Svan

Dejan Žagar


Enkrat je živel en Pobč, ki je bil čisto navaden Pobč in se navzven sploh ni razlikoval od svojih vrstnikov. Razen, da se je precej rad igral. No, boste rekli, to pa res ni nič nenavadnega. Ampak, če si vedel, na kaj je treba biti pozoren, si lahko med samo igro opazil nenavadne anomalije. Od nenavadnih sunkov vetra, raznih iger svetlobe, pa celo do utrinkov na večernem nebu... Pravzaprav je živel, da se je igral. Pravzaprav lahko rečemo, da je bila meja med njim in igro precej zabrisana. In tako se je zgodilo, da je tistega večera med zamišljenim opazovanjem zvezdnega svoda zagledal en tisoč utrinkov. Spomnil se je zgodbic, ki mu jih je pripovedoval Atacon, da, če uloviš utrinek, predno se dotakne zemlje, se čistemu srcu izpolni skrita želja. »Mami, mami,« je klical, dirjajoč po stanovanju. »Kje je mrežica za lovljenje metuljev?« »Ne vem,« je rekla mami nezainteresirano, med gledanjem nekakšne španske limonade. »Poglej na hodniku v omari,« je še dodalala, pojačala zvok na tv-ju in otresla cigareto mimo pepelnika. Nekaj časa jo je še opazoval. Z Mamo se je tolikokrat pogovarjal o tatovih časa, ki so kadilcem ropali čas, vendar mamica tega nikakor ni uspela razumeti.
Neslišno je po sledi nevidnega violinskega ključa odplesal do omare na hodniku, kjer se je resnično skrival metulj-o-net. Zadal si ga je na ramo, ter se s prijetnim pričakovanjem odpravil proti bližnji jasi, v smeri katere so se utrnile zvezdice. Naključje je hotelo, da je prav v tem trenutku srečal Princa, ki pa sedaj sploh ni bil majhen. »Kam maširaš?« ga je le-ta vprašal. »Na Mavrično jaso grem lovit utrinke.« je počasi pomisli in ga pogledal v oči, saj iz kdo ve kakšnega razloga ni želel prekiniti tišine. »Prav«, je le-ta odgovoril. »Grem s tabo.« Tam na jasi sta ležeč na hrbtu spet in spet risala črte in povezave med svetlimi pikicami, ki so predstavljale razne like in figure, bitke in romance, vesele in žalostne trenutke, vse v uravnovešenem ekvilibriumu ubranosti srca in uma. »Ne bo prišla,« je med pretegovanjem in zehanjem izustil Princ. »No, zakaj pa tako misliš?« je malce hudomušno vprašal ljubek damski glasek. Šokirano je odprl oči in zagledal prizor vseh prizorov. Na nebu ostanki ognjenega jezika, okoli njiju srebrna svetloba in pojemajoč veter, Pobč v preži z metulj-o-netom v rokah in v njemu zlatolasa lastnica ljubkega glasu. »Vedel sem, da boš prišla,« je pomislil in zardel, a pogleda mu ni uspelo odmakniti iz njenih globokih oči, v katerih se je zrcalila njegova slika. »Srce me ni prevaralo.«
»Ne, res te ni,« mu je odgovorila s hrepenenjem v glasu. »Opazovala sem te zelo, zelo dolgo. Del iskre našega neskončnega znanja in razumevanja zdaj pripada tebi. Hrabro in požrtvovalno, pogumno in častno si postal vreden te skrivnosti. Zakaj, le čisto srce zdrži našo težo luči. Saj bi ti v nasprotnem primeru okamenel, jaz pa bi postala ponovno zvezdni prah. To je bilo tveganje, ki sem ga sprejela že davno prej, ko sem začela verjeti, da me boš rešil. Pobč, tvoja sem in dodeljena ti je pravica do želje.«
»Sedaj nisem več Pobč,« ji je odgovoril počasi, resno in svečano. »Sedaj sem postal Izbrani in Ljubljeni, saj se mi je pustila ujeti najlepša zvezda v celem univerzumu. Meni se je želja izpolnila, svojo pa podarim mojemu prijatelju.« Ko je le-ta slišal njegove besede, je padel na kolena in po licih so mu tiho začele drseti solze.
Zbudil ga je občutek, da ga je nekaj žametnega poljubilo na lice. Počasi je odprl oči. Na začetku kar ni mogel verjeti svojim očem. Ležal je med pernicami v svoji sončni in prostorni spalnici, ob njemu pa je čudovito dehtela njegova Vrtnica. »Pobč in Zlatolaska sta z roko v roki tekla plavat,« mu je zašepetala na uho. »Semizdi, da imava precej časa za naju,« je komentirala med tem, ko ga je cmoknila na usta. »Pogrešala sem te,« je še nerodno izdavila in se stisnila k njemu. Nežno jo je objel, zaprl oči in karseda užival ta trenutek.
Tisto noč je nebo nad vasico, kjer je živel mladi Pobč, razsvetlila prelepa zvezda repatica, katera je na bližnji jasi pustila nenavaden kraterček. Ko bi nekaj časa opazovali tale kraterček, bi lahko prisegli, da ima obliko srčka. Prav na sredini čudovito uparjenih kamenin prelepih vzorcev in oblik, pa so znanstveniki v srebrnih zaščitnih oblekah naslednji dan, med merjenjem radioaktivnosti , opazili nedotaknjeno mrežo za lovljenje metuljev...