Naključne Zgodbe
- Aequilibrium
A. Ivanuša - Vampirka
I. Grey - Odpirači za konzerve
T. Kolenik
Naključne Recenzije
- Igre lakote - Arena smrti
M. Vavpotič - Frank Herbert – Dune
M. Vatovec - Peter Watts - Blindsight
M. Vavpotič
Povezave
Igre lakote - Arena smrti
Martin Vavpotič
Igre lakote (orig. Hunger Games) ni tipična zgodba o suženjski družbi. Čim sem prebral povzetek, sem pomislil na starogrški mit o Tezeju in Minotavru. Prizorišče zgodbe je podobno antičnemu Rimu (brutalne igre za množice, kultura žretja za visoko družbo; nekatera imena so namenoma latinska), prav tako je ta knjiga kritika sodobnih realnostnih šovov. Vse to zmešajmo skupaj in dobili bi približen občutek, kaj vsebujejo Igre lakote.
Ko človek sliši za knjigo z najstniškimi glavnimi liki, pomisli na osladno romantično komedijo. V Igrah lakote je brutalnost med najstniki, vse v imenu
razvedrila, najbolj pošasten element zgodbe. Vendar so najbolj grozljive podrobnosti: barva določenih oči, vonj določene sape. To je precej prevržena zgodba; prvič se je zgodilo, da sem se med branjem začel znojiti od strahu.
Igre lakote je trilogija. Prva knjiga je izšla v slovenščini s podnaslovom Arena smrti. Vse tri knjige sem bral v angleščini in jih prebral eno za drugo. Prva knjiga ponuja pustolovščino; druga boj med velikani. Tretja je eno samo opotekanje iz enega trpinčenja v drugega. Kot pisatelj začetnik sem nekoč dobil navodilo, da če hočem bralca pritegniti k zgodbi, naj svoje junake trpinčim. Ta zgodba gre pri trpinčenju likov čez mejo zdravega okusa. Na koncu zgodbe je glavna junakinja še vedno stara 17 let, vendar dobi bralec občutek, da bere misli stoletnika. Preveč trpinčenja, premalo nagrade. Težko je reči, da se da v knjigi uživati. Zanimiva je vsekakor. Bralca pritegne, zagrabi in ga ne izpusti do konca, ko ga izčrpanega izpljune. Za uživanje v tej knjigi je treba biti vsaj malo sadist in to jaz očitno nisem.
Na nek način je ta zgodba tragedija. Pokaže, kaj so ljudje na vrhu pripravljeni storiti, da ostanejo na vrhu in česa so sposobni drugi, da bi se znašli na vrhu. Je bil cilj sploh vreden truda? To naj odloči vsak bralec sam. S pisateljskega stališča me je ta zgodba mnogo naučila. Sem v njej užival? Po pravici povedano, ne znam reči.
Da ne bo pomote: ta zgodba je mojstrovina. Bolna, veličastna mojstrovina, ki da besedama ´nedolžnost´ in ´sprevrženost´ popolnoma nov pomen. V tej knjigi spoznamo veliko načinov, kako je mogoče ubiti človeka. Zgodba se ne ustavi, da bi nam razložila, kako natančno princip deluje, vendar ne dvomimo, da je mogoče te reči zgraditi. To je edina knjiga, ki mi je pokazala mejo bralnega užitka in me brcnila čez to mejo. Nikoli mi ne bo žal, da sem jo prebral, vendar me bo vedno znova preganjala v sanjah. V njej vidimo, da največje pošasti na svetu uživajo v tihi glasbi, gojijo vrtnice, in pijejo najboljša vina.
Prihajajoči film, narejen po knjigi: http://www.imdb.com/title/tt1392170/
Originalna recenzjia na avtorjevem blogu:
http://martinvavpotic.wordpress.com/writing/book-review-the-hunger-games-by-suzanne-collins/
na vrh
na vrh