Imam se za srečnega pesjana. Bil bi skrajno nesramen do usode, ako bi trdil kaj drugega. Če ima Bog vsa življenja žanrsko porihtana v DVD kolekciji, sodim v žanr pravljic za alfa samce. Vas zanima, kako je videti sanjska zgodba? Opravljivce in zavistneže v vas gotovo rajca, kako se streže alfa statusu!
Dan se je začel z dobrim seksom in finim zajtrkom. Frača me je predpisano postregla in za adijo ji na brezhibno urejeno ličnico prilepim puso. Ona odvrne:
»Janez, ne pozabi na karte za koncert.«
Prikimam, skočim v bemfla, pritisnem na plin in makina skoči na cesto. Sem izsiljeval? Komu mar. Vse je v moči in drznosti! Odbrzim proti stolpnici Medicomerca.
Firma sama nese zlata jajca. Prodaja zdravila in medicinsko kramo javnemu zdravstvu. Foter je nekaj tisočakov porabil za kupovanje uslug pravih funkcionarjev s plačami, omejenimi s svežo varčevalno masturbacijo nesposobnežev na oblasti. Ni lepšega od molže javnega sektorja s pohlepnimi uradniki na odločilnih mestih! Položaj lastnika takšne firme na vrhu stolpnice prinaša obilo bonitet. A najprej malo legende o moji osebni zgodovini.
Moja štorija je pravljica za odrasle. Še v filmu ni tako lepo. Usoda mi je položaj alfa leva dostavila v zibelko. Osnovno šolo in gimnazijo sem uspešno prešprical, pregoljufal ali preprosto kupil. Vsi prfoksi so bili dovolj razumni, da so se zadovoljili s finančnim izkupčkom. Samo nedojebanka za matematiko je težila. Ko so ji mader fakerji spremenili osebni opis, je končno razumela sporočilo naše ljube države. Ta je razdeljena na plenilce in plen.
Ekonomski faks je silno zabavna institucija. Ko so našli nekaj politikov s piratiziranimi akademskimi izdelki, so zategnili do amena. Še seminarske so prečekirali s svojimi umotvori. Seveda ni fora v tem, da s piflanjem narediš izpit. Jaz že ne. Najel sem piflarja brez prebite pare in ta mi je omogočil obvod neumnega sistema. Tako sem udobno zvozil vsa ta leta študentskega orgijanja. Znova hvala bogu za reven javni sektor. To ti da krila!
Diplomsko sem zbiksal iz vseh vetrov. Ravno v času absolventskega žuranja (uf, kako sem se odvadil domačinske besede čaganja) se je moj foter odločil za odhod s tega sveta. Nekega popoldneva mu je crknil disk in moja mačeha ga je sformatirala v prah. A jo je stari kurbir dobro zjebal. Z njim je, navkljub skoraj vsakoletni menjavi uradne ljubice, zdržala celih osemnajst let. Prava mati je odfrlela med angele, ko mi je bilo štiri leta. Baje se je kar zgrudila in tudi svinjsko dragi zdravniki, plačanci drage zavarovalnice, so lahko rekli zgolj game over. Tako sem ostal sirota.
No, vrnimo se na bistvo! Firmo sem v celoti podedoval samo jaz, njegov angelski sin, in ne mačeha. Ona se je morala zadovoljiti z drobtinami. Ni boljšega darila za diplomo.
Svojo diplomo sem obesil v fotrovi pisarni na vrhu stolpnice in si za tajnico pripeljal sočno fukabilno fračo. Staro sem nogiral. Sem za milfice, a ne v službenem času.
Tako sem tega dne v firmin del garaže parkiral svojo makino. V svojem zasebnem dvigalu sem se zapeljal skoraj do vrat pisarne. Tam me je že čakala moja ljubka Helenca. Oh, njen omamni vrat in odprt dekolte. Mlajck, kako slastno! Lepo po predpisih se mi je nasmehnila, vrnil sem ji nasmeh in vstopil v svoje nebeško direktorsko svetišče.
Pred velikim steklenim oknom sem občudoval panoramo mesta. Pod mano so gomazeli ljudeki, avti in ostala prometna šara. Tako majhni so s te višine, tako drobceni v svoji nepomembnosti. Občudoval sem svoj pogled na svet. Neskončna reka hitečih je brzela po svojih poteh preživetja. Nevidna roka vzvišenega programa življenja je predvajala njihove kadre nezavednega životarjenja. Vsak od njih je hitel za svoj mizerni lonec futra, ščepec užitka in drobec iger. Edina resna pogonska sila sveta je pohlep. Neskončen in absoluten pohlep je temeljni algoritem aplikacije lajfa. Kaj je ljubezen? Napačno vprašanje. Za koliko namočim? Poštenje? Ja, a samo z dobrim odvetnikom. Uf, kako sem se zafilozofiral! Lahko me citirate - for free.
Tedaj v pisarno vstopi gruča kravatarjev in kostimark. Moji podrejeni morajo biti urejeni. Zlasti za ženske velja, nikoli v predolgih krilih. Oči sem rad spočil na paru lepih bedrc. Moje podjetje, moje želje, moj zakon. Moj trojni M.
En čez drugega govorijo in sploh ne polagajo pozornosti na mojo prisotnost. Le kaj bi bog naredil, če bi angeli čvekali vpričo njega in mimo njega? Poskušam prekiniti njihovo kruljavo prerekanje:
»Hej! Še jaz sem tukaj! Saj ste kot trop branjevcev in branjevk na sejmu!«
Šele čez nekaj trenutkov se unesejo in kadrovska direktorica malce v zadregi spregovori:
»Oprostite, nisem vas takoj videla.«
Tudi ostali se hitijo posipavati s pepelom slabovidnosti.
Zamahnil sem z roko.
Sestanek se je odvijal v malce čudnem vzdušju. Vsake toliko je prihajalo do čudnosti. Tudi sam se počutil malce praznega. Nekaj je manjkalo. A kaj?
Ob uri za kosilo se spokam iz pisarne. Na hodniku sem opazil, da nihče ne polaga pozornosti na svojega boga, ki mu reže kruhek mili. Ogovorim Helenco. A ona se sploh ne odzove. Nobenega nasmeha, nobenega nastavljanja prisrčnega oprsja. Veste, joški so od boga za otroke, a se z njimi igramo predvsem odrasli.
Hočem jo zgrabiti za golo ramo. Fak! Zgrabim v prazno. Kaj se dogaja? Poči mi film. Zakričim:
»Hej vi!«
Nič! Njet! Nobenega odziva. Vsi se delajo, kot da me ne slišijo. Oblije me pot. Kam se padel? Kakšna je to norišnica? Obstanem tam sredi vrveža odhajanja iz pisarn. Pokosi me še zadnja trohica zdrave pameti. Filip gre kar skozme. Pri devicah sveta, to je res skeri scena. V glavi se mi zvrti. Dokončno. Začenjam izgubljati tla pod nogami. Kje sem? Hočem v svoje svetišče. V režo vstavim kartico. Ta pade na tla. Hočem jo pobrati. Nežna roka me prehiti. Helenca. Zavzeto opazuje in tiho vzdihne:
»Kaj tu počne šefova kartica? Grem pogledat v pisarno.«
Kartico porine v režo in vrata se neslišno odpro. Radovedno se razgleda. Zakorakam v pisarno. Kar čeznjo sem šel. Res noro. Ona postane pozorna:
»Hm, čuden prepih.«
Sranje, direktor je zanjo prepih. Zapre vrata in ostanem sam. Vsaj tako sem mislil. Obrnem se proti svojemu kraljevskemu fotelju in tam zagledam zagorelega moža v fini obleki. Med srčastimi usti in kljukasto surlo je imel tanke, brezhibno urejene brke. Skupaj s temnimi, natupiranimi, nazaj počesanimi lasmi je bil top prilika gangsterja iz tridesetih let prejšnjega stoletja.
Zmogel sem izdaviti jecljajoči:
»Kaj počnete na mojem fotelju?«
Gospod se zareži in suvereno vstane. Iz žepa potegne cigaro, jo prižge in se mi zareži:
»Naj se predstavim. Sem Elči Svet, knjižničar Knjižnice življenj.«
Dvigne se mi pritisk. Kaj počne na mojem božjem prestolu? Takoj besno odvrnem:
»Aha, vi me pa vidite in slišite. Fino. Veste, v tej pisarni se ne kadi. Kakšna gandža tu in tam gre, a tobak? Ta je za cigane in klošarje.«
Mož ravnodušno potegne dim, ga pihne in ležerno odvrne:
»Gospod, ta hip je kajenje v tem prostoru vaš najmanjši problem.«
Stopim do mize. Imel sem željo nekoga na gobec:
»Poklical bom varnostnike!«
Mož ostane ledeno hladen:
»Poskusite,« in doda: »Tukaj sem poslovno.«
»Potrebujete kaj za živce?« izleti iz mene. On se samo nasmehne:
»Zabavno vprašanje. Veste, v naši knjižnici je prišlo do neljube pomote. To neljubo zadevo bi vam rad vljudno razložil.«
Prekrižam roke in dvignem brado:
»In kaj se mene tiče vaša knjižnica? Če ste prišli po denar, se kar poberite! Ta parazitski javni sektor.«
Mož prikima:
»Nisem na nabiralni akciji Naša knjižnica živi brez donacij takšnih, kot ste vi. Bom kratek. Disk vašega življenja žal sodi v žanr pravljice.«
»In? V katerem delu vam je žal?«
Elči ravnodušno pihne dim:
»V Knjižnici življenj ni sistemske podpore za žanr pravljice, čeprav ta izhaja iz slovenske politične beznice. Vaše življenje bo izbrisano za 3, 2, 1. Zdaj! Game over!«
Fantek zre v plišasto pandico. Ravno ji obriše usteca. Tako nemarno je papicala fantkovo jabolko.
Mamica ga poboža po laskih:
»Janez, je dovolj jedla?«
»Jaaa!« zakliče.
»Odlično!« odvrne in se zaskrbljeno zazre skozi okno. Znova jo žrejo skrbi. Kako bo ob vnovičnem znižanju že tako mizerne učiteljske plače lahko kupila draga zdravila za triletnega sina? Golobe pa naj jedo arogantni politikanti!