln. Vedno je bil. Kaj smo počeli kot lovci? Lovili? Zbirali trofeje? Trofeje so nekaj vredne smrtnemu lovcu, ki bi ga plen bil zmožen tudi ubiti. Trofeje zbira lovec, ki bo nekega dne preslaboten, da bi lovil. S trofejami se bo spominjal lepih časov. Trofeje so znak smrtnosti. Za kaj pa mi zbiramo trofeje? Kdaj jih bomo občudovali? Nikoli, ker se nikoli ne bomo postarali. Kako smo lov ustvarili? Kakšen je bil njegov namen na začetku, ko smo bili še smrtni?«
Spet je počakala nekaj trenutkov, da si je nabrala sape in da so poslušalci lahko doumeli pomen njenih besed.
»Bil je sredstvo za pridobivanje hrane, najosnovnejše potrebe. Bil je sredstvo. Zdaj nam je cilj. Ne razumete?« je vprašala in se ozrla po kovinsko hladnih obrazih. »Takoj ko smo postali nesmrtni lovci – mogočni, nepremagljivi – nismo več opravljali lova. Nikoli nismo bili lovci, le mislili smo tako. Hoteli smo doseči popolnost z lovom. Hoteli smo doseči nesmrtnost. Ampak ta je vedno bila samo sredstvo, ne pa cilj, čeprav smo vsi trdili nasprotno. Nesmrtnost nikoli ni bila za doseči, bila je izgovor za doseganje drugih ciljev. Vsi absoluti v tem vesolju so samo sredstva. Tudi smrt. Služi namenu: spodbuja nas k dejavnosti. Mislili smo, da bomo lahko ušli smrti. Pa ji nismo: postali smo smrt. Za druge in zase.«
Gandara je premolknila in pogledala naokoli. Oko se ji je ustavilo na Cammedinem obrazu, ki je izgubil svojo kovinsko hladnost. Zdaj je na njem počival izraz skrajnega zadovoljstva. Gandara je vedela, da je Cammeda ponosna nanjo.
»Kaj nam je torej storiti?« se je oglasil lovec, ki je zdaj že spustil roko z gumbom za preslikanje.
»Edina pot je nazaj,« je nadaljevala Gandara. »Nazaj k smrtnosti. Tam se skriva cilj, ki ga je lov izgubil. Moramo se spomniti, kakšno je bilo življenje. Obstoj nesmrtnikov ni življenje. Niti ni smrt. Nekaj vmes je. Živa smrt. Oba, življenje in smrt sta sredstvi za doseg cilja, ne pa cilja sama. Kateregakoli si prizadevamo doseči za vedno, se naš obstoj izjalovi. Celo zvezde živijo in umrejo. Kdaj smo pričeli verjeti, da smo lahko mogočnejši od zvezd? Zvezde nimajo cilja, imajo pa namen – biti sredstvo preživetja. Mi ga nimamo. Nimamo namena. Smo manj kot nič. Celo nič ima namen. Po naših posodah, ki smo jih nekoč imenovali telesa, se mora spet pretakati kri. To je naš cilj. Ponovno zaživeti je naš cilj. In daljni spomin bo naše sredstvo za doseg tega cilja.«
»Pa ga sploh imamo?«
»Imamo,« je rekla Gandara. »V to pa verjemi. Ničesar, kar smo znali in vedeli kot smrtni, nismo pozabili. Le odrinili smo vse to v daljne oceane našega spomina. Imamo sposobnost oživeti same sebe. Ključ je bolečina, ki nas prežema v tem hipu. Bolečina je vedno bila ključ za odklepanje zaklenjenega znanja. Zdaj bomo z njo odklenili naše znanje.«
»Toda če to sploh kdaj uspemo storiti, bomo postali spet smrtni. Postarali se bomo in nekega dne izginili.«
»Bojiš se smrti, Daffret,« je rekla Gandara. »Torej veš, kaj je strah. Je edina naravna stvar v nas, ki nam je še ostala. In iz nje bomo začeli našo pot. Vidiš, ni nemogoče. Začetek že imamo. Na dobri poti si, da postaneš znova živ.«
Gandara ni nagovarjala samo enega lovca, ampak vse. Vsi so že bili v takem stanju kot ta: na robu norosti, na robu uničenja samega sebe. To pa so že tako počeli ves svoj obstoj.
»Začetek je preprost: odreči se moramo našemu načinu življenja, našemu načinu mišljenja in našim neumnim zakonom. Ponovno oživimo ta svet, ki smo ga spremenili v to, kar je zdaj. Naš spomin bo prišel k nam, ko bo nastopil primeren čas.«
In resnično so to storili. Povezani v močne flote so preusmerili meteorje, ki so preorali planetovo površje in na vrh odvrgli dragocene snovi. Prah, ki so ga dvignili, je vsrkal črne oblake vase. Tak je bil začetek.
Minili so eoni. Lovci, ki to niso več bili, sicer niso imeli občutka, da so kaj spremenili, toda planet, na katerem so postali ujetniki, je pričel kazati znake preporoda. Ozračje se je sčistilo, veliki vulkani so prenehali bruhati, na površje je padal obilen dež, v novonastalih oceanih so se pričeli dogajati majhni čudeži. Lovci so prej na ta svet nameravali prinesti oblike življenja z drugih svetov, a so to opustili, ko jim je eden od njih povedal, da se bo življenje razvilo samo.
»Kako to veš?« so ga spraševali.
»Vem,« je preprosto odgovoril. »Nekoč sem se tega naučil.«
Gandara je imela prav: resnično so posedovali znanje in ko je prišel čas, se je to znanje predramilo. Ko so videli stvari, o katerih so se davno nazaj učili, je znanje privrelo na dan.
Najprej so bili z izgubljenim bogastvom obogateni tisti, ki so proučevali začetke svetov. Poučili so tudi druge in tako so vsi lahko občudovali ponovno vstajenje življenja. In kaj kmalu so lovci, ki to niso več bili, spoznali, da niso ujetniki na tem svetu. Šele tu so postali resnično svobodni. Gandara je imela spet prav: biti lovec je biti ujetnik samega sebe.
Eden od njih je ugotovil, ko je primerjal svoj spomin s nastajajočim se svetom, da živa bitja, ki so se rojevala sama, niso povsem enaka tistim, ki so živela v planetovi prvi dobi.
»To ni pomembno,« je rekla Gandara. »Življenje je življenje.«
Tako so lovci kmalu hodili po svetu, katerega kopno je bilo sicer še neposeljeno, v njegovih morjih pa je že kipelo od življenja. Ozračje se je polnilo s kisikom, plast ozona se je s pomočjo strel pričela hitro debeliti.
Tako je nekega dne prišel čas, ki so ga čakali s tesnobo.
Gandara je bila prva. Izključila je svoj večni samoobnovljivi vir energije in skozi svoje zastarele kanale vdihnila zrak novega sveta. Lovci so jo s strahom opazovali: pričakovali so, da jo bo vrnitev v smrtno življenje bolelo, kot rojstvo boli otroka in njegovo mater, da se bo pod vplivom korozivnega kisika v nekaj sekundah zgrudila mrtva. Zgodilo se ni nič takega: Gandara je mogoče le nekoliko omamljena od količine kisika zasanjano pogledala obraze okoli sebe.
»Kaj še čakate?« jim je rekla in uspela svoj obraz izoblikovati v pravi, pristni nasmeh. Nič več je to ni bolelo.
Uspel jim je ponoven vstop v življenje.
»Koliko sem sploh stara?« je pomislila Gandara. »Sem se medtem, ko sem bila lovec, kaj starala?«
»Tehnologija, ki smo jo nosili, je sproti obnavljala našo snov. Notranjo uro, ki jo imajo žive celice, je ta tehnologija uspavala. Naše celice so se podvajale, vendar se tega niso zavedale. Zdaj so prebujene.«
Nekje na polovici poti do cilja se je zgodilo nekaj, na kar nihče ni pomislil: zvezda, okoli katere je krožil njihov svet, je doživela svoj konec. Je bilo njihovo trdo delo zdaj obsojeno na propad?
»Zakaj pa ne bi mogli storiti tudi s to zvezdo, kar smo storili sebi in svetu?«
S svojo neverjetno močjo stvarjenja jim je uspelo obnoviti staro zvezdo – iz nje so naredili njeno mlado dvojnico. Občutili so resnico: uničevanje niti približno ne more zadovljiti uma toliko kot ustvarjanje.
Gandara in Cammeda sta stali na morski obali in opazovali krilata bitja, ki so letala nad njima. Njuna koža je izgubila svojo večno sivo barvo, nadomestila jo je sveža svetlo rjava. Edino, kar jo je kazilo, so bile neznatne brazgotine, ki so ostale od ločevanja sintetične tehnologije od svojih naravnih teles. Njuni lasje, vihrajoči v igrivem vetru, so poganjali z vrtoglavo hitrostjo, vsaj tako se jima je zdelo. Nista več nosili oklepa, ampak lahke obleke, sešite iz mehkih rastlinskih vlaken, pridelanih na njihovem svetu, ki so mu dali ime Preporod. Poslušali sta butanje vodnih valov ob skale, ki jih je nekoč neki vulkan izpljunil na površje.
»Mislim, da smo uspeli,« je rekla Cammeda.
»In če pomisliš, da smo nekoč govorili, da je to nemogoče,« je dodala Gandara.
»Izgubili bi veliko. Izgubili bi vse.«
Strmeli sta v oživljeno Življenje vsepovsod okoli sebe.
»Kako smo lahko kdajkoli mislili, da je smisel obstoja ubijanje?« se je Gandara vprašala naglas.
»Strah,« je odvrnila Cammeda. »Strah pred lastno smrtjo nas je gnal, da smo ubijali druge in tako sami sebe prepričevali, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Bili smo otročji, nezreli. Kdo se lahko boji tega, kar mora priti? Kdo se boji nečesa, kar nas naredi popolne?«
»Jaz,« je rekla Gandara. Spogledali sta se in nasmehnili druga drugi.
»V tem si bila vedno boljša od mene, Cammeda. Ko je bil tvoj obstoj ogrožen, nisi niti trznila. Bila si boljši lovec od mene. Arathis bi moral izbrati tebe, ne mene.«
Gandarin obraz je prekrila senca žalovanja, iz njenih jasnih oči je kanilo nekaj kapljic.
»Objokuješ njegovo smrt,« je ugotovila Cammeda.
»Vem, da nikoli ne bi šel z nami v Preporod. Lov je bil zanj vse. Postavil bi se proti nama in gotovo bi naju ustavil. Čeprav jokam za njim, vem, da je moralo biti tako. Arathis je moral umreti, da lahko mi živimo.«
Gledali sta, kako se je novo sonce navidez spuščalo v novo morje.
»Si se sploh kdaj vprašala, kako sva to storili? Kje sva našli moč, da sva nas zvlekli nazaj sem, kamor spadamo?«
»Velikokrat, Cammeda, velikokrat.«
»Si odgovor tudi našla?«
»Sem: ljubezen mora biti sila stvarjenja, ne uničenja. Najina je bila uničujoča. Morali sva storiti to, da sva jo spremenili v to, kar bi morala biti. Takrat, ko so naju primorali, da sva se ločili, sem si želela njihovega uničenja. Omrežila sem Arathisa in ga nahujskala, da je s svojimi pripadniki lovskega kulta poklal polovico prebivalstva in da je sežgal svet, na katerem so živeli. Takrat sem mislila, da to delam v dobro najine ljubezni. Kako sem se motila! Poglej, v kaj naju je pahnil Arathisov kult: v večno moro brez čustev. Za kaj je sploh vredno živeti, če ne za to, da izkusimo čustva?«
»Da ustvarimo znanje,« je rekla Cammeda. Gandara se je zastrmela vanjo. »Znanje je stvaritev, za katero je vredno živeti. Človeško življenje samo ni vredno nič. Čustva nam služijo le, da nas gonijo naprej. Pomembno je znanje, ki ga ustvarimo. Ki so ga ustvarili oni, ki so nasprotovali najini ljubezni. To je gnalo mene, ko smo bili lovci in nisem imela tvoje ljubezni: znanje, ki je zaspalo s pokolom nazadnjakov, sva obudili. Torej je bila žrtev minimalna, kajti njihovo znanje je preživelo. Zdaj, ko je to končano, zdaj lahko užijeva najino ljubezen. Tega ne bi mogli storiti z vedenjem, da sva poskrbeli za tolikšno uničenje.«
»Hočeš reči, da je bila najina ljubezen v primerjavi z njihovimi življenji nepomembna? Da bi se morali preprosto raziti, kot so oni hoteli, in ne povzročiti Arathisovega napada?«
»Zdaj tega ne moreva spremeniti, to poskušam reči. Lahko samo popraviva, kar se popraviti da. Ne moreva jim dati življenj nazaj, lahko pa obudiva tisto, kar so ustvarili. In to sva storili.«
Izčrpani od govorjenja sta za nekaj časa utihnili in opazovali, kako je sončna svetloba pričela jenjati. Napočil je večer; sledila ji bo noč in potem novo jutro.
»Sprašujem se, kdo je bil,« je iznenada spregovorila Gandara z zamišljenim glasom. »Kaj ga je gnalo? Ljubosumje? Zavist? Je hotel postati tak kot mi?«
»Si prepričana, da si odgovor sploh želiš vedeti?« jo je vprašala Cammeda. »Če boš ugibala, boš naposled naletela na pravega.«
»Mislim, da sem že. Lahko bi bil eden od nas, kot smo ves čas mislili. Toda ne – ta bi nas hotel pobiti vse do zadnjega. Njegov namen očitno ni bil, da bi nas iztrebil, ampak da nas je naredil zapornike na tem svetu. Morilci ujeti na kraju lastnega zločina. Lahko bi bil eden od nazadnjakov, vendar so ti vsi pomrli, to je dejstvo. Niso imeli tehnologije, da bi lahko zapustili svet, preden ga je Arathis sežgal. Ne – odgovor je bil drugje. In lahko sem ga uvidela šele potem, ko smo zapustili dekandenco lovstva. Moral je biti nekdo, ki smo mu ubili ljubljeno bitje. Gnalo ga je maščevanje, jeza.«
»Pozabljaš še na četrto možnost,« je rekla Cammeda s tihim glasom. »Vse tri skupaj. Lovci so mu odvzeli ljubljeno osebo, toda ne tako, da bi jo ubili, temveč da so mu jo odvzeli skupaj s čustvi. Da je bil resnično eden od nas, ki je hotel ljubezen nazaj. In vedel je, kam se bomo zatekli, čeprav noben lovec ni hotel stopiti na tista tla. Torej je vedel, kdo bo lovce vodil in jih primoral spustiti se na svet, ki so ga sami uničili. Vedel je, da jih bo ravno to prepričalo, da zapustijo svoj lovski obstoj. Namen Njega, ki se mu moramo zahvaliti za vse, kar vidiva zdaj, ni bil iztrebiti nas ali maščevati se nam. Njegov namen je bil natanko to: spremeniti silo uničenja v silo stvarjenja. Hotel nam je dobro.«
Gandara je, presenečena nad Cammedinim tonom in še bolj osupljena nad dejstvom, kaj ta ton pomeni, strmela v svojo ljubezen.
»Davno nazaj sva rekli druga drugi, da ljubezen ne more živeti z lažjo in skrivnostjo v svojem osrčju,« je Cammeda nadaljevala. Bila je na robu solz, boječ se trenutka, ki bo prišel zdaj. »Torej ti moram nekaj povedati. Arathis ni bil nepremagljiv, kot so vsi mislili. Njegov večni cilj, ki ga je imel pred očmi, je bil manjši od cilja, ki ga je imel On: prihodnost svoje lastne vrste. Zato je imel On ravno toliko prednosti pred Arathisom, da ga je uspel zvabiti v past. Imel je še eno prednost: Arathis je imel samega sebe za tako vzvišenega, da niti pomislil, da lahko kdo lovi njega. Tudi to mi je pomagalo. Sama si rekla, Gandara, preden smo se odpravili na pot Preporoda: strah je edina naravna stvar, ki je še ostala v nas. Zato sem delovala nanjo. Arathis ni bil izjema: tudi v njem je strah preživel vse te veke in opravil svojo nalogo v njegovi pogubi.«
Gandara je strmela v Cammedo, ki ji ni upala vrniti pogleda.
»Vem, da ljubezni nisi sposobna hliniti, Gandara. Če sta ustvarila sina, si tudi Arathisa ljubila. Drugače kot mene, vendar si ga ljubila. Vajina ljubezen je bila pravilna, ustvarila je potomca. Najina je bila redkejša, nepravilna. Zato so naju nazadnjaki tudi primorali, da sva se ločili. Najina ljubezen je bila ljubezen uma in zato močnejša kot ljubezen telesa. Ker je bila močnejša, je lahko ustvarila več kot le potomca. Ustvarila je nov svet in novo življenje na najine ljudi. Si se kdaj spraševala, Gandara, kaj bi storila z Njim, če bi se pojavil pred teboj neoborožen? Bi ga ubila iz maščevanja, ker je ubil Arathisa? Potem imaš zdaj priložnost, kajti On sem bila jaz.«
Gandara je še vedno strmela v Cammedo, ki še vedno ni dvignila pogleda.
»Poglej me!« je vzkliknila Gandara z glasom, polnim eksplozivnih čustev. Cammeda je ubogala, solze so se ulile po njenih licih. Zazrla se je v Gandarine zelene oči, pričakujoč obtožbe in celo smrti.
»To, kar si storila,...« je začela Gandara. Cammeda je ponovno sklonila obraz, toda Gandara je segla po njeni bradi in jo dvignila znova kvišku.
»...je bilo najplemenitejše dejanje, kar jih je kakšno bitje zmožno,« je Gandara dokončala svoj stavek. Cammeda se ji je nasmehnila skozi solze, ranljivo srečna, ker jo je njena ljubica razumela. »Mislila si, da te bom zaradi tega sovražila. Ne, zaradi tega te le še bolj spoštujem. Morda sem bila jaz dovolj močna, da vodim pot nazaj v Življenje. Toda nisem bila dovolj močna, da bi to začela. Ti si bila. Brez tebe tega ne bi bilo. Hvala ti, Cammeda!«
Dve ženski, na pogled rosno mladi, pa vendar starejši kot večina zvezd daleč naokoli, sta opazovali, kako je poslednji reženj sončeve ploskve izginil pod vodno gladino. Tako je izginil tudi del njunega življenja, v katerem so bila njuna čustva pozabljena. S to poslednjo skrivnostjo, ki jo je Cammeda razodela svoji ljubezni, sta dokončno pokopali neljubo poglavje svojega življenja. Naposled je bila razkrita tudi poslednja skrivnost te dobe – kdo je bil On.
Bil je nekdo, ki se je v napadu nespametnosti in norosti odrekel vsemu, kar je ljubil. In hotel je svojo ljubezen in življenje nazaj – vključno s smrtjo.
na vrh
na vrh