Naključne Zgodbe
- Tehtnični terorist
V. Plateis - Beli fant
D. Podaj - Oznanenje
M. Remec
Naključne Recenzije
- Douglas Adams – The Hitchhiker’s Guide to the Galaxy
M. Vatovec - Larry Niven – Ringworld
M. Vatovec - Poul Anderson – Tau Zero
M. Vatovec
Povezave
Ječa
Martin Vavpotič
Preden sem se zavedel, kaj se dogaja, so me vrgli skozi temen, strm jašek navzdol v ječo. Ne vem, koliko časa sem padal po njem. Zdelo se mi je, da padam cele tedne. Nekako kot titani, ko jih je Zeus vrgel v Tartar.
Če bi vam povedal, zakaj so me vrgli v ječo, bi se mi smejali. Ko sem prispel na Elios, sem moral jasno čez carino. Kdor misli, da so ga cariniki že temeljito pregledali, nima pojma, kaj je to pregled, dokler ga v roke ne vzamejo Eliosijci. Obrnejo ti oblačila, žepe na oblačilih, celo čevlje moraš sneti, da ne skrivaš kaj v njih. Potnike pričnejo snemati takoj ko stopijo s potovalnega plovila tako da ni nikakršne možnosti, da bi kje kaj skril in potem na poti ven pobral.
No, ko so predragi ‘organi’ preiskovali mojo osebno prtljago, so v njih našli – pomislite – tablete proti potovalni bolezni. Ker sem čez velike razdalje vesolja potoval šele drugič, se nisem mogel privaditi na stalno pomanjkanje gravitacije. Vedel pa sem, kaj se zgodi, ko dobiš potovalno bolezen. Torej sem pred odhodom zavil v lekarno na letališču in kupil dva – ne enega, ampak dva – zavojčka tablet.
Ker jih nisem skrival, je ustrežljivi carinik seveda našel obe škatlici. Ena je bila še polna, uporabiti sem jo nameraval za pot nazaj domov, v drugi pa je bila le še ena tableta. Pomislite, ena sama tableta! In ta tableta je bila tisto, zaradi česar so me na hitro obsodili in vrgli v najtemnejši kot Eliosa.
V teh tabletah je namreč neka sestavina, ki na organizem Eliosijcev deluje skrajno škodljivo. Nekaj v zvezi z aminokislinami ali beljakovinami, kaj pa jaz vem. Ker so Eliosijci skrajno ustrežljiv narod, so priredili svoje zakone, da lahko tujci nosijo to snov v minimalnih, nenevarnih količinah s seboj, če jih potrebujejo. Ta minimalna količina pa je bila ravno toliko, kot je je v eni škatlici tablet. In ker sem jaz imel še eno celo tableto v drugi škatlici, sem nosil s seboj prekomerno mero. Torej sem kršil zakon! In ko na Eliosu prekršiš zakon, pa naj je to napačno prečkanje ceste ali množični umor, je učinek povsem enak. Odvlekli so me v arest, od tam na sodišče, kjer niti ni bilo potrebno slišati mojega zagovora, kot se je izrazil izjemno prijazni sodnik, od tam pa navzdol po cevi, ki sem jo že opisal.
V kakšno ječo naj bi me vrgli, nisem slišal. Vendar sem pred nekaj leti slišal, da obstaja na Eliosu zaradi zakonov proti protekciji kriminalcev drugih ras ena sama ječa za vse zločince.
Edini podatek, ki mi ga je sodišče blagovolilo podariti, je bila paznikova opazka, ki naj bi me povsem pomirila:
»Ne skrbi, tam ljudje tvoje sorte ne ostanejo dolgo.«
Ko sem priletel iz cevi, me je vrglo na tla. Udarec me je omamil, ne vem za koliko časa. Ko sem se ovedel, sem nad seboj zagledal pestro zbirko gnusnih obrazov, na katerih so se bohotile razne glive, bakterije in ostali zajedalci. Skozi vso to biološko raznolikost sem prepoznal odurne poteze Lebsincev, navidezno plemenite obraze Meranov, za katerimi se je pogosto skrival kanibalizem, in celo Kabariji so bili med njimi. Čeprav so se radi hvalili, da na njihovem planetu ni zločincev, zdaj vem zakaj. Vsi so bili tukaj.
Kaj bi moral narediti? Zagroziti, se jadrno pobrati in umakniti? Ne vem. Storil nisem ničesar, a očitno je bilo to dovolj žaljivo. Številne roke so se kot roj kač zganile proti meni, me pograbile, dvignile s tal in me pričele stiskati ter mečkati, pri tem pa mi z izjemno vljudnostjo silile po žepih, da bi si prilastile še tisto malo lastnine, kolikor so mi jo pustili Eliosijci. Otepal sem se jih, kolikor je šlo, a najmanjši Lebsinci so za dve glavi višji in vsaj petdeset kil težji od moje sorte. To tonažo sem kmalu občutil na sebi, ko se je eden od njih očitno vrgel name, tik potem ko me je povsem nežno položil na tla.
Bil sem že popolnoma otopel ob bolečin. Imel sem občutek, da me bo vsak hip pobralo. Takrat pa sem zaslišal glas, ki ni bil podoben renčanju, ki so ga z nekakšno prisiljeno radostjo oddajali moji žeparji. Glas je bil visok in jasen, kot ptica pevka v jutranjem letu. Komu je pripadal, nisem videl, ker so me novi znanci prijateljsko obkrožali z vseh strani.
Če bi moral ponoviti besedo, ki jo je izrekel kristalno čisti glas, bi bilo to nekaj podobnega kot raskaari!
»RAASKARI!« je ponovil glas, to pot tako glasno, da bi vzklik celo z njegovo milino lahko poimenoval derenje.
In tedaj se je krog mojih žeparjev odprl in odluščil od mene. Vsi grobijani so stopili stran, očitno obvladani s strani govorca z visokim glasom.
»Bistore!« se je glas še enkrat oglasil. To pot ni bil več tako visok, bil je obvladan moški glas. Prej bi si ga še upal imenovati za ženskega, vendar bi bilo prav smešno, da bi taki človečnjaški biki ubogali žensko.
Po tleh so zazveneli nekateri predmeti. Ko sem, pomečkan, trudoma pogledal naokoli po betonskem podu, sem videl, da so izpustili stvari, ki so mi jih pravkar ukradli.
Pričel sem jih pobirati, ne da bi mi uspelo dvigniti glavo, da bi videl, kaj se dogaja nad menoj.
Ko sem pobral večino, sem se nekako postavil na noge in se opotekel proti steni. Tam sem se s hrbtom uprl v steno in spolzel na tla. Takrat sem pogledal naokoli, da bi videl tistega, ki me je rešil pred živimi kolosi. Edino, kar sem videl, je bil motni obris, ki se je obrnil proč in izginil v daljavi.
Kot bi me iznenada zajel silovit snežen plaz, me je zavest zapustila in utonil sem v spanec brez sanj.
Prebudil me je neznanski hrup, ki se je širil povsod okoli. Hrup so povzročali ostali zaporniki, zakaj pa nisem videl. Brez usmiljenja so se ruvali med seboj in si nekaj trgali iz rok.
Dva Lebsinca sta bila posebej zagreta za prerivanje. Oba sta zgrabila isti predmet ter si ga hotela prisvojiti. Mednju se je tedaj pognal krvoločen Meran in jima predmet izbil iz rok. Ta je naredil lok po zraku in priletel naravnost meni pred noge. Bil je nekakšen rjav zavoj. Brez oklevanja sem ga skril v svoje oblačilo in ga sklenil preučiti, ko se bodo duhovi pomirili in njihovi lastniki razšli.
Prerivanja je bilo hitro konec. Tisti, ki so uspeli nagrabiti vsaj nekaj majhnih zavojev, so se jadrno poskrili, medtem so večji trgali predmete šibkejšim iz rok. Tisti, ki so ostali brez, so se z obupanimi stoki vlačili naokrog in iskali nekaj, česar ni bilo. Na tleh je ležalo še toplo truplo drobnega Kabarijca, ki ga je za seboj pustil neusmiljeni Meran. Izvlekel je dolg nož in zabodel Kabarijca, ki si je po nekaj minutah končno uspel prisvojiti enega od tistih zavojev.
Ko sem tako gledal naokoli, pri čemer se mi je oko največkrat ustavilo na truplu malega Kabarijca, me je preplavil grozljiv občutek. Do zdaj nisem opazil nobenih paznikov ali še huje, nobenih vrat. Edina odprtina je bila cev, po kateri sem prispel včeraj. Prešinilo me je strašno spoznanje: očitno so v tej ječi jetniki sami skrbeli za nadzor populacije. Edini zakon je bil zakon preživetja. Tukaj nisi imel prijatelja, bili so izključno sovražniki.
»Lep pogled, kajne?« je rekel osiveli glas na moji desni. Njegov lastnik je bil človek, ki se je verjetno postaral v nekaj dneh bivanja v tem prelestnem bivališču. Njegove obrazne poteze, čeprav zelo iznakažene, so mi razodele, da pripada rasi Adorcev, torej moji rasi.
»Kakšen kraj je tole?« sem ga vprašal, ker se nisem mogel spomniti nič pametejšega.
»Mar te senca modrosti še ni našla, krepostni mladič?« Zasmejal se je in pokazal brezzobe čeljusti. Njegova polt je bila strašansko rumena, zato sem sklepal, da ga razžira skorbut.
»Ta peklenski raj,« je nadaljeval, »se imenuje Maag Boh ali Zavetišče Prekletih. Mislim, da ne boš našel kraja v galaksiji, ki bi bil bolje obložen z zločinci, hudodelci in morilci. Maag Boh je ječa, v katero so skoraj vse vlade poslale svoje kaznjence, ki jim je bila namenjena veličastna dosmrtna ječa ali smrtna kazen. Elios je bil pripravno mesto za to, ker je že od nekdaj slovel po nepreglednih vrstah zločincev. Če hočeš spremeniti človeka v zločinca, postavi med njega in njegovo življenje zakone. No, Eliosijci so gospodarji te obrti. In ker na njihovem svetu tako zločin skoraj ne obstaja, so se tudi ostali svetovi obrnili k njim po pomoč. Zdaj zmečejo vse zločince sem notri, kjer jih ni nikoli preveč, čeprav se polêti za to letovišče nikoli ne prekinejo.«
»Si tudi ti zločinec?« sem vprašal svojega sogovornika.
»Pobič, zakaj pa misliš, da sem tukaj? Sicer pa, tukaj smo vsi zločinci. Če ne že takrat, ko pridemo, pa potem. Tukaj ne boš preživel, če boš hotel ostati čist in nedotaknjen. Ali boš kradel in ubijal ali pa boš strohnel.«
»Kdo je včeraj preprečil drhali, da me ni obrala do kosti?«
»Ah, torej si spoznal pravega gospodarja te ječe. Verjetno si že opazil, da ni nikjer nobenega paznika, videonadzora ali rešetkastih vrat. Tu spodaj vladajo tisti, ki so močnejši od ostalih. Ponavadi so to Lebsinci, ki so največji, ali pa Meranci, ki so najbolj krvi žejni. Toda motiš se, če misliš tako. Edini pravi gospodar te ječe je skrivnostna pojava. Pojava, ki ravnokar prihaja!«
Pogledal sem v smer, v katero je gledal moj sogovornik in v mraku zagledal sloko postavo, ki sem jo bežno videl tudi prejšnji dan. Nekaj časa je tavala po poltemi, da si je nisem mogel natančno ogledati. Potem pa se je nenadoma namerila na največjega in najširšega Lebisinca, s katerim osebno ne bi nikoli rad češenj zobal. Ta si je nagrabil zajetno količino rjavih zavojev. Na desni strani tega orjaka sem zagledal tudi nekega Merana, ki se je velikanu bližal z ukrivljenim nožem v rokah. Očitno je sla po teh zavitkih premagala strah pred velikanovim udarcem. Kot uročen sem gledal, kako je Meran delal tatinske korake proti sedečemu velikanu, ko se je na svetlem nenadoma pojavil takoimenovani gospodar ječe. Pri tem mi je kazal hrbet, tako da nisem videl njegovega obraza.
Meranu je zastal korak, Lebsinec se je zastrmel proti prišleku. Celo na tako razdaljo sem lahko bral strah v velikanovih očeh. Očitno se je neustrašni orjak bal gospodarja. Ob tem sem bil presenečen. ‘Gospodar’ je bil namreč suhljat, na videz povsem nepomemben mladenič, verjetno moje starosti! V njem ni bilo nič močnega, nič prevladujočega, nič strašega, a Lebsinec, ki bi z lahkoto pometel s šestimi takimi, kot sem bil jaz, se ga je bal, kot da bi bil kak ubog ščurek.
‘Gospodar’ je stegnil roko in Lebsinec mu je brez besed podal več kot polovico svojih zavojev. ‘Gospodar’ jih je pobral, potem pa se obrnil še proti Meranu, ki je grozil Lebsincu z nožem. Ko je ‘gospodar’ naredil prvi korak proti njemu, se je ta pričel sesedati v samega vase, dokler ni bil povsem sključen. ‘Gospodar’ je nekaj časa stal pred njim in zrl vanj, potem pa se je obrnil in izginil v temi, preden bi lahko jaz ujel pogled na njegov obraz.
»To je Gospodar?«
»Vem, tudi sam sem bil najprej nejeveren. A čakaj, da vidiš, kakšen je njegov obraz. Ko ga boš zagledal in občutil njegovo moč, potem boš vedel, zakaj se ga bojijo.«
»Je mar kakšen borilni guru?«
»V tej luknji sem že peto leto. Tale naš ‘gospodar’ je bil notri že dosti prej. Bil je dosti mlajši, še bolj rosen kot ti, ko sem ga prvič ugledal, vendar je bila njegova oblast že takrat neomajana. In v vseh teh petih letih nisem videl, da bi kdajkoli izvedel eno samo potezo nasilja.«
»V čem pa je potem njegova moč?«
»Boš že videl,« je rekel starina in odšepal proč.
Nepričakovano se mi je zdaj oglasil želodec. Ta zvok me je spomnil, da v svoji obleki skrivam enega tistih zavojev. Previdno, da ne bi zbujal pozornosti, sem ga privlekel na plano in ga počasi odvil. Njegova vsebina ni imela nikakršne znane oblike, vendar mi je vonj, čeprav jedek kot amoniak, razodel njegov namen. Hrana! Ta brezoblična gmota je bila hrana! Zanjo so se ravsali, borili in umirali vsi ti jetniki. Ker nisem ničesar jedel že več dni, sem kljub nevzdržnemu vonju vseeno poskusil. Pričakoval sem kaj ogabnega, vendar je bil rezultat še hujši: okusa sploh ni bilo. In da bi bila stvar še hujša, reč je bila mehka, kot bi jedel kakega mehkužca.
Kot Adorec iz dokaj premožne družine še nikoli nisem izkusil lakote. Zato je bilo moje prvo srečanje z njo še bolj pretresljivo, kot bi si mislili.
Mislil sem, da tega ‘gospodarja’ še dolgo ne bom imel priložnosti videti. A že naslednji dan sem imel čast videti njegovo obličje.
Sedel sem ob steni in poskušal zaspati kljub vsemu hrupu, ki so ga delali ostali jetniki, ko so se ruvali za včeraj nagrabljene pakete hrane. Potem ko je pohabil dva Merana, je Lebsinec s truščem sedel poleg mene. Bil je utrujen od boja, vendar zadovoljen nad svojo pridobitvijo. Bil je isti hrust, ki mu je ‘gospodar’ ječe prejšnji dan odvzel polovico zalog. In kot bi ga s tem poklical, se je ta iznenada pojavil le nekaj metrov pred menoj.
Kako sem vedel, da je bil on? Obleka je bila ista, sloka postava je bila ista. A zdaj nisem videl njegovega koščenega hrbta in šibko krivega tilnika, zdaj sem videl njegov obraz.
Moram reči, da sem bil nad tem nekako razočaran. Obraz namreč ni bil nič posebnega, njegovi lasje so bili popolnoma črni. A oči so bile tiste, ki so mi povedale, da gledam pravega. Oči so bile zelene! Bolj kot trava, bolj kot pomladni listi, ničesar se ni moglo primerjati z njim. In ta zelenost, s katero je gledal. V njej je bila nepopisna globina, ki je nisem videl niti v jasnem morju.
Lebsinec, ki je imel že neprijetno izkušnjo z ‘gospodarjem’, je kljub boleči nogi, kjer ga je eden od Meranov krepko ranil, vstal in odšel proč. Bilo je groteskno: Lebsinec je bil kot medved proti ‘gospodarju’, a se ga je bal. To me še zdaj osupi.
Lebsinski orjak je izginil, ‘gospodar’ pa je strmel vame. Bil sem kot uročen. Nekako polglasno sem razumel, zakaj se ga vsi bojijo. Njegov pogled je bil kot niti lutke v rokah lutkarja. Ni premaknil svojih ustnic, zgolj s pogledom mi je velel, naj vstanem. Noge so se kar same premaknile in postavil sem se nanje. Bil je manjši in šibkejši od mene. Če bi se srečala v pretepu, bi ne dvomil o svoji zmagi.
»Pridi z menoj,« je rekel, se obrnil in se oddaljil. Njegov glas je bil glas komaj odraslega otroka, a v njej je bilo čutiti samozavest, veliko kot sonce. Ta človek je zaupal sam vase kot nihče drug. Bil je obvladan glas, glas zmagovalca. Toda to ni spadalo skupaj. Prisodil bi mu kvečjemu dvajset let, vse na njem pa je govorilo, da je dosti starejši.
Kot uročen sem stopil za njim. Sledil sem mu skozi temne predore in hodnike. Hodil je z obvladanim korakom. Njegovih stopinj nisem slišal. Obut je bil v mehke čevlje, katerih podplat ni bil gumijast ali lesen. Bilo je blago, hodil je po lastnih stopalih. Njegova oblačila so bila usklajena s tem obuvalom. Nisem poznal rase, ki bi se oblačila tako. Vse na njem je bilo mehko sive barve, imel je dolge rokave in hlačnice, presenetljivo nobenega plašča, čeprav je bilo v teh ječah hladno. In naravnost osupljujoče, vse na njem je bilo brezmadežno čisto, medtem ko so bili ostali zaporniki umazani kot živali.
Nenadoma sva prispela v širok odsek hodnika. Bila je kot nekakšno izogibališče ali pa le prostor za delavce, ko so še gradili to luknjo. Tu si je ‘gospodar’ očitno uredil svoj dom. Po tleh je bilo postlano z gostim krznom, očitno ga je odvzel svojim sojetnikom. Naokoli so po tleh ležale razne škatle, vendar so bile postavljene v urejenem sistemu. Po stenah je bilo izobešeno nekaj krp meni neznanih tkanin, na njih so bile naslikane zvezde in luna. Več lun, vsaka je imela svojo meno.
‘Gospodar’ se je usedel na eno od krznenih ogrinjal, z drugo se je ogrnil. Stegnil je roko in se dotaknil stikala na steni. Pred njim je zažarela neonska žarnica, ki bi jo zlahka poimenoval ubijalec za žuželke. Imela je tisti slepeč sij.
»Sedi, prosim,« je rekel in mi prijazno pomignil. Še vedno se nisem mogel navaditi prepada med njegovim izgledom in njegovim obnašanjem. Vendar sem se usedel nasproti njega in se zagledal v njegov obraz, osvetljen od neonske svetlobe.
»Lahko ti pomagam,« je rekel takrat. V trenutku mi je v spomin priplul nek star film, ki je pripovedoval o zaporih starih časov. Tam so si vplivni posamezniki ustvarili svoje male imperije v ječah. Taki ljudje so te varovali, če si jim seveda izkazal naklonjenost z vse prej kot normalnimi človeškimi dejanji.
»Želiš oditi proč od teh zidov, mar ne?«
Te besede so me popolnoma presunile. Človek, ki sem ga ravnokar hotel imenovati za zlo na visokem mestu, mi je ponujal izhod.
»Zakaj mi hočeš pomagati?« sem vprašal.
»V tej ječi sta le dve sorti ljudi,« je odvrnil s tisto zdaj že znano obvladljivostjo v glasu. »Tisti, ki si to zaslužijo, in tisti, ki to hočejo. Ti nisi ne eden ne drug. Zakaj bi torej ostal?«
Kako pretresljivo preprosto so zvenele njegove besede! Nisem spadal v to luknjo, zato mi je ponudil izhod!
»Mora biti vzrok,« sem vztrajal. »Kaj hočeš v zameno?«
»Postavljaš napačna vprašanja,« je odvrnil in se hladno nasmehnil. Bil je kot bitje z drugega vesolja, ujeto v telo šolarja.
»Čez nekaj dni te bom prišel iskat,« mi je rekel. »Odhod bo nenaden, ker bova morala prehiteti vse varnostne sisteme in paznike.«
»Kakšne varnostne sisteme? Nikjer nisem videl niti kamere,« sem mu poskušal ugovarjati. Kot bi se poskusil izkazati za pametnejšega od njega.
»Če jih nisi videl, še ne pomeni, da jih ni,« je odvrnil. »Povsod so. Kamere, mikrofoni, detektorji toplote in gibanja. Opravljajo nalogo, ki je ne morejo ljudje. Ti tičijo zgoraj in gledajo na zaslone. Povsod so, razen tukaj. Moji prostori so čisti.«
Razgledal sem se po ‘gospodarjevih’ prostorih. Če bi bil slep, bi morda celo verjel, da sediva v kraljevski sobani.
»Zapomni si. To, kjer se nahajava, ni le ječa. Je peklenski raj, ustvarjen iz prav posebnega razloga.«
»Kakšnega?«
»Napačno vprašanje,« je ponovil besedi, ki sta mi že šli počasi na živce. Raje sem se odvrnil od te teme.
»Ti torej veš, kako pobegniti?«
»To bova kmalu videla. Čeprav se izmuzneva vsemu nadzoru, imava še vedno dolgo pot. Ko si potoval po cevi, se ti je čas praktično ustavil. V resnici si padal več minut. Pot na prostost je daljša, kot si predstavljaš.«
»Pa je mogoče?« sem ga vprašal z dvomom v glasu. Nasmehnil se je, kot se je znal: hladno, le z usti, pa vendar nisem imel občutka, da se igra z menoj.
»Spet postavljaš napačna vprašanja, Varino z Adorie,« je rekel. Osupnil sem. Kako je izvedel moje ime, mi niti približno ni bilo jasno.
»Zdaj se moraš vrniti na svoj kraj, sicer bodo posumili,« je rekel za zaključek.
Odšel sem nazaj do svoje stene v prostoru s prihodno cevjo. Poskusil sem zaspati, pa mi ni ravno uspevalo. Pred očmi mi je plesalo dejstvo, da morda kmalu zapustim to hudičevo gnezdo. Do zdaj sem imel srečo, da še nisem dobro izkusil njenih čarov in upal sem, da mi bo to uspevalo tudi v prihodnje, dokler ne napoči čas.
Dnevi so se vlekli, a ‘gospodarja’ ni bilo. Čakanje mi je presedalo. Premagoval sem se in jedel tisto ogabno hrano ali karkoli naj bi že bila. Ko sem dokončal svoj paket, se je lakota pojavila z desetkratno silovitostjo in me pričela rezati po želodcu, da me je kar zvijalo. Opazil sem nekaj paketov pri drugih jetnikih, največ jih je imel jasno Lebsinec. Nekega dne, ko sem opazil, da je zaprl oči, sem se potihem splazil do njega in mu ukradel dva.
Kradel sem prvič v življenju. Na Adorii, kjer sem živel vse svoje življenje, ni bilo potrebno jemati drugim, da si ostal živ. Tu je bilo drugače. Tu so na površje prišle najtemnejše človeške vrline, od kraje pa vse tja do ljubezni do skrajnega nasilja in morije. Le upal sem, da me ta têma ne bo tako hitro prevzela kot je ostale. A kljub upanju sem začutil nekje na dnu duše, da se je nekaj rodilo v njenih najbolj zatrtih koncih in pričelo kljuvati moje možgane. S kljuvanjem je počasi, vendar vztrajno raslo. Tik preden sem zaspal, sem nekako podzavestno zaslutil, kaj je mislil ‘gospodar’ s tistim drugim namenom tega preklenskega kraja.
Nekega večera so vse luči brez opozorila ugasnile ter se prižgale čez manj kot sekundo. Navajen sem bil monotonosti teh prostorov. Luči so vedno gorele, zaradi njih je bilo težko zaspati. To je bilo tisto. Vse v tej luknji je bilo nastavljeno tako, da je čimbolj oteževalo normalne življenjske procese.
Ko so se torej luči, pa čeprav zgolj za hipec, ugasnile, je bil to dogodek brez primere. Jetniki so nepričakovano oživeli in ves prostor je napolnila napetost. Čakal sem skupaj z ostalimi. Čakal na nekaj, kar bi nam prineslo upanje, da izginemo od tukaj. A zgodilo se ni nič.
Takrat se resnično ni zgodilo nič, a nekaj se je pričelo dogajati čez nekaj dni. Na svojih sojetnikih sem opazil neko čudno podrobnost. Vsi so se pričeli praskati po glavi. Kot bi nenadoma mednje prišla epidemija uši. In ker so se praskali vsi, sem se pričel tudi jaz. Srbenje je kmalu postalo neznosno tako zame kot ostale, da niti spati nismo mogli več. In če sem uspel zaspati za trenutek, sem v mislih videl le en stavek: ubij ‘gospodarja’!
Ta misel je postala tako prevladujoča v mojih možganih, da sem se pričel že čuditi. Kot bi mi jo nekdo neutrudno vcepljeval. In takrat sem znova začutil tisto slutnjo, čemu bi lahko služil ta zapor. Bila je pred mojimi očmi, a takoj ko sem jo nameraval prebrati, jo je nasilno nadomestil ukaz, zaradi katerega se je sploh pojavila. Ubij ‘gospodarja’!
Bil je dan kot vsi ostali. Pravkar mi je zmanjkalo drugega ukradenega paketa ogabne hrane, ki ni več imela neznosnega vonja niti ne brezbarvnega okusa. To sem nekako opazil na samem sebi. Nič v mojem življenju mi ni bilo več dragoceno. Kot Adorec sem bil verjetno razvajen, vajen razločnih vonjev, okusov, glasov. Tega tukaj ni bilo. Postajalo je neznosno in kot bi bila zdravilo za to ujetost, se je znova pojavila misel ubij ‘gospodarja’.
Tedaj se je mimo mene bolj opotekel kot šel tisti znani Lebsinec. Srbenje mu je šlo pošteno na živce, morda še bolj kot meni. Obupan se je obrnil naokoli za cel krog, se nenadoma zastrmel vame, v naslednjem hipu pa je že planil proti meni.
Bilo mi je, kot bi tovornjak priletel vame. Zmanjkalo mi je sape, Lebsinec pa me je zgrabil, dvignil s tal in zabrisal v nasprotno steno.
Zavrtelo se mi je pred očmi, skoraj bi izgubil zavest. Edino, kar sem videl, je bilo Lebsinčevo ogromno telo, ki se je spuščalo proti meni. V daljavi sem videl ostale jetnike, ki so drveli proti moji smeri. Za hipec sem morda celo pomislil, da mi hočejo pomagati. A ko sem začutil tudi njihove pesti na svojem hrbtu, sem vedel, da se motim.
Kot bi bila toča topovskih krogel je bilo po meni. Mislil sem že, da se bom naposled le moral posloviti od upanja na beg in življenja hkrati.
Takrat pa je moje napadalce nekaj silovito vrglo proč. Kot bi točo preglasil snežni plaz, sem v glavi zaslišal huronski krik, ki je pripadal znanemu glasu.
Zagledal sem ga. On, ‘gospodar’, je skočil mednje kot orel med perjad in jih brez besed spodil z mene. Potem me je dvignil, kar je bil očitno strašanski napor za njegovo oslabelo telo, me prijel pod ramo ter me pričel vleči proti hodniku, kjer je bila njegov dom.
»Nekdo je razpisal nagrado na tvojo glavo,« mi je rekel šepetaje na uho.
Tedaj pa sem prvič po dolgem času zaslišal njegov glas, ki mi je šinil na uho kot udarni val. Zakričal je od bolečine, čutil sem, kako je nekaj moglo trčiti vanj, ker je sunek prenesel tudi name.
Padel sem po tleh na hrbet in se zagledal vanj. Njegovo obraz je bil spačen, vendar nisem videl nobene poškodbe. V naslednjem hipu se je nad njim pojavil krvoločen Meran, ki se je v napadalnem skoku pognal nadenj.
Ni ga mogel videti, nobene možnosti ni imel, da bi se izognil smrtnemu udarcu, ki ga je Meran nameraval zadati s celotno svojo težo v njegov oslabeli tilnik.
Njegova hitrost je bila presenetljiva. Obrnil se je s tako hitrostjo, da tega sploh nisem utegnil opaziti. ‘Gospodar’ je z jekleno palico prestregel Meranov udarec, ki jo je očitno imel nekje skrito; takoj je sledil še en, namerjen v Meranovo glavo. Nekaj je krepko počilo in Meranu je šinila kri v debelem curku iz čeljusti blizu ušesa. Odneslo ga je na tla, kjer je negibno obležal.
Zaslišal sem nekakšen bojni krik, in videl Kabarijca, ki je planil proti meni z druge strani. ‘Gospodar’ se je urno okrenil, stopil čez mene, izprožil roko in vrgel jekleno palico v Kabarijca. Obrnil se je tretjič...
Jaz nisem videl njegovih nasprotnikov, a on jih očitno je. Vrtel se je kot nor, prestregal udarce in delil nazaj. V njegovih gibih ni bilo nič vidno priučenega, a tam je bila hitrost, ki je zadostovala. Vedel je, kam bodo udarili.
Kmalu je postal vidno izčrpan. Tedaj je zaprl oči, skremžil obraz in zamahnil z rokami na vse strani. Vsi jetniki so zakričali od bolečin in se opotekli stran od naju.
Sklonil se je k meni, me dvignil in odvlekel proč od njih. Ko sem bil znova tako blizu njega, sem lahko bral na njegovem obrazu, da je na robu svojih moči. Ne vem, kdo je vlekel koga: on mene ali morebiti jaz njega.
Hodila in hodila sva. Šla sva mimo njegovega bivališča in še naprej. Hodnik je postal popolnoma temen, ničesar nisem videl. A šla sva naprej. Očitno je vedel, kam mora iti.
Verjetno je minilo vsaj kakšno uro, preden sva se ustavila. Skoraj vrgel me je na tla, takoj pa je tudi on padel poleg mene. Slišal sem njegovo piskajoče sopenje. Nekaj je bilo narobe z njegovimi pljuči, to sem uganil.
»Kako si?« sem vprašal, da bi prekinil tišino, ki je glodala po mojih ušesih.
»Dobro, pa ti?« je odgovoril in se kratko zasmejal.
»Mislim, da obstaja upanje, dokler sva živa,« sem dodal. Bila sva zmrcvarjena kot dva psa, pa vendar sem bil nenadoma poln upanja. Tista grozna srbečica je izginila, očitno je bila povezana z samozavestjo. Rekel je, da se bo vrnil, ko bo našel izhod. Vrnil se je pome, torej ga je našel. In zdaj sva bila na poti proti njemu. To mi je dajalo upanje.
Dvignil se je in se s hrbtom naslonil ob zid. Segel je pod svoje ogrinjalo in privlekel na dan majhen podolgovat predmet. Potresel je z njim in ga postavil na tla. Predmet je pričel žareti z zeleno svetlobo in počasi vsaj nekoliko osvetlil prostor.
Bila sva v ozkem hodniku, ki se je raztezal v neskončnost v obe smeri. Stene so bile popolnoma gole. Niti ene cevi ali kažipota ni bilo.
‘Gospodar’ je prekrižal noge in sedel. Roke je sklenil v naročju in zaprl oči. Meditiral je. Jaz sem poskusil vstati in kosti so me še nekako ubogale. Pretipal sem se in ugotovil, da nisem pretirano poškodovan, le vsak ud me je peklensko bolel.
Ozrl sem se proti njemu. Na njegovem obrazu je bilo nekaj mastnega in temnega. Sklonil sem se k njemu in ga pogledal od blizu. Iz nosu mu je tekla kri v širokem toku. Očitno je tudi on utrpel marsikakšen udarec. Zdaj, ko sem mu bil blizu, sem lahko videl, da je krvav tudi po tilniku. To je bil tisti prvi udarec, zaradi katerega me je spustil na tla.
»Mar izgledam tako grozno, kot me vidiš ti?« je spregovoril, ne da bi odprl oči. Osupel sem se odmaknil od njega.
Odprl je oči in se zagledal vame. Čeprav barva njegovih oči zaradi zelene svetlobe ni bila ista, so bile vseeno prodorne kot vedno.
»Si prej rekel, da je nekdo razpisal nagrado name?« sem vprašal.
»Tako je. Videli so, da te nameravam varovati, zato so me hoteli napasti na tak način. Preko tebe. Drugače me ne morejo.«
»Kdo?«
»Veliki možje, ki nas opazujejo od zgoraj. Se spomniš, ko sem rekel, da ima ta ječa še nek drug namen? Da je peklenski raj? No, točno to je. Veliki možje so ugotovili, da so tu spodaj čisto po naključju ustvarili idealno vragovo domovanje. Ustvarili so pekel. Kjer ni zaveznikov, kjer nima nihče protekcije, kjer preživi najmočnejši. Kot bi bili podgane, so nas obrnili drug proti drugemu in zdaj ugotavljajo, kakšen učinek imajo pomanjkanje hrane, stalna življenjska nevarnost in prisotnost večne preganjavice. Laboratorijske podgane smo.«
Bil sem pretresen. Vedno sem verjel, da so Eliosijci omikana rasa, a da so zmožni takega strupenega grozodejstva, tega si nisem mislil. Nisem si predstavljal, da obstajajo ljudje, ki bi bili zmožni kaj takega.
»Tako vidijo, koliko so katere rase odporne na stres, iz teh podatkov pa lahko predvidijo rezultate vojn, medrasnih sporov in tako dalje. In vse to jim je šlo lepo in prav,...«
»...dokler nisi prišel ti.«
Nasmehnil se je. »Tisti dan bodo vedno obžalovali, pa če pretečejo leta. Nikoli si ne bodo odpustili, da so sami zasejali seme svojega propada. Meni ni nihče nič mogel, prevladal sem nad ostalimi. Tako sem uničil tisto idealno okolje, ki ga so morali imeti nedotaknjenega. Jetnike so poskušali nahujskati proti meni, pa ni delovalo. Bolj kot njih so se bali mene. Moja oblast je ostala neomajana, ker nisem pokazal nemoči.«
»Dokler nisem prišel jaz.«
»Tistega dne, ko sem se zavzel zate, so videli, da se bom posvetil temu, da ti ostaneš živ. Našli so šibko točko na meni. Najprej so hoteli počakati, da vidijo, če ne boš sam znorel in storil smrt, kot so storili mnogi pred teboj. A pred nekaj dnevi, ko sem našel luknjo v zidu te kletke, so uvideli, da morajo pohiteti, ker boš kmalu odšel in moja oblast bo znova neomajana. To je bilo pred tremi dnevi.«
»Dan, ko so luči ugasnile.«
»Tako je. Ko sem našel izhod, sem naletel tudi na žičevje te zgradbe. Hotel sem jim pokazati, da sem boljši od njih, zato sem za hip preprosto prekinil tok po celem poslopju. Pokazal sem jim svojo moč, ki se je tako bojijo. To je bila moja edina napaka.«
»Je torej izhod še tam? Ga niso zadelali?«
»Ne. Ne vejo, kje sem prekinil napajanje. Vejo le, da v njihovi nepremagljivi kletki obstaja napaka. Zato so se te poskušali na vsak način odkrižati.«
»Pa tudi med naju so poskušali priti,« sem rekel. Spomnil sem se tiste rezajoče misli, ki se je pojavila kar sama od sebe. Ubij ‘gospodarja’! Zdaj sem vedel, čemu je služila ta misel.
»Kako zmorejo vcepljevati ukaze ljudem v glavo?« sem vprašal.
»Imajo svoje načine,« je odgovoril, v naslednjem hipu pa se je zastrmel po hodniku za menoj. Obrnil sem se, pogledal in prisluhnil. Slišal nisem nič, za hip pa sem začutil njegove prste za mojim levim ušesom. V naslednjem trenutku je silovito potegnil in skozi moje uho vse tja do možganov je šinila strašanska bolečina. Zakričal sem, da je odmevalo po hodniku. Bolečina je bila tolikšna, da me je ohromilo in padel sem po tleh. Silovito se mi je vrtelo, kot da bi zaužil kak hud strup.
Kar nekaj minut je trajalo, da sem si opomogel.
»Tako se jim to posreči,« je rekel in mi na svoji dlani pokazal neko majhno kovinsko stvar, ki jo je očitno ravno prej izpulil iz moje glave. Ogledal sem si predmet. Bil je kot nekakšen čip.
»S tem popačijo tvoje možganske valove in tako vplivajo na tvoje počutje in občutje. Zmožni so na primer povzročiti, da pričenjaš neko osebo sovražiti, čeprav se je v resnici bojiš.«
»Tako so jih obrnili proti tebi!«
»In poskušali obrniti tudi tebe proti meni.«
»Niso tega poskusili namestiti tudi tebi?«
»So. A ni minil dan, ko sem storil nekaj, kar si drugi zaradi grožnje pred bolečinami ne upajo. Izpulil sem si jo, kot sem jo malo prej tebi.«
Zdaj sem se približno zavedel, kakšno moč pravzaprav ima. Obvladal se je do zadnje potankosti. Jaz samemu sebi nikoli ne bi bil zmožen storiti česa, kar bi mi prizadejalo tako bolečino. On pa se je dvignil nad ta strah. A kako?
Zelena lučka je počasi zamrla. Porabila je vso netilo. Zajela naju je tema.
»Treba bo iti,« mi je rekel skozi temo. Vstala sva, se naslonila na zidove in počasi nadaljevala pot.
Tema se je zdela večna. Kar ni ji bilo konca. Edino gotovo je bil zid na moji levi in njegovo obvladano dihanje na moji desni.
Nenadoma pa je zidu zmanjkalo. Tipal sem še malo, vendar nisem našel ničesar.
»Kaj pa zdaj?« sem vprašal in se ustrašil lastnega glasu. Zvok se je silovito ojačal in se vrnil. Sklepal sem, da morava biti v velikem prostoru.
Potresel je z novo lučko in počasi me je njena svetloba našla. Dvignil jo je nad glavo, pogledala sva naokoli. Še vedno je vladala tema, prostor je moral biti ogromen. Videla sva le tla. Le nekaj centimetrov od naju je tudi tega zmanjkalo.
Previdno sva se približala robu. Potem je vrgel luč v brezno in videla sva, kako je počasi odplulo proti dnu. Nasprotnega roba nisva nikoli videla.
Prižgal je še eno lučko in zastrmel sem se proti njemu.
»Kaj pa zdaj?« sem vprašal. V odgovor je pobrskal pod svojo obleko in prinesel na plano tanko vrvico s kavljem na koncu. Odvil jo je z vretena, tega vrgel v brezno, potem pa naredil en korak na desno in enega nazaj. Za nekaj časa je postal, nato pa je zalučal konec s kavljem navpično v zrak. Nekaj trenutkov je bilo tiho, potem sem zaslišal, kako je kavelj ob nekaj trčil. Počasi je povlekel za vrvico. Zaslišal sem rožljanje.
Počasi se je v soju njegove zelene lučke prikazala kovinska lestev, morda zasilno stopnišče. Vodilo je poševno navzgor in čez brezno.
Ko je prva stopnica počivala na tleh, mi je pomignil. Šel sem pred njim, kmalu mi je sledil. Kar dolgo je trajalo, da sva prišla do konca kovinskega stopnišča. Verjetno sva se medtem dvignila vsaj za sto metrov.
Konec poti je pomenil zgolj začetek. Prišla sva do nasprotnega zidu, od tu pa je naprej vodila lestev navpično navzgor.
Dal mi je svojo luč, da sem jo stisnil med zobe, sam pa je vzel še eno.
»Naprej!« je zapovedal. Prijel sem prvo prečko in se dvignil kvišku...
Vzpenjala sva se ure in ure, vsaj tako se mi je zdelo. Roki sta mi že otrpli, da sem nekajkrat skoraj zgrešil prečko nad menoj. A misel na svobodo mi je dajala moči.
Zaslišal sem, kako so prsti, ki niso bili moji, spolzeli ob kovini, trenutek zatem pa je sledil udarec, ki je stresel celotno lestev. Vzel sem svetliko iz ust in zaklical: »Gospodar!«
Nisem se spomnil nobene druge besede, s katerim bi ga poklical. Odgovora ni bilo, njegove svetilke nisem videl.
Obesil sem se na eno roko, z drugo pa posvetil navzdol. Nekaj metrov niže sem zagledal njegove prste, ki so se krčevito oklepali prečke. Znova sem dal svetilko med zobe in se spustil navzdol.
Ko sem prispel do njega, so njegovi prsti že popuščali prijem. Zavihtel sem prosto roko in ga ujel za dlan ravno takrat, ko je popustil. Njegova mrtva teža je zarezala v mojo ramo in čutil sem, da ga ne bom mogel več dolgo držati.
»Spusti me in se reši,« mi je rekel.
»Ne bom.«
»Ne bodi nor. Če tega ne storiš, bova umrla oba!«
»Ne bom te izpustil, gospodar moj!«
Na desni strani sem opazil, da je v steno vrezana vodoravna polica. Bila je vsaj kak meter široka. Priklical sem vse atome moči v roko, na kateri je bingljal, in ga zalučal na polico. Potem sem se pognal v skok in pristal ob njem.
Zadihana sva obležala. Svetlobo je dajala le moja luč, on je svojo očitno izpustil, ko mu je zdrsnilo.
Kljub temu, da je lovil sapo, se je uspel zasmejati.
»Rekel si mi ‘gospodar moj’!«
»Ne vem, kako ti je ime.«
»Že dolgo ga nisem izgovoril. Ne vem, če ga sploh še znam. Hvala ti,« je rekel z nekakšnim naporom v glasu. Kot bi uganil moje misli, je rekel:
»Upam, da je zvenelo tako, kot bi moralo. Še nikoli nisem potreboval pomoči od koga drugega.«
»Kaj se je zgodilo?«
»Izčrpan sem. Ne toliko zaradi poti kot zaradi tega.«
Pokazala je na svoj tilnik. Posvetil sem tja in videl, da mu kri še vedno teče.
»Morala bi se že zaceliti,« sem rekel.
»Ne more se, ker je ni povzročila snov.«
»Kaj praviš? Saj te je nekdo udaril.«
»Ni me. Meran, ki me je prvi napadel, me ni poškodoval z udarcem, temveč z mislijo. To je bilo prvo nasilno dejanje po dolgem času, ki sem ga zaslutil. Že dolgo ni nihče upal niti pomisliti na to, da bi me napadel. Stres ob tej spremembi je to storil, ne udarec, ki sem ga prestregel. Zato krvavim tudi iz nosu. Slutnja nasilja je bila udarec, ki mi je presekala celo glavo.«
»Koliko časa je minilo?«
»Odkar me je kdo fizično napadel?«
»Odkar si v tej ječi.«
»Dolgo,« je odvrnil. »Zakaj, ni pomembno. Pomembno je le to, da sem bil pripravljen na to, kar me je čakalo tam spodaj. Bil sem Gospodar ječe, še preden sem sploh vstopil vanjo.«
Utihnil je, počivala sva. Lestvi ni bilo videti konca. Sklepal sem, da je pred nama še dokajšen kos poti.
»Intarzus,« je nenadoma rekel.
»Kaj?«
»Ne gospodar, Intarzus,« je ponovil. Zmedeno sem ga pogledal. »Moje ime,« je dodal. »Je Intarzus.«
»Intarzus,« sem ponovil. Ime mi je zvenelo tuje, nisem se mogel spomniti, v kateri jezik bi ga uvrstil.
»Varino,« sem povedal še svojega in podala sva si roki, kot bi se zdaj šele prvič srečala.
Razodetje me je osupnilo. Njegova skrivnostnost je bila del njegove moči. Ko mi je povedal svoje ime, mi je razkril najbolj intimen del svoje duševnosti. Nekako je njegova pojava izgubila nekaj svojega čara.
»Naprej morava,« je rekel čez kako uro. Moja svetilka je ugasnila že nekaj minut prej, zato je vzel novo, potresel z njo in mi jo dal.
»Zadnja. Ti si prvi, zato jo imej ti.«
Previdno sem se zavihtel s police, ujel lestev in jo umiril, ker je divje vzvalovala. Potem je skočil še on. Prvo prečko je zgrešil, zato je padel za dvajset centimetrov. Kar zmrazilo me je. Toda naslednjo je ujel in pričel se je dvigovati skupaj z menoj.
Plezala sva in plezala. Lestev se je vlekla v neskončnost, kot bi resnično poskušala splezati iz pekla.
A vendarle sva našla tudi njen konec. Padel sem po tleh, čutil sem vsako koščico v rokah in nogah. On se mi je kmalu pridružil.
»Posrečilo se nama je,« je rekel z olajšanjem v glasu.
»Medtem ko bi tu padal dol, bi lahko napisal roman,« sem rekel. Zasmejala sva se. Kmalu sva se pobrala in našla pred seboj trdo betonsko steno.
»Kaj pa zdaj?« sem se oglasil. Namesto odgovora je odšel nekam na levo, v temo. Sledil sem mu. Opazil sem, da je štel korake, kot bi že bil tukaj. Ustavil se je in s prstom pokazal na neko mesto v steni.
»Tukaj,« je zapovedal. Še sam sem stegnil roko in otipal luknjo v steni, ravno dovolj široko, da sem lahko spravil celo pest skoznjo. »To je tista luknja v sistemu, skozi katero sem ugasnil luči. Če stegneš roko navzgor, se lahko dotakneš žic.«
»Ampak skozi steno morava midva, ne pa najini posamezni deli.«
»Umakni se,« sem zaslišal njegov glas skozi temo. V naslednjem hipu sem slišal, kako je nekaj silovito udarilo ob steno. Padel je po tleh. Skočil sem k njemu in ga dvignil s tal. Čeprav ga je odbilo kot žogo, je v debeli betonski steni vendarle nastala večja razpoka, dovolj razločna za otip.
»Po temle pa bom potreboval kar nekaj dni počitka,« je rekel in se poskušal zasmejati.
»Dobil ga boš, kolikor boš hotel, Intarzus. Povej mi nekaj: mar pogosto rušiš stene?«
»Saj nisem storil nič čudežnega. V graditeljskem žargonu temu rečejo najšibkejši člen verige,« je rekel. »Pri tako velikih zgradbah pride do šibkih mest in če veš, kje iskati, lahko porušiš celotno zgradbo z enim samim udarcem. A najina naloga ni porušiti tega pekla. To ga ne bo uničilo. Če najdeva pot ven, pa ga bova.«
Družno sva se spravila nad steno in po nekaj minutah sva odmaknila dovolj odkruškov, da sva se lahko izmuznila skozi.
A komaj sva dobro stala na nogah, naju je brez opozorila oslepila močna svetloba. Oba sva si morala zakriti oči, ker sva bila že dolgo privajena temi.
Zaslišal sem človeški glas:
»Ne premaknita se, sicer streljam.« Zaslišal sem, kako je ta ista oseba napela puško in jo gotovo namerila v naju.
Ko so se moje oči privadile, sem ga lahko videl. Svetilko je imel pritrjeno na puško, s katero je meril v naju.
»Skoraj se mi smilita,« je rekel. »Verjetno sta se morala truditi, da sta prispela do sem.«
»Naiven primerek,« mi je rekel Intarzus, a dovolj glasno, da ga je slišal tudi oni. »Ne nameravava se ustaviti tu. Svetujem ti, da se umakneš in nama pustiš, da nadaljujeva pot.«
»Kdo pa misliš, da si, golazen, da mi boš ukazoval?« je zagrozil stražar. Intarzus se je obrnil proti meni in rekel:
»Stražarji, kolikor jih je, niso še nikoli slišali zame. Temu bo kmalu žal, da me je spoznal.«
Pogledal sem ga. V soju stražarjeve svetilke sem lahko videl, kako se je zbral, potem pa uperil svoj pogled v nasprotnika. Njegove oči so postale prodorne kot jeklo, kot bi streljal sulice vanj.
Zagledal sem se v stražarja. Ker sem moral gledati v soj svetilke, ga nisem videl. A nekako čutil sem, da je postal zmeden.
»Mamica,« je tedaj rekel Intarzus s povsem otroškim glasom. Ozrl sem se vanj. Glavo je nagnil na eno stran in zrl v stražarja z otožnim pogledom.
»Je bolelo, ko si padla po stopnicah?«
Stražar je povesil puško.
»Kaj praviš?« je rekel. V njegovem glasu je bila slišana pretresenost.
»Bila je nesreča, mamica. Nisem nalašč. Igral sem se. Nikoli nisem hotel, da bi se ti zgodilo kaj takega.«
Osupel sem ga poslušal, še bolj osupel pa sem opazoval stražarjeve reakcije. Opotekel se je, kot bi bil postal omotičen. Njegova puška je zažvenketala po tleh. Naslonil se je ob steno in spolzel ob njej na tla.
Počasi sva prišla do njega. Pobral sem svetliko, ki je padla s puške, in posvetil po njem. Ležal je na boku, zvit v klobčič, tesno si držeš kolena k prsim. Bil je kot izgubljen otrok, po licih so mu tekle solze.
Intarzus je stopil čisto blizu k njemu, se sklonil in ga pobožal po obrazu.
»Je že v redu, sinko,« je rekel, trudeč se, da bi njegov glas zvenel kot ženski. »Saj vem, da nisi bil ti kriv. Ne smeš kriviti samega sebe.«
Prešinilo me je kot strela. Zdaj, šele zdaj sem končno dojel, kako se je imenovala Intarzusova strašna sila, s katero je gospodoval ječi.
Prijel sem ga za roko, mu pogledal v oči in rekel:
»Ti si...« Preden sem utegnil izreči do konca, je segel z roko k meni in mi poveznil dlan čez usta.
»Nikoli ne izreči te besede,« je rekel. »Izgovarjali so jo tisti, ki so me hoteli prizadeti. In zakaj? Ker so se me bali! Zdaj veš, zakaj sem bil Gospodar ječe, še preden sem prišel vanjo. Lastni starši in sorodniki se me niso hoteli niti dotakniti, kot bi bil kužen. Bil sem sam, odkar pomnim. In zakaj? Le, ker sem imel sposobnost ljudem brati misli. Tega nisem nikoli počel brez njihovega privoljenja. A to jim ni bilo dovolj. Hoteli so se me znebiti. Videl si, da si nihče od zapornikov ni upal spopasti se z menoj, dokler jih v to niso prisilili. Ne, ker bi bil močnejši, ampak ker sem preprosto zaznal njihove bližajoče misli nasilja, preden so jih sploh udejanjili. Pričakoval sem udarec, preden so zamahnili. Nikakor se me niso mogli znebiti, čeprav sem jim zaupal, ker so bili moji starši. In ko sem doumel, da je edini izhod zame in za njih, da odidem, sem to storil. A to je rešilo le njihov problem, mojega ne. Kamorkoli sem šel, povsod so se me izogibali. V moje življenje ni stopil še nihče drug kot ti, Varino. Zato te prosim, ne izgovarjaj te besede, če hočeš biti moj zaveznik. Moj prijatelj.«
»Nikoli več, Intarzus,« sem rekel. »Tvoja želja je zame zakon.«
Nepričakovano je stopil bliže k meni in me objel. Bil sem povsem presenečen.
Obrnila sva se proč od jokajočega stražarja in planila v dir. Pred nama se je neprestano odpiral hodnik, a ta se ni vlekel v neskočnost, to sem lahko čutil. Kar hitreje sva pričela stopati, čeprav sva se morala držati sten.
Zaznal sem svežino v zraku. Pričenjala sva se bližati izhodu! Zavila sva okoli ovinka in zagledal sem konec stene. Ko sva prišla do tistega mesta, sva se ustavila. Stala sva na zeleni travi, nad nama pa se je razprostiralo temno, nočno nebo. Zazdelo se mi je, da je strašansko visoko. Že dolgo sem bil navajen stropov nad seboj.
»Takrat ko si izginil,« sem rekel, »si prišel do tiste luknje v zidu. Bil si tako blizu izhoda in to si vedel, pa nisi odšel.«
»Nisem mogel oditi brez tebe, Varino,« je odvrnil. »Si prvi človek po zelo dolgem času, ki je delil svoje življenjske tegobe z menoj in bil si sploh prvi, za čigar življenje sem bil pripravljen tvegati tudi svojega.«
Bila sva izven ječe, a nisva še bila svobodna.
»Še vedno sva na Eliosu,« sem rekel. »Najinega bega tukaj ni konec.«
»Je,« je odgovoril in dvignil roko. »Tukaj je konec.«
Po travi se je pripeljal avtomobil. Ustavil se je le nekaj metrov proč od naju.
»Ta človek je zanesljiv,« je rekel. »Odpeljal te bo naravnost na vesoljsko letališče, od koder boš odpotoval domov.«
Naredil sem korak proti avtomobilu, ki mi je ponujal svobodo, a pri vratih sem se ustavil in obrnil. Intarzus se ni premaknil.
»Pridi!« sem mu rekel. Ni se ganil, na njegovem obrazu se je poigraval kisel nasmešek. »Pojdiva domov,« sem rekel.
»Ti pojdeš domov,« je odvrnil. »Jaz ne.«
»Zakaj ne greš z menoj?«
»Se spomniš, kaj sem ti rekel? V tej ječi sta le dve sorti ljudi. Večina jih spada k tistim, ki si to zaslužijo. Jaz pa sem tisti, ki to hoče. Kar je zate ječa, je zame svoboda. In kar je zate svoboda, je zame zapor. Kamorkoli grem, tam zunaj bom spak. Tukaj sem bog, ki odloča o vsem. Celo življenje sem sanjal o takem kraju. In naposled sem ga našel. Ne morem oditi. Edino tu je nekaj, kar bi lahko imenoval življenje.«
Hotel sem še nekaj reči. Karkoli, da bi ga le prepričal, naj pobegne z menoj od tega prekletega kraja. A on me je prijel za ramo, me potisnil v avto in zaprl vrata.
Voznik je počasi speljal.
»Mar ti nisem rekel, da ljudje tvoje sorte ne ostanejo dolgo tam notri?« je rekel. Pogledal sem ga in spomnil sem se njegovega obraza. Bil je paznik iz sodišča. Edini, ki mi je tistega dne vsaj približno povedal, kam me ženejo.
Medtem ko se je vozilo oddaljevalo, sem zrl skozi zadnje okno in gledal njegovo postavo. Bil je močan in neuničljiv, a le v tistem kraju, ki sem mu jaz dal ime pekel.
Resnično je bil globok kot morje. Gospodar. Bog, ki je postal božanski zaradi svoje bolečine. Izgnan v nočno moro preprosto zato, ker je bil drugačen.
Avtomobil je prišel na cesto in speljal hitreje. Njegova postava je postala nerazločna, a vendar sem razločil dovolj, da sem videl, kako se je obrnil in odšel nazaj tja, od koder je prišel. Kot duh. Čisto počasi, raje bi jo imenoval slutnja razumevanja, me je obšla, ko sem sedel v vozilu, ki me bo odpeljalo domov.
na vrh
na vrh