Naključne Zgodbe
- Odpirači za konzerve
T. Kolenik - Vlakovodja
D. Podaj - Danes ni torek
A. Ivanuša
Naključne Recenzije
- Frank Herbert – Dune
M. Vatovec - Miha Remec - Mitrejin Koder
M. Vavpotič - Poul Anderson – Tau Zero
M. Vatovec
Povezave
Krčma pri Saturnu
Andrej Ivanuša
Krčma pri Saturnu je omnibus znanstveno-fantastičnih zgodb. Več različnih pripovedi je z eno skupno povezano v celoto. Roman je še v nastajanju in doslej so bile napisane zgodbe NAJLEPŠI KRAJ NA ZEMLJI (uvodna ter povezovalna), [1] MODRI PLANET, [2] ČAKALEC, [3] SREČNI KAPITAN, [4] PLANET EROS, [5] ŠKORPIJON NA JEZIKU in [6] PRVI LEDENIK KOBOLDA. Skupaj je predvideno sedem zgodb. Tukaj sta podani uvodna zgodba NAJLEPŠI KRAJ NA ZEMLJI in peta ŠKORPIJON NA JEZIKU.
(Avtorjeva opomba)
NAJLEPŠI KRAJ NA ZEMLJI
Res ni lepšega kraja na Zemlji kot je krčma Pri Saturnu. To je stara zgradba, ki se stiska med steklenimi gobami Slovenijapolisa. Neugledna je in nad vrati visi desetletja star izvesek, ki je že zdavnaj zbledel. Toliko, da se še vidi napis in slika rdečkastega Saturna z modrimi obroči. V drugem kotu je narisana stara raketa, ki sta ji veter in dež oluščila levo krilo. Nad izveskom je utripajoča, zelena fluorescentna luč. Na obeh koncih je črnikasta in pravi čudež je, da še daje kakšno svetlobo. Pravzaprav, je večino časa ugasnjena. Le tu in tam utrip zelene svetlobe groteskno osvetli okolico. Pri tem se sliši značilni -blink- in brnenje svetilke. Čez nekaj trenutkov svetilka ugasne in vse se tiho potopi v temo.
Ulica, v kateri stoji krčma, je navadno pusta in osamljena. Nad krčmo se pnejo nebotičniki in njihove sence povzročajo, da je ulica tudi sredi belega dne zelo temna. Ozka je in njen namen je samo, da lahko morebitni obiskovalec zaide v krčmo. Vrata vanjo imajo še vedno kljuko, ki so jo namestili ob gradnji v dvajsetem stoletju.
Ta se tu in tam odprejo, da spustijo v prostor slučajnega obiskovalca in, da izpustijo nekaj svežega zraka v zakajeni prostor. Krčma je še zadnji zaprt prostor daleč naokoli, kjer je dovoljeno kajenje in še kaj več. Nikomur ni jasno, kako uspeva lastniku pridobiti vsa ta dovoljenja. Če ga o tem povprašate, se samo namuzne, zavije oči navzgor pod strop, se nasmehne, s kazalcem pokaže nekam proti nebesom in reče: »To je nebeška skrivnost!«
Ko se vrata za trenutek odprejo, se zasliši na sicer tiho ulico glasen govor in žvenketanje kozarcev. To nam je všeč, saj nas tako nihče ne moti. Krčma Pri Saturnu je zbirališče vseh mogočih tipov. Večinoma se v njej zbirajo stari pionirji in križarji vesoljskih prostranstev. Prav tako pa tudi vsi, ki jih privlači vesolje, pravzaprav bolj zgodbe, ki jih pripovedujejo stari vesoljski mački. Marsikdo med njimi je vesolje videl le, ko je bil kje daleč izven polisa in se je v temni noči ozrl proti zvezdam nad glavo.
Nasproti vrat je lesen šank. Iz pravega lesa in ne iz njegove plastične imitacije! Palica ob robu je že vsa zguljena od neštetih komolcev, ki so se naslanjali nanjo v teh dolgih stoletjih. Krčmar in lastnik je star mož. Komaj še hodi in streže. Potrpežljiv moraš biti, saj nima nikakršne pomoči. Celo steklene kozarce in porcelanaste skodelice pomiva sam ročno, brez pomoči kakršnegakoli stroja ali robota. V vsej krčmi ni nič plastično, še pribor je ves svetel in kovinski.
Mož se še vedno spomni tistih dni, ko je bila krčma nova in stene še niso bile rumeno zakajene. Ko ga vprašate, kdaj je bilo to, skomigne z rameni in reče:
»Mislim… Ja, kakšnih dvesto dvajset let bo že!«
Potem zamišljeno pokima in se ne zmeni več za sogovornika. Pri tem zastane pri svojem delu in nekaj časa premišljuje. Na koncu odmahne z glavo in nadaljuje z delom, ki ga je prekinil z razmišljanjem. A kaj več od tega iz njega ni mogoče izvleči.
A mi vemo, da je bilo takrat vse drugače. V tistem času so se v krčmi Pri Saturnu zbirali prvi vesoljci, ki so potovali na planete Osončja. To je bilo v tistih časih, ko se je vesoljska doba šele pričela. Ko je Zemlji grozilo, da jo bo zaradi onesnaženja vzel hudič. Včasih se Francu, tako je krčmarju ime, le razvežejo usta in pripoveduje, kako so se znanstveniki tistega časa spopadali s to nadlogo. A velikokrat kar sredi pripovedovanja zamahne z roko in reče:
»Toda, tisti časi so mimo!«
Potem umolkne in ne reče nič več. Pri tem ne pomaga ne naše prigovarjanje in ne naročilo nove runde. Ko čez čas spet spregovori, velikokrat kar nadaljuje tam, kjer je prejšnjikrat končal. Ali pa pripoved zastavi spet od začetka. Zgodi se tudi, da nepovezano začne kar z naslednjim spominom.
Nasproti šanka stoji nekaj starih, majavih miz, ki so že čisto črne od cigaretnega dima. Po štirje pred zgodovinski in neudobni stoli stojijo ob vsaki. Le miza v kotu ima ob eni steni dolgo klop. Takšno pohištvo lahko najdete sicer samo še v kakšnem muzeju. Včasih se sprašujem, če ni krčma tukaj le zaradi kakšne napake v prostorsko-časovnem kontinuumu.
Kakorkoli že … V prostor spuščajo mrak z ulice štiri majhna okna. Zvečer pa ga komaj osvetljujejo medle električne svetilke, ki visijo na slabo izoliranih žicah s stropa. Tla se zdijo kakor, da jih ni nihče pometel že nekaj let. Pod mizami so vedno cigaretni ogorki in krušne drobtine.
Krčma Pri Saturnu je znana tudi po tem, da edino tukaj še lahko dobiš pravo pivo in pravi pšenični kruh. Če bi to vedeli turisti, bi bilo v krčmi prav neznosno. A vsi njeni obiskovalci skrbno čuvamo njeno skrivno lokacijo. Smo kot kakšno tajno bratstvo in le posvečeni prihajajo sem. Predvsem tisti, ki so bili tam, Zunaj, v vesolju.
Nam je všeč, da je ulica temna, ozka in prepišna. Všeč nam je, da se stavba zdi, kakor da se bo vsak čas sesula. Všeč so nam neudobni stoli in majave, škripajoče mize. Všeč nam je, da pomakamo pravi kruh v sol in pijemo najboljše pivo na Zemlji.
Kdo smo »mi«? Smo stalno omizje. Vsak četrtek se zberemo v krčmi. Pripovedujemo si in poslušamo stare in nove zgodbe s potovanj vesoljskih križarjev, potepuhov, propadlih znanstvenikov, nepriznanih veleumov, pesnikov, ljudi od Zunaj in slučajnih gostov. Smo pisana druščina, ki jo sestavljamo dva upokojena novinarja, pisatelj in dva zaresna znanstvenika. Njun laboratorij je kakšni dve ulici vstran in redno, vsak popoldan po delu, zahajata sem. Kaj ustvarjajo v Tehnomagu nisem nikoli izvedel, saj je bilo njuno delo zavito v tančico državne skrivnosti. Črtomir Breznik je za glavo višji od nas vseh. Pravi, da je kot študent igral košarko za fakultetno reprezentanco. Njegov kolega je plešasti Marjan Stegu in je tik pred upokojitvijo pri sto petdesetih letih. Novinarja Stane Klep, ki je delal pri Večeru, in Jože Krivonoga, ki je pisal za Žurnal, ter moja malenkost, pa pridemo v krčmo samo enkrat na teden.
Tako sedimo v kotu, – da, prav tista miza s klopjo je naša – in poslušamo zgodbe, ki jih prinašajo obiskovalci krčme. Mislim, da ste jih že kar nekaj prebrali na mojem internetnem blogu. Vsekakor je najbolj odmevala zgodba O slonjem rilcu med zvezdami. Zagotovo se še spomnite Prigod Janeza Potepuha, ki sem jih objavil pred kratkim. Saj še veste, da je Zunaj uganjal prav posrečene burke in so se ga lokalne policije prav kmalu naveličale. Bil je zapornik na vseh znanih planetih, kot se je hvalil. Skoraj zagotovo, saj se je iz zapora vedno izmuznil in znova bril norce iz planetnih vlad.
No, in zdaj je čas, da nekaj teh zgodb predstavim tudi v knjigi. Opisal in predstavil jih bom takšne, kot sem jih slišal in si jih zapomnil. Saj bi z veseljem vzel kakšen diktafon v krčmo, a si mislim, da v to okolje ne sodi. Zato sem se na bolšjem sejmu oskrbel s svinčnikom in papirjem, da si lahko zabeležim kakšno malenkost. Sicer pa se moram zanesti na svoj spomin. Pripovedovalce, katerih zgodbe sem zapisal, vljudno prosim, da mi kakšno nerodnost ali nepravilnost dobrohotno odpustijo.
[5] ŠKORPIJON NA JEZIKU
Po zgodbi s planeta Eros je sledilo nekaj dolgočasnih tednov. Zdelo se je kakor, da se naključni obiskovalci izogibajo krčme pri Saturnu. Le stalni gostje smo zahajali tedensko na svojo porcijo piva. A tudi naše omizje ni bilo vedno popolno. Oba tehnofrika Črtomir in Marjan sta odpotovala za štirinajst dni na Filipine na nekakšen seminar, novinar Žurnala "krivonogi" Jože pa je bil službeno nekje na Danskem. Tako sva s Klepom, na Slovenijapolis prikovanim večerovim novinarjem na "svobodi", tri tedne modrovala kar sama. Tudi krčmar Franc se je nekam čemerno držal in še bolj počasi brisal kozarce in z drsajočimi koraki ter tresočo roko prinašal pivske vrčke na mizo.
Najprej sta se vrnila seminarista, naslednji teden pa naj bi prišel še Jože. Kakor, da bi bilo nekaj čudnega v zraku, kakor, da je neka čarovnija zbudila ljudi, je bila tistikrat krčma spet polna in nekateri so kar pri šanku stoje čakali, da se kakšna miza sprazni, da lahko sedejo in poklepetajo s prijatelji.
Tako smo bili vsi zbrani, le še na Jožeta smo čakali, saj se nam je prejšnji dan javil, da je prišel z Danske domov in da bo s seboj pripeljal zanimivega gosta. Ob uri zbiranja ga še ni bilo, tudi petnajst minut kasneje smo še vedno zaman pogledovali k vratom. Premerili smo vsakega, ki je vstopil v krčmo in naš pogovor kar ni mogel steči. Že smo ga nameravali poklicati po komunikatorju, ko se je ves nasmejan prikazal med vrati. Obrnil se je in nekaj krilil nekomu tam zunaj. Potem je butnil v vrata in stopil v krčmo.
Za njim je vstopila visoka in vitka svetlolaska. Ker je ob vhodu bilo malo mračno, nismo takoj opazili njene nenavadne polti. Ko je stopila v stožec svetlobe, smo videli, da je njena koža pepelnato siva in vsa nagubana ter prepredena z drobnimi gubicami. Bile so videti kot drobni mehurčki. Tudi lasje so bili sivkasto-rumeni, zdeli so se nekako sprani. Čeprav, njena postava in obrazne poteze so kazale samozavestno lepotico. Razmišljal sem, na kaj me spominja. Na koncu sem prišel do spoznanja, da se mi zdi, da jo je nekaj prežvečilo. Kar… Eh, bolje, da preberete njeno zgodbo.
V krčmi je klepet ponehal in vsi gosti so zrli v zanimivo obiskovalko. A ta se ni pustila motiti. Jože jo je pripeljal do našega omizja in jo predstavil:
"Prijatelji moji, da vam predstavim Vaike Mogensen, astrobiologinjo in pravo vesoljsko mačko, če lahko tako rečem!".
Vaike je vsakemu dala roko in pozdravila v svojem jeziku. Kasneje smo izvedeli, da kar po dansko. Ko smo se predstavili, si je popravila zaušesni vtičnik mobikatorja, večfunkcijskega mobilnega komunikatorja. Tako smo jo tudi mi kmalu slišali in razumeli v svojih. Malo je bilo sicer moteče, da je bilo potrebno počakati na sekundni zamik googlovega prevajalnika, a ko se je razvila zgodba, je vse to odpadlo. Pogovarjali bi se lahko v standardni angleščini, saj smo jo vsi dobro obvladali, a njeno načelo je bilo, da se vsak izraža v svojem jeziku. Njena zgodba je potem tudi razložila to njeno čudno načelo.
Ko je Franc pridrsal z njenim vrčkom piva, ga je previdno okušala in potem veselo rekla:
"Res je pravo pivo! Nisem ti verjela, Jože, kar si pravil o krčmi. Tako sem se prišla prepričati, da res na svetu še obstaja takšna stara krčma, takšna, kot mi jo je opisoval moj ded."
Ogledovala se je, s prsti drsela po robu lesene mize, poskusila pravi kruh.
"Jožetu sem obljubila, da bom povedala svojo zgodbo v zameno, če me pripelje sem. Ker obljuba obvezuje, jo bom morala izpolniti," je rekla čez nekaj časa. Umirili smo se in prisluhnili.
Ko sem bila majhna deklica se mi ni sanjalo, da bom kdaj flipala skozi vesoljske črvine. Že od kar pomnim sem imela rada živali. A vse se je obrnilo, ko sem šla v gimnazijo in smo pri biologiji secirali majhno žaboliko muhačo s planeta Minotaver iz ozvedja Lalande, saj veste, s pritlikave zvezde oddaljene 8,2 svetlobni leti. Tista insektoidna dvoživka me je tako presunila, da sem se odločila za študij astrobiologije.
Študij je bil presneto dolgočasen. Astronavti so prinašali živali in rastline z mnogih odprav, a študentje smo dobili samo mrtve primerke. Poleg tega jih nismo mogli spoznati v njihovem okolju. Tako smo proučevali le filmska gradiva, ki so jih vesoljski mački posneli sami. A to ni bilo tisto, kar sem želela.
Takoj, ko se je pokazala možnost, da grem na odpravo, sem šla. Samo 20 svetlobnih let daleč in tri flipe skozi črvine. Povabili so profesorja Ankushana in z njim tudi mene, kot tretjo asistentko. Bila sem zadnja v hierarhiji in bila sem deklica za vse. Moje delo na potovanju je bilo predvsem kuhanje kave članom ekspedicije. Piloti in astronavti so živeli v prednjem delu v razkošnih kabinah. Mi, znanstveniki, smo se stiskali v zadnjem delu. Sama sem imela bivalno omaro na koncu hodnika nekje med dodatnimi zaboji z opremo. A vse to me ni motilo. Bila sem srečna, presrečna, da sem lahko šla v vesolje. Da skrajšam, brez posebnih pripetljajev smo prispeli do trisončja Šestintrideset Ophiuchi…
Marjan se je zahehehtal in vpadel v besedo:
»Giedi Prime, kajne!« Pogledala ga je in se tudi namuznila:
»Giedi Prime je planet v trozvezdju, a kroži okrog 36 Ophiuchi Beta. Naš cilj je bila Valentinova luna Julia. Valentin pa je peti planet, ki kroži okrog 36 Ophiuchi Alfa.«
Marjan se je obrnil k poslušalcem, ki so se nabrali okrog našega omizja in pojasnil: »V romanu Franka Herberta z naslovom Dune okrog zvezde 36 Ophiuchi Beta kroži planet Giedi Prime, ki je domači planet zloglasne Hiše Harkonnen. Ta je glavni sovražnik Hiše Atreidov. Upam, da poznate ta kultni znanstveno fantastični roman?« Nekateri so pritrjevali, a večina je nikalno odmahnila z glavo.
»No, kakorkoli že, ko so pred sto leti odkrili planet okrog te zvezde, so ga šaljivo poimenovali z istim imenom, kot ga je v romanu imenoval Frank Herbert,« je še pojasnil.
A Vaike je rekla:
»Vendar je planet podoben našemu Jupitru, plinasti velikan brez življenja. Tudi njegove lune so puste, saj je njegova radiacija zelo močna in pobije vse življenje.«
Potem je nadaljevala z zgodbo.
No, naj se vrnem na mojo odpravo. Naš cilj je bila, kot sem že dejala, luna Julija. Planet Valentin, ki je imenovan tako zato, ker so ga odkrili na valentinovo pred kakšnimi petdesetimi leti, je tudi plinasti velikan, vendar je prijaznejši in njegova radiacija ni tako močna. Luna Julija pa tudi kroži na takšni razdalji, da ji nič ne škoduje. Luna je večja od Zemlje in zato je njena atmosfera mnogo gostejša. Kar je dobro je to, da ima luna zaradi planetovega gravitacijskega gnetenja tekoče jedro in lastno magnetno polje, ki odvrača sončev veter sonca 36 Ophiuchi Alfa. Življenje tam se je razvilo v nenavadne oblike. A vrhunec vsega razvoja so nekakšni leteči kiti, ki valijo zračna jajca. Ne bom vas morila z znanstvenimi imeni teh bioloških oblik in pojavov, skušala jih bom opisati s pomočjo bioentitet, ki jih poznate z Zemlje. Med znanstvenimi krogi velja luna za eno izmed najbolj zanimivih lokacij v vesolju. Še posebej zato, ker so bili prepričani, da na njej ni inteligentne vrste. Vse dokler nisem sama prispela tja, pa naj zveni to še tako neskromno. A ne smem prehitevati. Naj povem lepo po vrsti.
Vsa luna je praktično v celoti prekrita z oceanom, le nekaj manjših otočkov štrli iz njega. Ti so nekakšna sidra za razvoj življenja. Nanje so se ulovili sluzavci, ki so spet osnova za pokončnike, uvijalke, plavače, orhidovce in druga bitja, ki so po svoje nekje med rastlinami in živalmi, kot jih pojmujemo tukaj. Ves preplet teh bitij je ustvaril velikanske plavajoče celine. Gornje dele sestavljajo bitja, ki se prehranjujejo s padajočimi kadavri z neba in jih prebavljajo s pomočjo sončne energije. Nižje spodaj so zajedalci, simbioti in drugi, ki se hranijo z njihovimi sokovi, a jim dajejo oporo. Čisto spodaj so plavajoča bitja, ki s pomočjo dolgih lovk lovijo oceanske živali. Nekje vmes so anaerobniki, bitja, ki ne potrebujejo kisika za življenje. Ti najbolj uživajo kot zajedalci in so pravzaprav "zemlja" iz katere raste vse.
Pokončniki, nekaj podobnega drevesom, a res samo podobnega, nudijo zavetje letalcem, nekakšnim žuželkam, če bi povedala po naše. Zgoraj v zraku pa letajo ali na nekakšen čuden način plavajo različne živali, zračne ribe vseh vrst. A bolj kot ribe so to nekakšni plavajoče-letajoči plazilci. Recimo, ker ležejo nekaj, kar je podobno jajcem plazilcev. Nekatere zračne ribe se znajo potapljati in loviti pod vodo. A tam so plen drugih živali, ki so nekajkrat večje od največjih na Zemlji. Povem vam, za mene, novopečeno asistentko in astrobiologinjo je bil to pravi znanstveni raj. Vedela sem, da je tam dovolj dela zame za vse življenje in tako sem si tudi uredila bivanje.
V orbiti je bila matična postaja Romeo, ki so jo pripeljali pred dvema ekspedicijama na začetku raziskovanja. To je bilo kakšno leto dni pred mojim prihodom. Z vsako misijo so pripeljali nekaj novih modulov. A najbolj pomembne so bile zrakoladje, velikanski cepelini. Tukaj so se res izkazale kot prave zračne postaje in tehniki so z njimi presegli sami sebe. Na celinah iz rastja ni bilo mogoče postaviti nobene čvrste postaje. Tudi otočki sidrišča so prekriti s kilometrsko plastjo in jih ni mogoče doseči. Zato so naredili zrakoladje, ki pa po velikosti ne presegajo kiteletov, saj veste, no, tistih kito-letalcev.
Vesoljski transporter je kmalu odletel na drugo misijo. Dogovorjeno je bilo, da naslednji pride čez tri leta. Tako smo pričeli z našim privajanjem in delom. Verjetno bi kar ostala na orbitalni postaji na dosegu sveta, ki sem ga želela proučevati od blizu, če ne bi prišlo do krize. Iz petnih žil sem se trudila, da bi lahko šla dol, na samo luno, a mi nikakor niso pustili. Bila sem pravi trn v peti vsem, ki so delali z menoj na postaji. A kaj bi lahko pričakovala kot asistentka tretjega razreda, začetnica, še vsa zelena pod nosom. Ampak zato sem še bolj potrudila.
Mario Covancalli je bil moj nadrejeni, pa še to samo zato, ker je prišel s prvo odpravo. Tudi on je želel čim prej dol, a mu niso dovolili. Tako se je trudil tudi z meno in me kar naprej osvajal, a mene je zanimalo le moje delo. Moja ambicija me je gnala, da dosežem čim več in takrat, priznam, sem bila prava komolčarka, ki me ni brigal nihče. Vendar te vesolje prej ko slej nauči ponižnosti.
Vse skupaj se je začelo že kakšen mesec prej, preden sem prispela na Julijo. A nihče ni pravilno ocenil prvi pripetljaj. Mešana raziskovalno-biološka posadka je doživela neprijetno srečanje s kiteleti, kot sem že rekla, s tistimi letečimi kiti. Opazovanja so kazala, da so nenevarni in da se hranijo predvsem s semenjem raznih vrst orhidovcev in pokončnikov. Prva posadka jih ni raziskovala, saj so bili nedolžni rastlinojedci, resda malo večji. Biologi so samo biografirali robove kvazirastlinske celine in iskali nove vrste kvazirastlin. Ker astroznanost predvideva, da moraš čim prej najti prehranjevalne verige in začeti je potrebno na začetku. Potem sledi ulov in seciranje bioentitet. Šele nato proučevanje odnosov. No, naj vas ne dolgočasim z znanstvenimi tezami in teorijami …
Bili so na novem teritoriju in seveda pod zaščito astronavtskih enot. Saj jih poznate, polvojaška vesoljska organizacija, najemniki, ki ščitijo civiliste pred čemerkoli, kar bi jih lahko ogrožalo. No, imajo bolj možgane v prstu na sprožilcu kot v glavi. Skratka, prava astrovojska. Kaj se je dogajalo sem izvedela le iz zmedenih video posnetkov, ki sem jih proučevala in iz pripovedovanj preživelih. Že prvi astronavti so vedeli povedati, da so kiteleti zelo radovedni in se radi združujejo okrog ljudi. Mnogokrat so dregali v človeške naprave in jih opazovali. A ker z njimi nikoli ni bilo težav in ker se prehranjujejo le s kvazirastlinskim semenjem, so jih pač tolerirali. No, nekaj strahospoštovanja so povzročali, saj je že premer njihovih oči praktično enak človeški višini. Zaradi gigantizma so zelo počasni in okorni. Letajo, oziroma bolj plavajo, vedno na istih višinah, kjer je mogoče najti največ semenja, ki potuje s strižnimi vetrovi.
Iz zapisov preiskave sem razbrala, da je eden od astrovojakov, imbecil, iz zabave streljal na enega od teh kiteletov. Saj njegovi naboji niso povzročili kaj dosti škode na debeli kiteletovi koži, a posledice so bile neprijetne. Eden izmed prisotnih kiteletov iz jate, mislim da je bil največji v njej, ga je pogoltnil. Kljub njihovi počasnosti, je bila njegova reakcija presenetljivo hitra in še preden so ostali razumeli, kaj se dogaja, ga je stisnil s svojim več ton težkim jezikom ob nebo v ustih. Oni je uspel izstreliti le kratek rafal v grozečo jezično gmoto, preden ga je kitelet zdruznil in izpljunil. Nato se je jata v nekaj trenutkih popolnoma razgubila.
V poveljstvu astrovojske so naredili kratko preiskavo in ker je vse skupaj zakuhal bedak, ki je izzival žival, so vse skupaj brž pometli pod preprogo. Ekipo, ki se je izživljala nad kiteleti, so umaknili z Julije in življenje je teklo naprej. Nato se je vse skupaj ponovilo še v hujši obliki. A to je bilo že potem, ko sem prispela z mojo ekipo.
Z Mariem sva bila tistega dne zaposlena z opazovanjem distribucije metana nad enim izmed rastlinskih hribov velike celine. V teh hribih so se skrivale kvazirastline, ki jih še nismo podrobno proučevali. Ker je to bilo zanemarjeno področje, sem si ga prisvojila, saj sem si le tako obetala, da bom v rastihribu, kot smo ga poimenovali, našla kaj posebnega, kar bom strokovno obdelala in si prislužila nekaj slave in napredovanje ter končno prostor na kateri od zrakoladij v atmosferi tam spodaj. Mariu je bilo tako ali tako vseeno, kaj počne, le da je bil v moji bližini.
Ob robu proučevanega območja je krožila velika jata kiteletov. Na nasprotnem robu se je pojavila ena izmed naših raziskovalnih ekip in ga diagonalno prečila. Pri tem se je zelo približala rastihribu in opazila sem, da se je jata kiteletov zelo vznemirila in pričela pospešeno krožiti. Največji med njimi je hitro zaplaval proti ekipi in pojedel dva izmed naših članov. Odprl je svoje gromozansko žrelo in srknil vase s kratkim vdihom. Še preden smo se zavedli, kaj se dogaja, je bilo že vsega konec. Videlo se je, da sta uspela izvleči orožje in sprožiti kratek rafal, preden ju je stisnil z jezikom. Kitelet je oba zdruznjena izpljunil in jata je odplavala z zelo veliko hitrostjo.
Zgrožena sem se sesedla, saj se je vse odvilo na hitro pred mojimi očmi. Potem sem še nekaj dni sanjala, kako me golta velikanski kit. Prebudila sem se vedno vsa prepotena od groze in ves čas sem premišljevala o tem, da mi je hotel sporočiti nekaj pomembnega, tik preden bi me naj zdruznil.
Ekipe so bile takoj odpoklicane z Julije. Samo najbolj nujna posadka astrovojske in pilotov je ostala na treh zrakoladjah spodaj s strogimi navodili, da se naj kiteletov na daleč izogiba. A zadeva se je obrnila v drugo smer. Sedaj so do zrakoladij priplavale cele jate kiteletov in jih obkrožile. Manevriranje ni bilo mogoče, saj bi ob premikanju zadeli katero od živali. Zdelo se je, da kiteleti zadržujejo zrakoladje kot talce. Ob njih je bilo vedno nekaj jat medtem, ko so druge odhajale na pašo in po svojih opravkih.
Bili smo v pat poziciji. Na Juliji so bile tri posadke zajete sredi jat kiteletov, vsa raziskovalna srenja pa je bila natlačena na orbitalni postaji Romeo. Ker smo bili brez pravega dela, smo si šli drug drugemu na živce. Redno bi naj transporter prišel šele čez dve leti, če bi bila nuja pa najhitreje v kakšnih šestih mesecih. No, sama sem stala malo ob strani. Moj laboratorij v zadnjem, zgornjem hodniku je bil manj pomemben in odmaknjen od ostalih bivalnih prostorov. Sedaj sem bila hvaležna, ker sem bila asistentka tretjega razreda, ki se ukvarja z nepomembnimi raziskavami rastihribov. Tako sem se nevidno, kot kakšna majhna miška, gibala med svojo spalno omaro in zakotnim laboratorijem. Ker so se na postajo vrnile tudi komunikativnejše ženske od mene, se je izgubil tudi Mario in imela sem božji mir, da sem lahko delala, kar sem želela. Le po hrano sem od časa do časa morala in tako so vedeli, da sem še živa. Seveda me rastihribi niso več zanimali. No, so, saj so postali del zgodbe. A na začetku sem vse skupaj opustila in se lotila proučevanja vsega, kar je bilo povezano s kiteleti in ljudmi na Juliji.
Tako sem med dokumenti naletela na izjavo norega Lin Jena, kitajskega astrobiologa iz prve ekspedicije. Med poletom na Julijo se je izkazal kot neuravnovešena oseba. Ko pa se je srečal s kiteleti, je menda čisto znorel. Trdil je, da ga je eden od kiteletov pojedel. A mu ni storil nič žalega, ker je otrpnil od strahu in je verjel, da ga je izpljunil zato, ker ga je zamenjal za trohneče seme žametne orhidovke Lin-Jen. To je rastlina, ki jo je Lin Jen takrat proučeval ter ji vehementno dal kar lastno ime.
Po razgovoru pri psihologu so ga ob naslednjem prihodu transporterja poslali nazaj na Zemljo. Ta razgovor pri psihologu me je zelo pritegnil in tako sem postala malo bolj socialna, saj je psiholog Jean Marc Pointre še vedno opravljal svoje delo na Romeu. Tako sem se iz svojega samotnega laboratorija podala v samo srce civilizacije na Romeu, jedilnico in dnevno sobo hkrati.
"O, poglejte, kdo je spet med nam? Osa samotarka, si zapustila svoje gnezdece?" se je obregnil vame Mario, ki me je opazil takoj, ko so se odprla vrata. Malo mi je bilo nerodno, saj so se vsi obrnili k vratom in buljili vame. Nekatere med prisotnimi nisem osebno poznala, saj so sestavljali raziskovalne ekipe in posadke na drugih zrakoladjah. A ker sem želela zadržati distanco, sem ostro zabrusila nazaj:
"Če ne boš takoj nehal gobcati, te pičim v jezik! Otekel ti bo in boš prisiljen biti tiho!" To je sprožilo v meni idejo, ki je takoj zamrla v veselem splošnem hrupu. A še naprej je nekje v podzavesti glodala naprej.
Zato se mi je še bolj mudilo, da dobim odgovore od Jeana Marca. Bil je tam in stopila sem čez jedilnico do njega. Dogovorila sva se za sestanek kasneje. Čas kosila je bil in sem tako odšla do pulta s hrano.
Končno mi je uspelo, da sem se sestala z Jean Marcom. Pokazal mi je posnetek razgovora. Najbolj me je presunil zaključek.
Lin Jen: "Izpljunil me je, kakor trhlo seme orhidovke. Ves sem bil sluzast."
Jean Marc: "Praviš, da si bil v gobcu te pošasti?"
Lin Jen: "Seveda sem bil! Vsrknil me je. Kakor, da preizkuša, če sem okusen."
Jean Marc: "Vsaka žival preizkuša, če je predmet primeren za hrano."
Lin Jen: "Misliš, da ne vem tega. To je lekcija, ki se jo učiš na biologiji že takoj prvo leto! Me imaš za neumnega? Norega ali kaj?"
Jean Marc: "Ne, ne. Pomiri se! Samo razglabljam! Nimam tvoje izkušnje in zdaj jo delim s teboj. Kako je biti nesojeni zalogaj nezemeljskega stvora?"
Lin Jen: "Sluzasto. Neprijetno zadušljivo. A po drugi strani…"
Jean Marc: "Da, po drugi strani… kaj?"
Lin Jen: "Hm… Kako naj rečem? Nekako… Čudno… Slike so bile v moji glavi. Ja, bo že držalo, slike…"
Potem je Lin Jen skočil na noge in začel poplesavati sredi ordinacije in prepevati "hej, hej, slike, bile so tam, sredi modrega neba, mooodregaaa nebaaa," in podobne neumnosti. Skočil je proti Jean Marcu, se odrinil in mu pristal v naročju. Prijel ga je za rame in začel stresati. Čisto ob njegovem obrazu se je drl: "Slike, si moreš misliti, slike!"
Jasno, Jean Marc se je zbal za svoje življenje, saj je bil Lin Jen presneto močan in natreniran. Stisnil je rešilni "rdeči gumb" in za ostalo sta poskrbela dva stasita astrovojaka. Jean Marc mi je z interpretacijo tega dogodka nevede dal naslednji kamenček v mozaiku.
Naslednji dan je nastal kaos. Pravzaprav napaka v komunikaciji. Eh, saj ni čisto jasno ali so kiteleti napadli zrakoladjo ali pa smo ljudje napadli kitelete. Začela se je vojna. Prava pravcata vojna med ljudmi in kiteleti. Njihove poravnane jate so napadle zrakoladjo z vseh strani. Zaletavali so se vanjo kot jata divjih morskih psov tukaj na zemlji. A vse je bilo videti mnogo bolj organizirano in kako naj rečem, zdelo se je zelo inteligentno.
Naši so se branili z mrtvičenjem in enega zadeli. Paraliziran kitelet je začel izgubljati višino in pričel je padati vedno hitreje. Potem je njegova gigantska masa tresnila v kvazirastje in naredila velikanski krater. Iz njega se je dvignila silna količina semenja in rastlinskih delov. Med njimi so frfotali neskončni roji drobnih bitij le malo večjih od naših mušic. Zračni tokovi so vse skupaj dvignili v višave in kakor, da bi se našli v vulkanskem pepelu, so se pričeli mašiti motorji zrakoladje. Zdaj je bila brez maneverskih možnosti in še na desetine kiteletov je treskalo v njeno opno.
Ena izmed helijevih celic je počila. Zrakoladja je pričela izgubljati višino. Pilot se je odločil in z raketnimi motorji pognal zrakoladjo proti vesolju. Že se je odločil, da bo odvrgel helijeve celice in se pognal proti orbitalni postaji, ko so od zgoraj, iz velike višine, kjer nikoli nismo videli nobenega kiteleta, privršali trije, kot kakšni jurišniki in razcefrali vse celice zrakoladje.
Črtomir je presenečeno vzkliknil:
"Kako je to mogoče? A veste, kakšna sila je potrebna, da razcefraš opno zrakoladje. Saj je praktično neuničljiva!"
"Res je," je rekla Vaike. "A tisti trije kiteleti so imeli v svojih gromozanskih gobcih nekakšne kvazirastlinske krogle. Bilo je kot nekakšno jekleno trnje iz katerega se je cedila neka jedka tekočina, ki je razžrla zunanjo strukturo. Trnje je imelo potem lažjo pot. Vse skupaj je držala nekakšna lepljiva snov, ki se je počasi razlezla po vseh opnah celic zrakoladje."
"Hudo!" je rekel naš tehnomag Marjan. "To snov pa bi res rad proučil."
"Naj nadaljujem," je rekla Vaike.
"Kar, izvolite!" sem skočil v besedo in z roko utišal poslušalce.
No, pilotu je vseeno uspelo nekako izvleči zrakoladjo v nizko orbito in rešiti posadko z rešilnimi čolni na Romea. A kljub temu smo imeli tri mrtve.
Nato je sledil krizni sestanek na Romeu. Spodaj sta bili še dve zrakoladji, a na drugi strani lune. Zaenkrat je bilo tam mirno. Kiteleti so krožili okrog obeh zračni plovil, a napadli niso nobenega. Sestanek je bil glasen, hiter in oster. Astrovojska je zahtevala, da se vse skupaj evakuira na Romea. Nato se umaknemo z lune takoj, ko prispe transporter. Astrobiologi in znanstveniki drugih področij smo bili proti, saj nismo želeli izničiti naših raziskav s sramotnim umikom. Trdili smo, da je potrebno bolje spoznati kitelete in predvideti njihovo obnašanje. Če smo uspeli proučiti življenje morskih psov na Zemlji, da vemo, kdaj napadejo in zakaj, bomo menda lahko to naredili tudi s kiteleti. Zaključek je bil, da se pusti samo ena zrakoladja za čas šest mesecev, kolikor je potrebno, da pride po nas reševalni transporter. Druga se evakuira na Romea.
Takoj se uvede racionalizacija bivalnega prostora in virov na Romeu. Na prvi zrakoladji se še naprej opravljajo raziskave, ki jih izvajajo le prostovoljci. Astrovojska je določila za vso zaščito le štiri vojake in pilota in še ti so se morali prostovoljno priglasiti. Ko so izbirali znanstvenike prostovoljce, sem se prva priglasila. In bila izbrana, saj je večina stisnila rep med noge. Prestrašeni so raje proučevali lunino življenje z varne razdalje. Sama sem se jim kot asistentka tretjega razreda zdela popolnoma pogrešljiva. Bila bi kolateralna škoda, če bi prišlo do novega napada kiteletov.
Mario je tudi šel zraven. A ves čas so ga izdajali živci. Pravzaprav ni bil za nobeno rabo, saj je bil pogosto neprišteven zaradi uporabe različnih opojnih substanc. Trdil je, da je potem manj zaskrbljen. V ekipi nas je bilo šest. Herman Maier je bil kot asistent drugega reda vodja odprave. Potem je bil v ekipi še Bojen Orel Kos. Menda je vaš rojak. Kemik. Izkazal se je kot zelo odločen in pripraven. Njegova desna roka, tudi kemičarka, je bila Maria Lopez. Šest član je bila tiha in skromna Yo Morison Tanaka, drobcena Japonka, tudi asistentka astrobiologije, predvsem specialistka za presnovo. In seveda Mario in jaz.
Ko sem prišla na zrakoladjo, sem bila kakor opita od vzhičenja, da mi je uspelo končno priti na Julijo. Hej, sploh si ne morete misliti, kako sem bila vesela, da bom lahko neposredno proučevala kitelete. Njihovi napadi me niso niti najmanj skrbeli. Ker nas je bilo malo, je bilo na zrakoladji obilo prostora. Bila sem zelo zadovoljna, da imam na voljo veliko kabino s tušem. Pravo razkošje!
Vaike se je razvnela in mahala z rokami. Potem je spila nekaj požirkov iz vrčka.
Padla so vprašanja. "No, kako je bilo potem?... So vas kiteleti napadli?… Zakaj so napadali?… Zdi se mi, da so kar inteligentni…"
Vaike je odgovorila: "Se vam zdijo inteligentni? Seveda so, zelo. Še mnogo bolj, kot sem si na začetku mislila. A gremo po vrsti!"
Takoj sem se vrgla v njihovo proučevanje. A zaradi varnosti so prepovedali približevanje zrakoladje živalim. Tako sem se nekaj časa prepirala z vsemi, ker mi niso dovolili, da uporabim mali cepelin. Po mesecu dni sem imela vsega dovolj in sem enostavno prekršila vsa dovoljenja in enega ukradla ter se podala na pot proti jati, ki je bila relativno blizu. Še danes se smejem praznim grožnjam mojega šefa Banjana Ankushana, ki jih je stresal v moj sprejemnik. Bil je visoko v orbiti in mi grozil. Nihče ni želel nositi kožo naprodaj za trmasto in neumno tretjerazredno asistentko. Tudi tistim štirim astrovojakom v zrakoladji ni bilo do tega. Mario je sicer kasneje zatrjeval, kako je želel pohiteti za menoj, a so ga grobo zaustavili in se je, revež, od žalosti zapil. A to je bila le njegova bujna domišljija. Ali morda slabo opravičilo.
Zrak na Juliji je gostejši. Če ga primerjam s tem na Zemlji, je po gostoti nekje med vodo in zrakom. Zato helijeve zrakoladje, mali cepelini in delta-zmaji brez težav plujejo po nebu. Vendar je ta zrak težko dihati, saj nimamo tako močnih mišic, da bi lahko vdihavali tako gosto ozračje, tudi pljuča niso prilagojena sprejemu kisika iz gostega ozračja. Zato moramo nositi respiratorje, ki redčijo atmosfero tako, da je primerna za naša pljuča.
Ko sem prišla v bližino jate, sem si nadela krila, majhnega jadralnega delta-zmaja in se spustila v zračne tokove med kitelete. Zdelo se mi je, kakor, da sem na Zemlji, kjer v morju plavam med delfini in kiti. Občutek je bil podoben. In svoboda, neizmerna svoboda, ki mi jo je nudila jadralna oprema.
Posnemala sem kitelete in sledila njihovim zamahom, ko so iskali najboljše zračne tokove, da so jih držali visoko na nebu. Kiteleti so me opazovali in se mi umikali, ko sem se jim preveč približala. Vedela sem, da jih spominjam na nekatere insekte, ki so jih včasih neprijetno pikali. A kolikor sem sama pokazala zanimanje za njih, so jih tudi oni zame. Tako smo nekaj časa letali skupaj. Čez čas se izgubili zanimanje zame. Zračni tok jim je prinesel nova semena in posvetili so se hrani.
Vrnila sem se na cepelin in nato v zrakoladjo. Tam me je čakala zaskrbljena druščina in besen vodja odprave Herman Maier. Stala sem mirno v njegovi pisarni in poslušala njegov izliv besa. Ob strani je bil odprt komunikator in na njem je besnel še vodja ekspedicije, moj profesor Ankushan. Kot kakšen neverjeten duet sta izlivala izbruhe jeze name in mi grozila, da je moja akademska kariera zapečatena in še tisoč drugih neumnosti.
Ko sta končala, sem rekla: "Kje naj podpišem?"
"Prosim, podpišete?" se je začudil Maier.
"Kaj bi radi podpisali, kolegica?" se je zajedljivo oglasil še profesor Ankushan s komunikatorja.
"Podpisala bi izjavo, v kateri vaju odvezujem odgovornosti do mene. Prostovoljno se podajam v nevarnost in sem za to popolnoma sama odgovorna," sem mirno rekla. "Kako naj proučujem karkoli na Juliji, če smem samo kukati skozi elektroniko v ta svet? To ni mogoče! Kitelete je potrebno proučevati od blizu. Kot kakšne delfine ali kite na Zemlji. Saj vesta, da drugače ne gre."
"Saj to je…!" je začel Maier.
"Kaj?" sem mirno rekla. "Nora sem. Brezupen primer. Jutri grem znova tja ven. Če sama podpišem izjavo, da odgovarjam za svoje neumnosti, vama nihče nič ne more. Še to napišita zraven, da prevzemam tudi stroške škode, torej vrednost malega cepelina in delta-zmaja ter vseh naprav na njiju. Pa je zadeva urejena!"
"Nič ne boste podpisali," je rekel Maier. " A vam je jasno, kolika je vrednost vse te opreme? Delali boste vse življenje, da jo odplačate. Ali se zavedate tveganja?"
"Popolnoma! A tudi obratno, ko in če kaj najdem, je odkritje moje. Moja je potem profesura na fakulteti in plačilo vseh tantiem, ki so povezana z odkritjem, vključno z reklamo in z vsem kar mi odkriteljske pravice omogočajo," sem mu zabrusila nazaj. Umolknil je in se zazrl proti komunikatorju. Ankushan je zeval kot riba na suhem. Videla sem, kako je kalkuliral in na koncu je rekel:
"Ko in če kaj odkrijete, spoštovana kolegica! A ne verjamem! Mislim, da boste do konca življenja pri meni v laboratoriju pomivali epruvete in nosili vzorce na testiranja. Meni je prav, odločitev je vaša. Herman, kar pripravite ji pogodbo!"
Naslednji dan sem spet bila v malem cepelinu, a tokrat z natančno določeno pogodbo v žepu. Zdaj so me že vsi na Juliji imenovali "nora Vaike". Yo me je občudovala in mi brez besed pomagala pri vsem, kar sem počela. Zaupala sem ji svojo kodo, če bi se mi kaj zgodilo. Postala je moja zaupnica in to je še danes.
Dan za dnem sem odhajala med jato kiteletov in jadrala z njimi. Od začetka so me na zrakoladji spremljali na komunikatorjih, a počasi je njihovo zanimanje upadlo. Spremljala sta me le še Mario in Yo. Tri tedne po prvem obisku pa se je zgodilo to, kar so mi vsi napovedovali. A drugače, popolnoma drugače, kot so vsi mislili.
Vsakokrat sem bila kiteletom bližje in bližje. Videla sem, ko so izvalili zračna jajca nad hribi kvazirastlin. Počasi sem pričela živeti z njimi. Skušala sem postati del njihove jate. Ko se mi je zdelo, da mi je nekako uspelo, je največji med njimi, njihov vodja, odprl gobec in me vsrknil vase. Ni me pojedel. Ni me želel pojesti. Le vsrknil me je v usta in zaustavil z jezikom. Jezik je bil velik, kot kakšen temnordeč velikanski travnik, kot kakšno nadrealistično nogometno igrišče. Toplo, sluzasto in valujoče. Pomislila sem, da je to nekakšen test in me bo izpljunil kot norega Lin Jena, če bom le čisto pri miru. Orožja tako ali tako nisem imela nobenega. Saj se bila odločena, da če me že pojedo, me pač bodo. Saj nisem naspidiran astrovojak, ki najprej strelja, potem pa premisli, če je to bilo pametno.
"Lin Jen, si se tudi ti tako priključil jati kiteletov?" sem pomislila. Rahlo sem drhtela, saj nisem mogla tako enostavno zatreti gona po samoohranitvi, ki nam je prirojen.
"Neresnično," sem pomislila, "dvajset svetlobnih let stran od Zemlje sem v ustih kiteleta, bitja o katerem ne vem ničesar in razmišljam o norem Lin Jenu. Eh, kaj! Bomo videli, kaj bo. Če bom pri miru, me zagotovo izpljune, saj ne morem biti njegova hrana. Že na molekularnem nivoju smo si različni. Zanj sem popolnoma neprebavljiva."
Tako sem se tolažila in se prepričevala. A nisem bila prepričana, če mu mogoče okus moje opreme odgovarja. Kovine so potrebne za regeneracijo tkiv, oboji smo grajeni na ogljikovi osnovi. Nekaj le imamo skupnega. Potem se je pričel njegov jezik dvigovati in me nositi navzgor proti nebu. Kitovo ustno nebo je sestavljala nekakšna roževinasta snov, ki je bila podobna kostem zemeljskih živali, a spet popolnoma različna od vsega, kar sem poznala. Vedela sem, da me lahko zdruzne, kot jih je že nekaj pred menoj. Dvignila sem roke in se sklonila vdana v usodo.
Potem so me dobesedno zalile slike. V možgane so planile nejasne podobe nečesa, kar je tipalo in želelo na plan. Videla sem večjo odprtino na kiteletovem ustnem nebu in v meni se je zbudila želja, da se zatečem tja, saj bom na varnem, če me kitelet z jezikom stisne obenj. Skobacala sem se čez sluzaste grbine na jeziku in se trudila, da se priplazim na tisto točko, kjer se je na svodu nakazovala okrogla odprtina, polna ščetin. Postalo mi je jasno, da se notranjost nekako sveti, kar se je kasneje izkazalo kot simbiotski svet njegovega gobca, ki mu je pomagal čistiti žrelo in je zato potreboval vsaj nekaj svetlobe ter jo ustvarjal s posebno kemično reakcijo, ki sem jo kasneje poimenovala julimiscenca, saj se v svoji strukturi popolnoma razlikuje od luminiscence na zemlji.
Bilo je vlažno, sluzasto in zadušljivo. A bila sem na pravi točki, da me je kitelet z jezikom ponesel točno do odprtine in znašla sem se v smrdljivi luknji. Čakala sem, kaj se bo zgodilo. Zadovoljna sem bila, da sem še živa, da me ni zdruznil s svojim jezikom ob nebo. V glavi je nastala eksplozija, zvokov, barv in svetlobe. V ustih sem na jeziku začutila nekaj, kar sem želela izpljuniti, saj me je tisto navdajalo z nekakšno grozo. Potem me je tisto pičilo v jezik. Ostra bolečina se je zarezala vanj in pomislila sem:
"Škorpijon! Pičil me je škorpijon na jeziku!" Norela sem od gnusa in bolečine. Vrtela sem se v tisti majhni ščetinasti luknji in skušala ščetine odriniti. A zdelo se mi je, kakor da me vedno bolj objemajo. Umirila sem se in njihov stisk je spustil.
"Neumnost! Najbližji škorpijon je vsaj dvajset svetlobnih let stran," sem pomislila. A slika škorpijona ni hotela iz moje glave. Spet se je pojavila močna svetloba. Tiščala sem veke skupaj kolikor se je dalo, a svetloba je bila vedno močnejša. Potem sem razumela, da je vse samo nekakšna gledališka predstava v moji glavi. Znova je bil škorpijon v mojih ustih in znova me je pičil. Bolečina je bila nevzdržna. Začela sem kričati:
"Saj to ni res. Ni škorpijona. Ni me pičil. Ni ga! Škorpijon izgini!" Predstavljala sem si, da sem ga izpljunila in ga poteptala z nogami. Ob tem sem čutila takšno neizmerno zadovoljstvo, da sem bila kakor blažena.
"Lin Jen," sem pomislila, " se ti je to zgodilo? Si bil tudi ti v ščetinasti luknji?" Misel nanj me je pomirila in sedaj sem se začela obnašati kot znanstvenica in razmišljati, kaj se mi dogaja. Zakaj me je kitelet vsrkal in me potisnil v to ščetinasto luknjo. Razmišljala sem, kje se nahajam v kiteletu in potem me je presunilo, ko sem spoznala, da se nahajam točno spodaj pod njegovim prednjim možganskim režnjem. Na misel so mi prišle slike astrovojakov s posnetkov, ki so streljali v najbližjo nevarnost, kiteletov jezik. Bili so kot … škorpijon, ki me je pičil v jezik.
Otrpnila sem, ko sem spoznala, da skušajo kiteleti z nami vzpostaviti komunikacijo. A potem sem znova pričela drhteti, ko sem doumela, da smo "škorpijon na jeziku" mi, ljudje. Tale kitelet je poslal skozi ščetine mentalno sliko ekvivalenta škorpijona. Predstavljal si je neko svojo entiteto, ki je nisem poznala. A moji možgani so na neki stopnji prevedli njegovo izkušnjo in jo povezali s tistim, kar je nam najbližje.
Razmišljala sem, kako mu sporočiti, da ga ne bom pičila. Da me zanima le on ali ona, saj spola nismo mogli določiti. Takrat še to nismo vedeli, če imajo spole in če jih je mogoče več. Mislila sem na toplo sonce, skušala sem biti zadovoljna in srečna. Upala sem, da bodo njegovi mentalni procesi to prebavili in razumeli vsaj za delček tako, kot jih razumem in si jih predstavljam sama. Sledila je nova eksplozija zamegljenih, slik in svetlobe. Nekako sem se počutila lahko, prežemalo me je nekakšno zadovoljstvo, euforično čustvo. Po tem se vedela, da ni moje, da je to le nekakšen približek tistega, kar je čutil kitelet.
Nato je nastal nekakšen negativnih srk, kakor če bi mi pihnili v robec in odneslo me je ven iz luknje in iz gobca, vso pomečkano in moj delta-zmaj je bil neuporaben. Pričela sem padati kot kamen, a eden od kiteletov me je prestregel in stresel s sebe naravnost proti malemu cepelinu skozi stransko odprtino iz katere sem poletela. Od sile sem se prevalila in tresnila ob nasprotno steno. A povem vam, da me sem imela adrenalin tako napumpan, da nisem čutila nobene bolečine.
Vstala sem in kričala od navdušenja, vriskala in poskakovala. Z mene je kapljal kiteletov sluz, a se ga nisem zavedala. Kar norela in kričala sem. V resnični svet me je priklican Yojin glas.
"Vaike, je vse v redu s teboj? Videla sem, da te je požrl kitelet… Reci kaj!"
K sebi sem obrnila zaslon komunikatorja in se čisto od blizu zazrla v Yojin obraz in rekla z nasmehom do ušes:
"Bila sem v kiteletu. Ni me požrl! Samo pogovarjala sva se. Yo, ne moreš si misliti. Pogovarjala sem se… In zdaj sem kot trhlo seme žametne orhidovke."
"Vaike, je res vse v redu s teboj?…" Potem jo je nekdo odrinil in prikazal se je Marijev obraz.
"Vaike, si cela. Videli smo, da te je požrl…"
"Pa kaj norite, saj me ni požrl. Samo pogovarjati se je hotel…"
"Oh, Vaike. Tebi se je čisto zmešalo," je zaskrbljeno rekel. Sledil je Hermanov obraz.
"Vaike! Bodi čisto pri miru. Nekdo bo prišel po tebe. Vzemi dozo pomirjevala. Počakaj, da pridemo pote."
"Herman," sem rekla. "Ne serji! Mislim, da bi ti moral vzeti pomirjevalo in se zapreti v bolnišnico s prisilnim jopičem. Sem popolnoma v redu, le ta sluz si moram očistiti, ker me malo srbi."
Zakričala sem v njegovo sliko:
"Samo pogovarjala sem se…Ko-mu-ni-ci-ra-la sem s ki-te-le-tom! Ti še to ni kapnilo v glavo."
"Vaike! Pomiri se. Res, še malo pa bomo tam!"
"Kolikokrat ti moram ponoviti, da je z menoj vse v redu. Ali ne zmoreš zbrano poslušati, kaj ti pripovedujem. Kitelet te vsrka v ščetinasto luknjo v ustnem nebu neposredno pod prednjim režnjem, kjer lahko mentalno komuniciraš. Razumeš, on tebi pošilja slike, ti njemu pošiljaš slike… Mnogim ne vem pomena, a nekaj sem razbrala. Mi, ljudje, smo škorpijon na jeziku… Ha, ti je kapnilo v to tvojo trdo bučo?"
"Vaike, prosim te. Pomiri se," je javknil in že se je prikazal Marijev obraz:
"Čez deset minut smo pri tebi," je rekel zaskrbljeno.
"Jebi se," sem rekla. "Kar pridite! Mene ne bo več tukaj."
"Zakaj? Greš kam?" je poskušal s psihološkim prijemom.
"Ja, pogavarjat se s kiteleti."
Stekla sem v zadnji del cepelina in si nadela novega delta-zmaja. Potem sem se kljub zaskrbljenim klicem s komunikatorja znova pognala proti jati kiteletov. Zaplula sem naravnost proti vodji. Ko sem že mislila, da se bom zaletela v zaprt gobec, je le narahlo razprl ustnice. Pristala sem na jeziku tik pod mentalno odprtino. Zvila sem zmaja za kasnejšo uporabo in počakala, da me je kitelet znova dvignil z jezikom pod ustno nebo.
Vaike je dvignila vrček in popila pivo do konca. Spet smo od navdušenja nad zgodbo pričeli govoriti drug čez drugega. Ko smo se pomirili, je Vaike rekla:
"Zdaj se že več let ukvarjam samo s kiteleti. Komuniciram z njimi. Njihova sluz je blago acidna, kar škodi koži. Saj se zdim, kot bi bila sprana. A zagotavljam vam, da si lahko brez težav privoščim regeneracijo na Zemlji na vsaka tri leta. Kot vodilna strokovnjakinja in diplomatka imam na voljo ogromno sredstev, tudi iz pravic pri odkritju. Prav zdaj sem na poti na vašo morsko obalo. Mislim, da se ta predel Slovenijapolisa imenuje Portorož. Ko se vrnem, bom kot nova. Je mogoče kdo med vami, ki ga delo na Juliji zanima? Brez težav ga naučim kiteletščine…"
Vsi smo se prijeli za glave, saj se je v njih naredila eksplozija slik z nenavadnega sveta Julija in ob tem smo doživelo euforičen občutek sreče in zadovoljstva.
Ko smo se ovedli, smo počasi dvigovali glave izza miz. Nekateri gostje so se pobirali s tal in stresali z glavo. Vaike Mogensen ni bilo nikjer več.
Le krčmar Franc je nepremično stal za šankom, skrbno brisal pivski vrček in se skrivnostno smehljal. Presenečen sem spoznal, da se ga mentalna komunikacija v kiteletščini sploh ni dotaknila. Hm, čudno!
na vrh
na vrh