Daleč na odprtem morju leži otok. Na njem ni drugega kot velik kamnolom, saj je otok sestavljen iz dragocenega kamna. Do otoka je pravkar priplula ladja, na katero nalagajo skale, ki ji izklesajo. Z ladje pa privlečejo fanta, vklenjenega z debelo verigo na rokah in nogah.
„Dobrodošel na otoku, mladenič.“ ga pozdravi mladi gospod Mihajel Torolski, vodja kamnoloma. Fant, ga samo pogleda, v oči pa mu takoj pade velik bič, za njegovim pasom.
„Kje imaš oliko, pozdravi se nazaj!“ zavpije nanj gospod, ki ga je privlekel z ladje in ga udari po glavi.
„Lep pozdrav tudi vam, gospod.“
„Vidiš, da znaš. Sedaj pa mi povej kako ti je ime?“ ga še smehljaje povpraša Mihajel.
„Tomaž Rolor.“
„Dobro. Od sedaj naprej si zapomni, počel boš vse kar bom rekel, brez pripomb, brez upiranja. Če boš priden, dobiš na koncu dneva normalno večerjo, če ne dobiš s tem bičem,“ prime bič v roke in mu ga potisne pred obraz, „po golem hrbtu. Si me razumel?“ na prvo karto razloži pravila Mihajel.
„Da, gospod.“
„Dobro, sedaj pa pridi, da ti pokažem tvojo sobo.“ in v trenutku, ko se Mihajel obrne, se Tomaž skrivnostno, skoraj neopazno nasmehne. Pot, do stare zgradbe, kjer imajo delavci svoje sobe, pelje mimo glavne stene, iz katere izklesavajo skale. Tomaž se tako zelo zamišljeno zavzre po delavcih, ki trdo delajo. Opazi, da so delavci vsi samo dečki njegovi let ali mlajši. Vsi se vrtijo med deset in petnajst let. Vsi delajo trdo, vsi imajo žalostne obraze izmučena telesa in žuljaste roke s katerimi s težkim kladivom tolčejo po skalah ali nosijo težke skale. Zraven njih pa stojijo postavni možje z puškami v rokah in pazijo, da kdo ne bi delal počasneje, premalo ali si vmes oddahnil. Mihajel in Tomaž tako prispeta do stare zgradbe, ter do njegove sobe oz. celice, pred katero mu snamejo verige in ga dobesedno potisnejo noter.
„Jutri, pričneš z delom. Glej da me ne razočaraš.“ še zabrusi Mihajel in zapre celico z železnimi vrati.
Celica je temna, osvetljuje jo le majhna svečka na mizici, ki je zraven dveh desk namenjenih za spanje, edino pohištvo. Čez nekaj časa, celico odklenejo. Vanj stopi eden od delavcev, za njim pa se vrata ponovno zaprejo. Deček ni starejši kot dvanajst let. Ves izmučen od dela se z bolečinami usede na desko, ter pogleda Tomaža:
„Zdravo. Jaz sem Rene. Očitno si ti moj novi partner v celici in na kamnolomu.“
„Zdravo. Moje ime je Tomaž. Lepo da sva se spoznala. Si v redu?“ je zaskrbljen, ko ga tako opazuje.
„V redu? Se ti res zdi da sem v redu. Glej, ne skrbi, vajen sem. Raje se naspiva, jutri bo ponovno naporno.“ ter se uleže na desko, na kateri je nekakšna pena kot vzglavnik, ter tanka prevleka kot pokrivalo. Tudi Tomaž se uleže in ko vse potihne zasliši, kako Rene tiho stoka od bolečine. Dvigne se z deske in presede k Reneju:
„Daj dvigni se, sleči majico in mi pokaži hrbet.“
„Zakaj?“ je presenečen.
„Ne ležiš na boku niti na trebuh se ne upaš vleči, ker imaš bolečine na hrbtu.“
„Kako jih ne bi imel. Danes nisem imel partnerja na kamnolomu, zato sem moral skale nositi sam. Ena se mi je zgrudila in padla naravnost na varnostnikovo nogo. In za kazen so me bičali.” med razlago sleče majico in mu pokaže do krvi prebičan hrbet. Že ob pogledu nanj, Tomaža prične že vse boleti, kaj šele da bi to doživel sam.
„Malo bo zapeklo, nato pa bo bolje,“ mu še sporoči, nato pa položi skupaj dlani, vanje pihne in podrgne drugo ob drugo, da se segrejeta. Nakar ju položi ne njegove rane. Rene rahlo zasika od bolečine, nato pa postaja vse bolj sproščen. „Tako, končala sva. Kako se počutiš?“
„Veliko bolje, sploh ne boli več. Kaj si naredil?“ je ves presenečen Rene.
„Ni pomembno, naspi se sedaj.“
„Hvala.“ še zašepeta Rene in že pade v globok spanec. Naslednje jutro jih varnostniki zgodaj zbudijo. Reneja in Tomaža z verigo vklenejo skupaj pri nogah, kot to naredijo tudi pri ostalih. Skupaj se tako odpravijo do kamnoloma. Pri kamnolomu se postavijo v vrsto, da dobijo navodila, kaj se bo delalo danes. Zraven Reneja tako stopi Mihajel, in ga z roko udari po hrbtu:
„Kako si Rene, te še boli hrbet?“
„Dobro gospod, ne gospod.“
„Ne?“ nekoliko presenečen „Prepričan sem, da sem te včeraj prebičal do kosti, tebe pa danes nič ne boli. Sleči majico!“ Rene uboga in sleče majico. Mihajel, pa presenečeno opazuje njegov hrbet.
„Zanimivo. Kaj si storil, da se ti nič ne pozna, niti odtisa biča ni.“ Rene pogleda Tomaža:
„Nič gospod, samo spat sem šel.“
„Zakaj gledaš Tomaža, če se z mano pogovarjaš! In ne govori mi, da nič, ker take rane ne izginejo čez noč. Še enkrat bom vprašal kaj si storil?“ ter prime bič, da bi mahnil proti njemu.
„Gospod. Jaz sem mu pomagal“ hitro spregovori Tomaž, preden bi udaril.
„Kdo je tebi rekel, da lahko govoriš!“ in z bičem zamahne proti Tomažu. A Tomaž, se biču umakne, da gre mimo njega, nato se postavi nazaj kot je bil. Njegov gib je bil tako hiter, da nihče ni opazil, da se je ploh premaknil, le bič je trenil ob tla. Mihajel, nekaj časa presenečeno gleda, saj mu ni čisto jasno, kako bi lahko zgrešil, saj je prepričan, da bi ga moral zadeti.
„Dobro. Če si Rene tako zdrav in ti Tomaž, si pa nov, torej še nisi izmučen. Torej lahko v pristanišče spravita tisto skalo,“ z prstom pokaže na veliko skalo,“ če vama do večera ne uspe, bosta bičana, kot še nista bila. Sedaj pa na delo!“
„Samo res, kaj si storil, da imam tako pozdravljen hrbet. Sploh nisem vedel.“ zašepeta Rene, med potjo do skale.
„Ni pomembno. Samo da si v redu.“ se mu prijazno nasmehne.
„Ja, mislim, to je dobro, zdaj bom lažje prenesem večerno bičanje, kot pa če bi že imel odprte rane. Tisto mnogo bolj boli.“
„Zakaj bi bila bičana, če bova opravila delo, ki nama je naročil.“
„Ne bodi no smešen. Poglej kako velika je skala. Niti za meter je ne bova uspela prestaviti do večera.“ a Tomaž, ne reče ničesar več, le rahlo se smehlja. Okoli skale, zavežeta verige, nato pa vsak svojo čez ramo, ter pričneta vleči, skala pa prične počasi lesti. Rene je ves presenečen, saj vleče z veliko lahkoto oziroma, zdi se mu, kot da sploh ne vleče in se skala premika sama. Pogled usmeri k Tomažu, ta pa mu samo pomežikne. Tudi ostali dečki, varnostniki in Mihajel, so presenečeni, da vlečeta tako veliko skalo. Iz ene od lesenih hišic, v kateri se zadržujejo varnostniki, pride starejši moški ogrnjen v črno pregrinjalo. Ta natančno opazuje Reneja in predvsem Tomaža, kar zazna tudi Tomaž.
„Vidva stojta!“ zavpije in se jima približa. Približa se tudi Mihajel:
„Kaj je narobe, Markos?“
„Kaj je narobe. Si pa res teslo. Kaj ne vidiš? Najprej, Renejev hrbet je kot nov, čeprav je še včeraj bil razmrcvarjen, drugič z bičem nisi zadel Tomaža, čeprav bi ga po vsej logiki moral. In logično je, da te skale ne bi smela premakniti niti za centimeter. Ti to nič ne pove?“ mu obrazloži Markos.
„Memm, ne vem. Ne znam si razlagati.“
„Odkleni Tomaža.“ Mihajel to brez ugovarjanja stori, Markos se približa Tomažu in ga pogleda naravnost v oči. „Magijan si, ne?“
„Ne, gospod. Nisem.“
„Ne laži mi v obraz!“ zavpije, stegne roko proti njemu in iz nje izstreli črno strelo, ki ga zadene in vrže v kamnito steno, ta pa se zruši nanj.
„Tomaž!“ Zavpije Rene.
„Kaj kričiš, nadaljuj z delom.“ mu ukaže Markos. Rene pa z vlažnimi očmi in v skrbeh za Tomaža, poprime za verigo in na vso moč prične vleči skalo. Vleče na vso moč a skala se ne premakne niti za milimeter.
„No, kaj zdaj? A ne gre?“ se norčuje Mihajel.
„Mihajel, sleči mu majico, naj bo kaznovan, kar se je norčeval iz nas.“ ukaže Markos.
„Pridi sem mali. Sedaj boš videl. Markos ni tako milosten kot jaz.“ ga zgrabi, mu sleče majico in priveže ob skalo. Rene pa se psihično pripravlja na velike bolečine. Markos si v roke pričara velik ognjeni bič in z vso močno zamahne po njegovem hrbtu, da kri kar šprica na okoli. Rene pa od bolečine zavpije, da so ga verjetno slišali na drugo stran otoka. Brez milosti, brez postanka Makos drug za drugim zamahuje z bičem. Udaril ga je več kot deset krat, udarci so začeli padati tudi po drugih delih telesa, da je bil Rene že ves krvav. Od bolečine niti kričati ni več mogel. Njegovo telo je le lezlo skupaj, solze pa so mu lile kot v potoku.
„Spusti ga. mislim da ima dovolj.“ ukaže Markos, Mihajel, ga odveže in Rene se samo zgrudi na tla. Svoj pogled usmeri proti kupu skal, pot katerimi je Tomaž, proti njemu stegne roko in tiho zašepeta:
„Tomaš..., prosim.... pomagaj mi.“ v tem trenutku, pa iz po skal zažari močna svetloba in skale razletijo na tisoč delov. Izpod njih se dvigne Tomaž. Ob pogledu na Reneja, postane ves divji.
„Spravi se na koga sebi primernega!“ zapije, stegne roko in iz nje izbruhne ogenj, ki se preoblikuje v več deset kačjih zmajev, ki napadejo varnostnike, vsem dečkom pa pretrgajo verige.
„Tecite na pomol, tam vas bo čakala ladja, ki vas bo rešila.!“ In tako so vsi brez glavo zbežali, da bi čim prej prišli na pomol, vsi razen Reneja, nanj se ni nihče spomni, niti si niso upali, saj je bil preblizu Markosa in so se bali, da bi jim kaj storil. Tomaž, pa se je korak za korakom približeval Mihajelu in Markosu. Od energije, so prav pod vsakim korakom tla razpokala.
„Ne približuje se!“ ves prestrašen zavpije Mihajel in vanj meri z puško, čeprav se mu roke tresejo od strahu. Tomaž, ga samo divje pogleda in že je bil tik pred njim, položi roko na njegove oprsje in iz hrbta na isti višini kot je roka, se v curku izlije kri. Mihajel se samo zgrudi. Še preden Mihajel pade na tla, se tik pred Tomažem pojavi Markos. V rokah drži velik nož, s katerim zabode Tomaža v trebuh. Tomaž stisne zobe od bolečine, Markosa grabi za roko, v kateri ima nož, da ga zadrži pri sebi. Z drugo roko pa s stegnjeno kot rezilo zamahne skozi vrat. Markosova glave se skotali po tleh, Tomaž, pa še naredi nekaj korakov do Reneja, kjer se tudi sam zgrudi na tla. Medtem, je na pomol že pripela ladja, na katero so sprejeli vse dečke, jih ogrnili v tolpe odeje, pričeli nuditi prvo pomoč ter hrano in pijačo. A posadka in kapitan ladje, so nestrpno čakali še na Tomaža.
„Kapitan, dolgo ne moremo čakati. Morda se je žrtvoval, da je rešil otroke.“ spregovori namestnik kapitana.
„Malo še. Malo še bomo počakali. Naša misija je da pripeljemo nazaj vse žive. S Tomažem vred.“
„Vedeli smo, da se to lahko zgodi, ko smo ga poslali sem. Sam je zatrdil, da moramo odriniti, tudi če njega ni. Dečki so bolj pomembni.“
„Ne govori mi. Vem kaj je ukazal.“
„Kapitan, njihova vojska prihaja!“ zavpije eden od članov posadke v kapitanovo kabino.
„Kapitan, ne moremo več čakat, dajte ukaz, da odrinemo.“ postane nervozen namestnik.
„Oprosti Tomaž. Odrinite! Peljimo otroke domov.“ v tem trenutku, pa na pomol prikoraka Tomaž, z Renejem na hrbtu. Ko opazi, da se ladja že premika, stisne zobe, naredi par hitrih korakov in skoči na ladjo. Reneja in Tomaža takoj prevzeme medicinsko osebje, kapitan pa se oddahne in z večjim veseljem odpluje. Po dolgi plovbi, ponovno zagledajo kopno, domače kopno, kar razveseli vse dečke na ladji. Tomaž, naslonjen na steber, zadovoljno opazuje vesele obraze. Zraven njega se postavi Rene:
„Moram priznati, da sem že skoraj obupal, da nas bo nekdo rešil. Dokler nisi prišel ti. Zelo sem ti hvaležen. Kako se ti naj zahvalim?“
„Ostani živ in ne pusti se ponovno ugrabiti, imam še druga dela.“
„Torej si se pustil ugrabiti, da bi prišel na otok, samo z namenom, da nas rešiš?“
„Da.“ in še naprej neprekinjeno opazuje ostale dečke.
„Te lahko vprašam, kdo sploh si?“ Tomaž, ga pogleda mu pomežikne in nasmehne:
„Saj poznaš odgovor. Sem Tomaž. Nič posebnega.“
„Nič posebnega. No razen tega, da si magijan, pa da delaš za vladno agencijo za posebne primere na državni ravni in da si kljub mladim letom na visokem položaju. Da, res nič posebnega.“ pripomni kapitan, ki se postavi na njima. Tomaž ničesar ne komentira, le smehlja se, Rene pa ga še bolj občuduje.