Naključne Zgodbe
- Tehtnični terorist
V. Plateis - Prevrat
B. Ekselenski - Popravljalnica
A. Ivanuša
Naključne Recenzije
- Film: Gospodar prstanov - Stolpa
J. Vidmar - Poul Anderson – Tau Zero
M. Vatovec - Douglas Adams – The Hitchhiker’s Guide to the Galaxy
M. Vatovec
Povezave
Klic narave
Vladimir Plateis
Na poti do stranišča sem zagledal objokano mlajšo žensko, ki je prihajala iz WC-ja. Takoj sem pomislil, da ji najbrž zamuja menstruacija, za otroka pa najverjetneje še ni pripravljena. Ali pa je donator esence nekdo, ki to ne bi smel biti… In kot vedno, za kontracepcijo ni bilo časa…
Ko sem vstopil v WC sem prvi hip bil povsem izgubljen. To je namreč bil velik, povsem prazen prostor, velikosti nekje 5 x 5 m, prej več kot manj, stene okrog mene so bile poslikane z različnimi pejsaži, pravzaprav so to bile foto tapete, saj je realnost bila premočna za poslikavo, kmalu pa se je izkazalo, da niti niso foto tapete, ampak zasloni; listi na drevesih foto tapet ne migljajo. Nekje je bilo slišati piš vetra in šum morja, pa čebljanje ptičev. Vse štiri stene so bile v bistvu en sam pejsaž, ki se je začel na eni strani z gozdom, na drugi prehajal v cvetoč travnik, na tretji so bile dodane planine, in na četrti obala z morjem. In mešanica prijetnih, pejsažnih vonjev. Prav zares je to bil klic narave. Izgubljen v prostoru in njegovi predvideni namembnosti sem zmeden stal, se obračal okrog sebe in kmalu izgubil stik z vhodom, vrat namreč nikjer ni bilo videti, motiv se je vlekel tudi preko teh. In vedno manj sem bil prepričan, da sem na pravem mestu. Akoravno je na zunanji strani jasno pisalo WC in celo bil naslikan klobuk, sem upravičeno postal zelo dvomeč. Prostor je bil velik, prevelik, prazen, na stenah pejsaži, na stropu nebo z oblaki, iz sonca je prihajala svetloba, na tleh pa – trava. Ne prava, vendar nekakšna 3D imitacija, kar si spoznal šele, ko si stopil v njo. Straniščne školjke ali kaj podobnega pa nikjer! Niti umivalnika, ogledala, papirja ali sušilca… Ničesar! Vse prazno! Vedno bolj se je razraščalo prepričanje, da sem zašel kam drugam in ne na stranišče. Morda v prostor za relaksacijo ali meditacijo. Čeravno si nisem znal predstavljati, kako bi npr. z meditacijo zatrl urinski pritisk, še posebej, če bi jo izvajal na glavi… Ostala stranišča, katera sem v tem času že obiskoval, so še vedno premogla običajno straniščno školjko, resda avtomatizirano glede splakovanja in modernih oblik, a si zagotovo vedel, da gre za WC, kjer lahko opraviš biološko potrebo. Toda tole… Vendar ne, zunaj sta tisti dve črki jasno nakazovali namen prostora. Kaj pa – me je obšel sum – če pomenita kaj drugega? V tem času in svetu sem kratice že srečeval in ni izključeno, da ne pomenijo marsikaj drugega, kot so pred 100 leti. Kaj če gre za "Weather Collision", trčenje vremena, kar je sicer slovnično nerodno, pa tudi pojmovno tu notri ne ustreza najbolj. "Whiskey Collapse" bi bilo ustreznejše, ko bi kaj pil. "Woman̍s Courtyard"! me je tedaj obšlo. Inovativni ženski kotiček, morda vključujoč WC: klobuk je zagotovo bil ženski! Oh, sranje! Osramočen, da sem zgrešil vhod, sem s pogledom še bolj mrzlično iskal izhod, zaman. Tudi nisem več bil prepričan - sem prišel skozi morje ali preko travnika. Pa ves ta pogled na vodo, in šum morja, je še bolj pritiskalo na moj mehur. Na srečo nisem bil klavstrofobičen, akoravno bi kričanje najbrž bilo primeren ukrep za priti iz kabinske hale. Vendar se še nisem odločil za to skrajnost. V bistvu mi je iskanje izhoda postajalo izziv, žal dirigiran s strani mehurja. Po kakšnih 5, 6 minutah otipavanja, nemirne hoje, poslanjanja, je pritisk postal nevzdržen. Upal sem tudi, da bo v tem času kdo prišel in me tako odrešil, a nisem pomislil na to, da je z zunanje strani aktiviran znak zasedenosti; ta prostor kot WC – če to sploh je – pa nikakor ni edini. Trava na tleh je pričela kričati, naj jo zalijem, in končno sem se odločil. Morda je to WC prihodnosti, da uriniraš (in najbrž tudi ono drugo) po travi… Nisem si znal predstavljati, kako bi izgledalo brisanje zadnjice z virtualno 3D travo, kajti papirja vendarle ni bilo nikjer, pa tudi listje na drevesih je bilo oddaljeno in zgolj virtualno. Na srečo mi tega sedaj ne bo potrebno preizkusiti. Junaško sem se postavil na sredino prostora, razkrečil nogi, odprl zadrgo na hlačah ter izvlekel pripomoček za scanje. Preden sem spustil curek sem še pomislil, da morda sploh ni več razlik med moškim in ženskim straniščem, da kar oboji opravljamo prvinsko potrebo kot nekoč, po tleh… Ob šumenju urina sem občutil prve trenutke olajšanja, kar pa ni trajalo več kot pol sekunde, kajti od nekod je zadonel karajoč glas, da mi je v hipu zaprlo pipo:
»Prasec nesramni! Kaj počneš?« Panično sem stiščal urinirnik nazaj v hlače in zafarbal, da bi sonce na stropu lahko mirno ugasnilo, saj bi prostor ostal obsijan od mojega obraza.
»Oprostite, mislil sem, da je to stranišče…« sem komajda izdavil in hkrati čutil, da je prostor dobil novo, manjkajočo dimenzijo okolja, puščavo, točneje puščavsko vročino, ki je izhajala iz mene. Ne le, da sem grobo kršil bonton, ob tem sem bil še opazovan in nadziran!
»A tudi doma opravljaš potrebo mimo školjke?« je znova zadonel avtoritativni glas.
»Saj je ni nikjer!« sem ugovarjal.
»Malo bolje poglej okrog sebe!« je dejal glas, ki je prihajal neznano od kod.
Razočaran in besen sem se znova pričel obračati po sobi, vendar razen "živega" pejsaža ni bilo nikjer kakšne školjke, niti nadzorne kamere ali kamer, niti zvočnikov. Ptički so veselo peli, morje je šumelo, prav tako v moji glavi, kjer so šum povzročale brzice misli. Upam, da ne bom jutri na "youtubu", me je posebej skrbelo. Vizualni pregled ni dal rezultatov, zato sem se ponovno sprehodil po vseh vogalih novodobnega stranišča, tokrat z odročenimi rokami, kot kakšen zombi, da bi pravočasno otipal oviro, domneval sem namreč, da je odvajalna oprema zakamuflirana z zaslonom, s pejsažom. Vendar ne z nogami, ne z rokami nisem nikjer zadel ob kakršnokoli oviro, ki bi predstavljala školjko. Pomislil sem celo, da gre za kakšen montažni model, kot npr. postelja, katero lahko čez dan pospraviš v steno, da je prostor večji in uporaben za kaj drugega. Oziral sem se proti stropu, če ni morda potisnjena v kakšen kot pod stropom. Ničesar nisem zaznal. Obupan sem se oglasil:
»Nič ne vidim!«
»Si mar slep? Poglej v gozd!« Nejevoljen sem šel do gozda in buljil vanj in postajalo mi je prav nerodno, da na povsem jasno navodilo nisem ničesar videl. Sarkastično sem dejal:
»Naj ščijem ob drevesu?«
"Nekdo" se je takoj oglasil:
»Nesramnež! Čemu misliš da služi "tista" luknja?«
Luknja? To je bilo nekaj novega! Torej vendarle je luknja, skozi katero odtekajo fekalije. Je mar kdo ukradel školjko in pustil samo luknjo?... Ali pa gre za sodobno obliko "čučalice"? Vendar je luknjo najprej potrebno najti. Zopet sem hodil in gledal steno - gozd, da bi našel luknjo, a v tleh, ob drevesih ni bilo nikjer videti nobene luknje. Bil sem že prav nesrečen in znova sem se oglasil:
»Oprostite, ampak jaz tudi luknje ne najdem!«
»Ne najde luknje! Ne najde luknje!!! Si mar slep ali samo omejen?!« je glas jasno izrazil nesramnost.
»Veš kaj,« sem postajal divji in še sam odvrgel avreolo vljudnosti, »če ti…« Tedaj se je hipoma zgodila sprememba. Naenkrat se je nekje v gozdu pojavila velika, črna polmetrska luknja, torej zaslonska slika, ki se je prav počasi pričela manjšati, dokler ni dosegla premera kakih 8 – 10 cm in se izkazala za luknjo v drevesu, v višini 80 cm od tal, kar je natančno odgovarjalo moji višini, kjer sem imel nameščeno odvajalno pripravo. Ob vseh barvah, ki so vladale v gozdu, je prej seveda nisem mogel najti, vendar je sedaj bilo očitno, da je to – to. Previdno sem s prsti preizkusil, če je luknja prava ali gre spet za kakšno potegavščino. Luknja je bila luknja. Postavil sem se pred njo, znova izvlekel zadevo in curek usmeril v njo. Skoraj isti hip me je nekaj poškropilo po obrazu, da mi je curek znova zamrznil, sam pa sem presenečen odskočil.
»Kaj je zdaj to?« sem skoraj zavpil nekam v zrak.
»Ne držite se navodil!« sem dobil pojasnilo.
»Kakšnih navodil?«
»Organ je potrebno vtakniti v luknjo!«
»Kaj? Si ti fuk…« mi je malodane ušla domača opolzkost, a sem se ne vem čemu zadržal, povsem nepotrebno, saj sem navsezadnje bil na stranišču, kjer so kletvice, opolzkosti in ves ostali prvinski vokabular povsem na mestu.
»Zakaj je to potrebno?« sem končno vprašal, še prej pa si obrisal vodo z obraza, s katero me je ta novodobni WC pošprical.
»Takšna so navodila in tako sistem funkcionira.« je bil hiter odgovor.
»In če tega nočem?«
»Poskusi!« je bil glas znova izzivalen. Še sam nisem vedel, kaj sem mislil s svojimi besedami, ali da sploh ne bom scal ali da bom to opravil po svoje. V tem trenutku me je najbolj jezilo, ker se je glas skliceval na nekakšna pravila ali navodila, ki mi niso bila znana. Mar sedaj ob postavitvi takšnega stranišča dobiš še brošuro z navodili, kako se obnašati na stranišču, da ga morda ne bi užalil? In bojkot očitno odpade, ker si izgubljen v takšnem prostoru. Kaj mi je torej storiti? Naj zadržujem lastno vodo, ali jo odtočim po svoje? Prvo bo zagotovo odpadlo, kajti kljub že dvema neprijetnima lekcijama me je še vedno tiščalo in nekje bom to moral opraviti. Torej je ostala druga možnost. Najbrž se bo prostor drl, ampak kaj, jaz se bom kljub temu poscal kjer mi bo pasalo. Trmasto sem šel na drugo stran, k morju, znova izvlekel organa in ga usmeril v morje. In zopet sem bil pošprican. Sedaj pa šči, če te nekdo pri tem poliva! Spet mi je vse skup zamrznilo in besen sem se zadrl:
»Pa kaj bi ti sploh rad?«
»Če želite opraviti malo potrebo, so za to jasna navodila: organ v luknjo, ali nemudoma zapustite prostor!«
Prvič sem dobil ponujeno alternativo, torej da odidem. Skoraj sem se že odločil, a pritisk v mehurju me je opomnil, da s tem problema ne bom rešil, saj so najbrž ostala stranišča podobna temu in bom znova imel težave. Torej, držati se bo treba navodil. Ubogljivo, a strahoma sem se približal hudi luknji, in previdno vtaknil organ v njo. Priznam, da se mi je organ ob vseh teh peripetijah krepko potegnil nekam v telo in sem se moral nasloniti, prilepiti na steno, da sem ga lahko vdel v kvazi školjko oz. kaj je od nje ostalo, luknjo. Padel je nekam v praznino in tam visel. Zatem se je del stene z luknjo izbočil iz prvotnega dela ter me prav narahlo nekoliko odrinil, da sem lahko normalno stal. Ob tem sem bil prijetno presenečen. Sprostil sem se in spustil curek. Nič se ni zgodilo, urin je nemoteno odtekal, nič me ni špricalo, nobenih graj ni bilo. Sedaj bi lahko zadonela še himna zmagoslavja…. Zdelo se mi je, da stojim in točim celo minuto, preden se je vse izpraznilo. Pri tem sem se počutil nekoliko smešno, saj sem prvič uriniral, ne da bi držal zadevo v roki. Prav tedaj sem začutil, kako mi ga nekaj prijemlje. Sunil sem z zadnjico nazaj, da bi ga izvlekel iz luknje, a je ostalo zgolj pri nameravani kretnji, kajti od zadaj sem naletel na oviro, kot bi bil pritisnjen k steni. "Aaaa!" sem se zadrl, akoravno se ni še nič strašnega zgodilo, odštevši, da sem tiča imel ujetega v odtočni luknji ter da mi ga je nekaj prijemalo. Občutil sem, da ga je zaobjelo nekaj toplega in vlažnega, ter da se pomika po njem. Namesto strahu se mi je pojavil prizor iz nekega porno filma, kjer so moški tiščali svoje penise skozi podobne luknje v tanki steni, na drugi strani pa so bile potrebnice, ki so si jih jemale. Mahoma me je spreletelo pohotno pričakovanje – seks na stranišču? Oh moj bog, bom zdaj res še pofukan? To pa vendarle ni tako slabo… Ne rabim poudarjati, da mi je pričel nabrekati… Vendar so se mi že kmalu vrinile odklonilne misli, da so na drugi strani kdo ve kakšne grde in stare babe, ki do seksa lahko pridejo le še na takšen način… a je bilo že prepozno, organ je dosegel standardno velikost in trdnost pripravljenosti za koitus. Zatrl sem antiseksualne, le mladim in lepim ženskam podvržene želje, in se prepustil nepričakovanem aktu. Skušal sem sodelovati in celo izpuščal stoke ugodja, ko se je znova javil glas:
»Uživaš v umivanju?«
»Kaj?« sem presenečen zinil.
»Umivanje po opravljeni potrebi sodi v nujen higienski minimum!« je pojasnil glas. Umivanje!? bi najraje zakričal, jaz pa sem se že veselil zastonjskega seksa, akoravno nisem imel nobenega zagotovila, da mi po končanem dejanju ta stvar tega ne bi zaračunala. Še trikrat je mašina potegnila po mojem onetu, nakar je prijem popustil, izbočen del stene z luknjo se je umaknil nazaj in me pustil z nabreknjencem pred njo. Z debelo slino sem ga pospravil.
»Me lahko spustiš ven?« sem zatem nervozno dejal.
»Analiza še ni končana!« je sledil odgovor. Zopet sem zazijal:
»Kakšna analiza?«
»Mar ničesar ne veš? Analiza urina!«
»Ampak… mar tega ne opravi postelja? Mislim, postelja vendar opravi ves zdravstveni pregled!« sem pojasnjeval, spominjajoč se svojega kratkega druženja z njo.
»Postelje še niso v redni prodaji; dokler komponente niso povezane, opravljamo analize ločeno – tako oddelek za iztrebke opravlja potrebne analize.«
Oddelek za iztrebke? Mar si niso mogli izmisliti prijetnejšega, morda liričnega naziva?
»Kolikor vem, sem popolnoma zdrav!« sem ugovarjal.
»Tudi pijanci zase trdijo, da niso pijanci!« je oddelek odvrnil.
»S kom se sploh pogovarjam?« sem končno vprašal.
»Z urinskim programom Keton 2.1.«
»In zakaj je ta program nesramen? Se tako vede do vseh strank?«
»Ne, ob vašem vstopu je bil narejen psihološki profil uporabnika in v skladu z rezultati se program ustrezno odziva.«
Skoraj sem omedlel. »Na kakšen način pa je bil opravljen moj psihološki profil?«
»Razkritje tega bi bilo kršenje poslovne skrivnosti, zato vam tega ne moremo pojasniti. Lahko pa vam zagotovimo, da so pridobljeni podatki namenjeni samo in zgolj za potrebe tega oddelka.«
Nervozno sem se popraskal po glavi. »Ali to pomeni, da se program na vsako osebo odziva drugače?«
»Hej, pa ti bi za svojo glavo potreboval 4 noge, kako si pameten! Tako je, ugotovil si!«
»Ne me provocirat!« sem bil že prav divji, ob tem da sem bil še nepotešen.
»Oprostite, program deluje v skladu z vašimi psihološkimi smernicami. Analiza je pokazala, da posedujete visoko dozo cinizma, sarkazma in črnega humorja. Ne zdaj jokat!«
Bil sem tik pred eksplozijo, a žal je elektronski hudič imel v vsem prav. Zaradi naštetih lastnosti sem bil že nekaj časa sam sebi najboljši prijatelj, saj so me vsi ostali zapustili. Tudi z ženskami sem imel probleme, vendar to itak imajo vsi. Daljše obdobje je poteklo odkar sem imel nazadnje žensko in tudi v tej dejavnosti sem sam sebi bil pogost ženski nadomestek; in zdaj me je še mašina nategnila… torej, je in ni me nategnila. Lahko bi me, se nisem mogel pomiriti, tako se menda počutijo v spolnosti zavržene ženske in prvič sem jih razumel, in dejansko pričel sovražiti ta novodobni WC prihodnosti. Kot da je programerjem problem vnesti ukaz "50 potegov več" s tisto mehansko roko ali karkoli me je že umivalo, sem robantil v sebi.
»Prosim stopite v kot med morjem in travnikom!« se je tedaj javil straniščni glas.
»Zakaj?« Zmeraj sem sovražil ukazovanje brez pojasnil, čeravno je bilo izraženo vljudno.
»Zaradi podrobnejšega pregleda. Analiza vašega urina je pokazala na sum ledvičnih kamnov.«
Brez besed sem obstal. Ledvični kamni? Spomnil sem se, da sem 10 let nazaj že bil na oddelku bolnišnice z diagnozo ledvičnih kamnov. Tedaj na srečo ni bila potrebna operacija, saj so mi svetovali alternativno pot izločitve kamnov: tek gor in dol po stopnicah. Urološki oddelek je bil v 12. nadstropju bolnišnice in tako sem vsak dan na uro in pol presledka opravil tek navzdol po stopnicah in zatem še navzgor. V celem dnevu 8 – 10 krat. Po dveh dnevih so se mi izločili, bili so v obliki peska. Torej so se mi znova ponovili? me je kar obšla vročica, saj so me takrat dajale hude bolečine, ki pa jih tokrat nisem zaznal.
»Ampak… saj se v redu počutim!« sem se izgovarjal. »In kaj potem, četudi jih imam?« sem navrgel še vprašanje.
»Sledil bo operativni poseg!« je glas hladno pojasnil.
»Kaj?« sem poskočil. »Kje? Tu?! S kom?«
»Da, tu.« je bil enostaven odgovor. »Namenskost prostora je multifunkcionalna in v celoti avtomatizirana.«
»Ne morem verjet!« sem govoril sebi na glas. »Hajzl bi me rad operiral! Men se bo zmešalo!« Stal sem tam v tistem predelu in nisem vedel, kaj naj storim. Naj grem na ponovitev analize in morebitno operacijo? Na operacijo me ne bojo dobili, je sledila odločitev, čim prej moram spizdit od tu!
»Pravkar sem se spomnil,« sem pričel z oguljenim izgovorom, »da imam nujen sestanek, ki ga nikakor ne smem zamuditi!«
»Vsebnost govorjenja neresnice je v visokem odstotku zaznana v analizi vašega profila.« je bil odgovor mašine. Tole elektronsko čudo mi je šlo že prav pošteno na nerve.
»Pa kaj, kaj ti ni jasno, da si morda ne želim biti operiran? Nihče me ne more v to prisiliti!« sem pobesnel.
»Skrb za zdravje je pred voljo uporabnika telesa.« je bil neizprosen odgovor. Uporabnik telesa? Je to neki poduhovljen WC, ki so ga morda načrtovali, konstruirali budisti?
»Ajde, jebi se, nikamor ne grem in samo poskusi še kaj narediti z mano!« sem se skoraj zadrl. »In vtakni si nekam svoje elektronske svete spise! Kaj boš pa zdaj? Svetujem ti, da me spustiš ven!« Hkrati sem se znova nervozno oziral po vseh stenah, da bi končno zaznal rob vrat, kamor sem se sedaj že bil pripravljen z vso silo zaleteti, da jih vržem s tečajev ali zlomim in pridem ven.
»Opozarjam vas, da bom prisiljen v neprijetne ukrepe, v kolikor se ne odzovete predlogu programa!« je zadonel preteč glas po greznično – operativnem prostoru. Na grožnje se nisem oziral, ampak sem s pogledom mrzlično preiskoval vse stene, da bi kje zaznal komaj vidno linijo, ki označuje vrata. Zaradi pisanih pejsažev je to bilo skoraj nemogoče, ne skoraj, ampak zagotovo, saj nisem nikjer ničesar uzrl. Živčno sem hodil od stene do stene, jih tipal, s prsti in dlanmi preiskoval, nič! Tedaj je iz ene izmed sten pričel drset dolg vzvod, nekakšna štanga, na kateri sta bili 2 migetajoči mehanski roki, pripravljeni da me zgrabita. Kot butl sem gledal v straniščnega robocopa, ki je vztrajno drsel proti meni. Ko sem se odmaknil v levo za nekaj korakov, je smer gibanja spremenil tudi mehanični objem. Stekel sem v nasprotni kot od prej predlaganega, smer gibanja je spremenila tudi štanga. Zdaj je bila že na 2 metra od mene, in jaz sem divje stekel v drugo smer. Za mano je v tistem trenutku krenila mehanika. Stekel sem zopet v nasprotno smer, objem pa za mano! Tako sem letal od stene do stene, pripomoček pa mi je vztrajno sledil. Vse skupaj ni trajalo niti eno minuto, ko se je iz nasprotne stene izločil še en par rok na enaki štangi, vzvodu. Sedaj sem vedel, da je po meni. Kaj zdaj? me je oblil predoperacijski švic. Biti operiran ali demoliran?, pri čemer sem seveda imel v mislih sabotažo mehanskih rok, ki pa so mi izgledale preveč masivne, pa še 2 para sta bila, da bi si upal to preizkusiti. Vsak iz svoje strani sta se mi preteče bližala in najbrž me je zajela nepredvidljivost panike, kajti nenadoma sem z vso silovitostjo planil in stekel naravnost v nasprotno steno. Med tekom me je ena izmed rok uspela pograbiti za srajco, zaslišalo se je trganje tkanine in med plastificiranimi prsti ji je ostal dolg trak srajce, mene pa to ni prav nič ustavilo. Tekel sem naravnost v steno in se zabil v sredino ter v naslednjem trenutku že ležal na hodniku pred tem ozloglašenim straniščem. Imel sem neverjetno srečo in zagotovo mi je pomagal še sam bogve kateri lokalni bog, morda inšpekcijski bog stranišč, da sem svoj zalet na slepo usmeril naravnost v zakamuflirana vrata ter jih v celoti izbil iz podbojev. Vratno krilo je sicer bilo celo, a očitno je vgradnja bila slabo izvedena. Okrog mene je obstala gruča ljudi in strmela v mene in v prostor, odkoder sem se prostovoljno katapultiral. Še vedno sem ležal na tleh in skoraj nejeverno buljil v odprtino, kjer sta para mehanskih rok obstala, je pa iz prostora spolzela kamera na vzvodu, da sem se nemudoma pobral in kot pred strojnico stekel nizdol po hodniku, pri prvem izhodu ven iz hale ter proti izhodu iz sejma. Za menoj je frfotala strgana srajca in bil sem deležen številnih začudenih pogledov. Ko sem tekel mimo vrste, ki je čakala na vstopnico za obisk sejma, sem se jim zadrl - »Poščite se v hlače!« ter stekel nizdol po ulici. Šele po dobrih 100 m paničnega teka, ko sem bil že dodobra upehan, sem se ustavil ter se ozrl, če mi morebiti ne sledi kakšen straniščni pribor, WC metlica ali kaj podobnega… Bil sem čisto zmešan in nič več mi ni bilo neverjetno… Utrujen sem se usedel na klopco ob pločniku ter globoko dihal in se skušal zbrati. Pred očmi so mi nenehno begali minuli dogodki. Spomnil sem se tudi objokanega dekleta, ki sem ga srečal, ko je prihajala iz stranišča. Sedaj sem si njen jok popolnoma drugače razlagal. Zagotovo je imela podobne težave kot jaz, bogve kako ženske opravljajo potrebo v tem WC-ju. In za nameček ji je hajzl morda opravil še abortus, proti njeni volji…
Besedilo je del zbirke zgodb v nastajanju in se odvija v ne tako daljni prihodnosti.
(Pojasnilo avtorja)
na vrh
na vrh