Naslednjih tisoč let

Andrej Ivanuša


Sedel je na kamen ob morju.
Nežen vetrc je kodral gladino vode in to ga je prisililo, da je pozorneje motril kamnito dno. Zavzdihnil je, ko je spoznal, da na kamnih v zalivčku ni nobenega življa več. Še lani so bili na njih drobceni polžki. A letos ni bilo tam, pod morsko gladino, ničesar več. Predlani so v vodi plesale drobcene ribje mladice in pod kamnom je bila morska vetrnica. Leto ali dve prej, ni se več prav spomnil, so med kamni švigale drobne ribice in vodni črv je tiščal svojo razcepljeno lovko daleč ven izpod kamna. Pa morske kumare, ježki … teh se že skoraj ni več spominjal. Pred mnogimi leti so tukaj v zalivu lovili ribe, pa hobotnice in sipe. Hm, školjk je bilo še več!
»Kako se jim že reče? … Prilepnice, ali kaj že …,« je pomislil. »Uh, kako dolgo že nisem jedel školjk. To je še bilo pred časom, ko niso bile strupene, te naravne precejevalke morja.«
Spominjal se je mnogih let in desetletij nazaj. Spomin mu je odtaval še v čase, preden so mu pomladili telo. Spomnil se je na sina in na svojega vnuka, nato še na pravnuke in na naslednje generacije otrok, njegovih bioloških naslednikov, ki jim ni več vedel imena in nekatere med njimi niti poznal. Rodili so se, ko je ležal v regeneraciji in čakal, da se mu zarodne celice preobrazijo v nove organe in okončine.
Zadovoljno je stegnil prste in jih stisnil v pest. Njegova roka je bila mlada in prav takšna, kot takrat, ko je imel trideset let. Spet je zavzdihnil, ko je pomislil, da ga znova in znova čaka naporno in mnogokrat boleče razgibavanje v telovadnici. Novega telesa si ne bi mogel v kratkem privoščiti. Še za tega mora odplačati preostalih deset obrokov kredita. Torej je moral paziti nanj in ga držati v kar najboljši psihofizični kondiciji.
Ozrl se je na plažo, kjer so zagoreli mladoliki moški in ženske igrali odbojko na mivki. Rjava, lepo oblikovana telesa. V njegovih časih so le redki imeli takšne postave.
»Če jim jih je mati narava dala. Pa še v telovadnici so si morali dodatno izklesati mišice. Hm, danes si pa telo kupijo. Model Apolon 12V6 ali Afrodita XU33. Če imaš dovolj denarja, si lahko privoščiš športni model, tako kot sem včasih kupoval avtomobile, da sem z njimi zapeljeval dekleta.«
Spomnil se je prve žene, s katero je živel pred Veliko transformacijo. Umrla je za rakom na rodilih. Bila je v zadnji generaciji ljudi, ki so umrli naravne smrti, dokončno umrli! Pet let prezgodaj! Pet let prej, preden … je medicina začela z regeneracijami. To je bilo takrat, ko se je pričela revolucija Singularnosti, ko je umetna inteligenca prevzela primat.
»Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo,« je zamrmral. Potem se je znova zazrl v nakodrano morje in z žalostjo v srcu pričel razmišljati o polžkih, ribicah, ježkih, morskih kumarah in prilepnicah, ki jih v morju ni bilo več. In jih ne bo nikoli več, ker prazni, zagoreli, nabildani generaciji v apolonovih in afroditinih telesih ni več mar.
»Drejček,« je rekel majhen plišast medvedek, ki je prihlačal k njemu. »Mrači in hladi se. Mislim, da bi moral na večerjo. Tvoja telesna temperatura je padla in začel si se ohlajati. Ti prinesem terizolko ali pa boš šel v bivak?«
Ozrl se je in ga pogledal z nasmeškom na ustnicah.
»Hej, Medo. Prinesi terizolko in potem se usedi sem k meni. Bova gledala sončni zahod!« je rekel.
»Prav, Drejček, kakor hočeš!« je rekel njegov podporni androidni robotek in spet oddrobencljal k bivaku. Ker je imel kratke noge, je prav hecno poskakoval čez kamne na obali.
Andrej je gledal za njim in napolnjevalo ga je zadovoljstvo. Njegov model, igračka za otroke, ki jo je dopolnil z vsem, kar sta tehnologija in njegov bančni račun dovoljevala. Spomnil se je filma Umetna inteligenca, kjer je bil robot – medvedek spremljevalec glavnega junaka. Revolucija Singularnosti mu je omogočila dostop do tehnologij in znanj, da je pričel oblikovati pametne androidnemehatroničneplišaste medvedke za otroke. To je postala njegova specialnost in vedel je, da je z njim razveselil mnogo otrok. Potem, ko se je regeneriral, je začel nastajati Medo po zgledu iz filma, ki je bil njegova podpora v tem drugačnem svetu. Z miselnim vsadkom je v retini obeh očes pognal nanoprojektor in pred seboj je zagledal prizor iz filma, ki ga je videl že desettisočkrat. Postal je otožen in raznežen. Ugasnil je prizor in zrl v prazno vodo pred seboj.
»Ni jim mar!« je jezno pomislil. »Že dolgi jim ni več ni mar, kaj se dogaja s planetom! Kakšna mravlja ali črv več ali manj, koga to briga! Novo telo in hajdi na nove zabave. Odmrla ledvica, zamenjajmo z drugo. Zdrobljen prst, brž po novega v regeneracijo. Še misel na bolečino si dajo izbrisati. Neprijetni spomini, klik, klik, bzzz … ni jih več! Morska vetrnica, ni važno, saj je ožigalkar! Torej nas lahko ožge. Nepotrebno … Zastarelo … nekaj še iz časov pred Singularnostjo!«
Mahal je z rokami in se ustavil, ko je medvedek rekel:
»Drejček, je kaj narobe s teboj?«
»Ne, Medo,« je blago odvrnil. »Malo sem se razjezil, ko sem se spomnil … Ah, saj ni važno! Podaj mi raje terizolko, da se oblečem.« Medvedek se je visoko stegnil in mu podal izolirni kombinezon. Ko je zategnil stik, je obleka – stroj takoj pognala ogrevanje in masažo podkožnega tkiva, da se mu je dvignila telesna temperatura na ustrezno raven. Oblačilni stroj je takoj izdelal celotno analizo in ugotovil, da je raven sladkorja rahlo presegla idealno vrednost in z ustreznimi hormonskimi spodbujevali je bilo to kmalu urejeno.
Med tem je Medo sedel in zrl proti sončnemu zahodu. Njegovi e-možgani se niso zavedali lepote sončnega zahoda, a ker je njegov Drejček rekel, da bosta gledala sončni zahod, je enostavno gledal, kako se sonce potaplja za obzorje.
»Sonce se potaplja v morje,« je rekel Medo, ko je Andrej sedel na kamen poleg njega.
»Ja,« je potrdil, »sonce se potaplja v morje.«
Medo je obrnil glavo k njemu in rekel:
»Vendar astronomsko …« Andrej je položil prst na njegova usta. »Poznam tvoj ugovor. Ampak, pretvarjaj se, da je temu res tako.«
Medvedek je zasukal glavo in skomignil z rameni. V tišini sta gledala, dokler se sonce v celoti ni potopilo v morje. Potem je medvedek rekel:
»Sonce se je potopilo v morje!«
»Res je,« je potrdil Andrej.
»Vendar to ni res, niti fizikalno, niti astronomsko,« je ugovarjal Medo.
»Tudi to je res,« je pokimal Andrej. Medved je nekaj časa razmišljal in se popraskal po glavi.
»To je protislovje!« je rekel.
»Tudi to je res, s tvojega stališča!« je rekel Andrej in nekaj v njegovem glasu je ustavilo mehatronično igračo, da ni več ugovarjala. Andrej je nekaj trenutkov zrl v medvedka in nato v morje brez življa.
Nenadoma se mu je obraz razjasnil.
»Pridi, Medo, te ponesem nazaj. Imam daljše noge kakor ti,« je veselo rekel.
»Bi rekel, ja!« je pokimal medvedek.
Ko mu je bil v naročju, se je privil k njemu in rekel:
»Zelo mi je všeč, da me neseš!«
Andrej je zamišljeno pokimal:
»Tudi meni je všeč in to bom najbolj pogrešal …«
»Ko boš, kaj?« je vprašal robotek.
»Pogrešal te bom, ko se pridružim Mrmrajočim Umom,« je rekel Andrej in gledal naravnost v Medove oči. Njegovi e-možgani so malo zastali in premleli informacijo.
»Je to res, kar si želiš? Je tvoja odločitev trdna?« je rekel Medo.
»Jasno! Toliko me poznaš, da veš, da ne govorim kar tako!«
»Vem, saj si me ti naredil!«
Andrej je pokimal in preskakoval kamne na obali.
»Dolgo sem že na svetu, Medo. Videl in doživel sem vse. A kar ne prenesem je … malomarnosti. Tisti, "ne briga me" odnos do vsega, me razjezi. Ljudje smo na Veneri, na Marsu in še naprej. Ampak, tule, na Zemlji, izgubljamo mravlje, polže, morske vetrnice, … Mislim, da smo izgubili tudi sami sebe … na tej poti v "svetlo prihodnost". Oči me bolijo od nje! In srce, razum tudi. Zato … moram nekaj spremeniti. Zato … moram razburkati svetovni kompleks, inteligenčni tank Mrmrajočih Umov. Izgubljajo se v neskončnih kalkulacijah vrtincev črnih lukenj in tranzicij skozi čas-prostor … da lahko naše medzvednice varno potujejo k drugim svetovom.«
Medo ni rekel ničesar. Samo je sprejemal informacije in jih predeloval. Saj, njegove spominske banke so bile obširne, procesor pa omejen.
Andrej je stopil v bivak in Meda posedel ob vzglavje ležišča. Med tem je materializator pričaral kozarec hranilne tekočine z okusom po jagodah na mizico. Andrej ga je spil. Ko ga je odložil, se je kozarec razblinil.
»Dovolj napredna tehnologija se ne razlikuje od čarovnije,« je pomislil Andrej. Obrnil se je k Medu in ga vprašal:
»Premišljuješ ali morda potrebuješ energijo?«
»Oboje!« je rekla igračka.
»Počakaj, te priklopim!« je rekel in z mentalnim vsadkom vklopil prenos energije.
»Boljše?« je vprašal Andrej. Medvedek je samo prikimal.
Mrmrajoči Umi je sinonim za velikansko mrežo človeških umov brez teles. Mnogi, ki so želeli prispevati k znanosti, so se odločili za bivanje v njej. Singularični stroji so vsak človeški nevron pretvorili v nanočip. Ustvarjene so enake povezave med nanočipi, kot so med nevroni. Na ta način se osebnost prekopira v Gigantopleks. To je v velikanski človeški računalnik svetovnih razsežnosti, ki omogoča na stotine izumov vsako sekundo. Singularični inteligenčni stroji te ideje pretvarjajo v nove izdelke, nove možnosti, teorije in v vse, kar hitro razširjajoča se rasa potrebuje. A že nekaj generacij predvsem preračunavajo trajektorije medzvezdnih vesoljskih ladij. Vodijo jih na njihovih potovanjih skozi magnetno-gravitacijske vozle.
»Potem boš umrl!« je rekel Medo. Andrej je sedel na rob ležišča.
»Ja, telesno bom umrl! Vse moje dobijo moji potomci. Tudi tebe, dragi moj Medo!« Medo je molčal.
»Samo moj um se pretoči v mrežo. Potem … veš, Medo. Potem bom poskrbel, da bodo v najinem zalivu spet ribice, vetrnice, morskekumare, prilepnice, a tudi ježki, sipe in celo hobotnice …« Andrej je legel vznak in si z rokama podprl glavo. Medo je še vedno molčal.
Čez nekaj časa je rekel:
»Pogrešal te bom, Drejček!«
»Saj si le mehatronska aplikacija v obliki plišastega medvedka. Ne moreš me pogrešati!«
»Saj,« je pokimal Medo. »Nič ne morem reči. Ampak, nekako … mi boš manjkal!«
»Tudi ti mi boš manjkal. Pa vse to, kar imam zdaj s tem regeneriranim telesom. Ampak, ta mi nič ne pomaga, če v zalivu ni živali v morju, ki so bile tam pred menoj že nekaj milijonov let. Vse to je zaman! Zato … moram med Mrmrajoče Ume, da vse skupaj nekako povrnem … Ne vem še kako, a se že domislim v naslednjih sto ali več letih!«
Potem je začel razmišljati še o dodoju, izumrli novozelandski ptici, pa o mamutih, … o dinozavrih in glej, celo o trilobitih. Zadovoljno je pomislil, da bo znova imel zanimivo delo za naslednjih tisoč let.