Prevrat

Bojan Ekselenski


Mladi cesar

Upravniku Abramu Holgarju cesarjeva navzočnost že preklemansko preseda. Želel je idiota na prestolu, a kar je preveč, je pa preveč. Mladoletni tepec želi neprestano vzbujati vtis resničnega vladarja. Žal s svojimi nepredvidljivimi potezami povzroča precej zmede. Vodenje vojne zahteva celega človeka. Zdaj pa preveč energija izgublja z zmedo, ki jo s svojimi idiotizmi povzroča debilni prestolonaslednik. Stoji pred zemljevidom in razmišlja o položaju. Tok misli prekine komornik Dvora, Nimor Zavair. Dragocen zaupnik malce smešne postave in zb zoprno piskajočim glasom za obujanje mrtvecev, sme zmotiti upravnika ob vsaki uri dneva:
»Gospodar, njegovo veličanstvo Timeus Simadal se hoče igrati vojskovodjo. Od mahiba Algarja je zahteval poveljstvo nad Šestim zborom. General zdaj želi vaše mnenje o tem, saj malce dvomi v taktične sposobnosti njegovega visočanstva.«
Besno udari po mizi z reliefnim zemljevidom in zastavice besno poskočijo. Bolj zase zarenči:
»Tega tepca bom moral odstraniti. Zlepa ali zgrda. Zadnjo luno mi resnično greni življenje in delo. Ofenziva ravno zdaj lepo napreduje. Šesti in Deveti zbor sta stisnila najmanj deset hord v uničujoče klešče. Pa ti pride ta idiot in se hoče iti velikega vojskovodjo. In to tik pred preobratom vojne. Nemudoma napiši patent o prenosu poveljstva nad zbori s cesarja na iolmagovo pisarno. Ustanovi pisarno za vojsko. Tako naredi. In to hitro!« zabiča in sam zase nekaj preklinja.
Majhen možic sklene roke na hrbtu, se nagne rahlo naprej in previdno vpraša:
»Kaj, če Timeus ne podpiše patenta? Vsak patent mora podpisati cesar. Čeprav mladoleten, mora to storiti na predlog regentskega sveta. Ta regentski svet pa sta njegova strica, preklet naj bo El, ki je kraljici dovolil toliko otrok, in vi, moj
gospodar. Slutim, da je izza idiotovega navdiha regent Harid. Malce prismuknjeni Geor najbrž nima volje do spletkarjenja. Raje se zabava z nepomembnostmi in vedno podpiše, kar mu prinesete pred nos.«
»Harid … žal se ga ne moremo znebiti. Ne še. Spretno prikriva svoje nasprotovanje in za njim je precej obširna in globoka mreža. Povrh vsega pa je popularen med meščani. Njegova odstranitev nam bi prinesla preveč težav in še kakšen upor. Tega pa res ne rabimo v tem kritičnem trenutku. Harid je izza vseh Timeusovih izpadov. Spreten je,« vzdihne upravnik in si popravi svojo bogato okrašeno tuniko. Rad nosi bogata oblačila. Nekdanja preprosta majordomova toga je postala bleščeča oprava, vredna vladarja bleščečega cesarstva. A Cesarstvo že nekaj časa ni več bleščeče. Premočen sovražnik je popolnoma opustošil Aldeško in Nisiarsko vojvodstvo. Poteptal je Grofijo Medalar in vse južne province. Vilini medtem užaljeno čakajo, da pridejo na vrsto. Kot da sem jaz kriv za idiotizem in omahljivost cesarja in kraljice? Sem kriv, ker nisem hotel Cesarstva zlahka predati v umazane tace basilea Vzhoda? Kar naj čakajo. Pa Škrati in ostali Zahodnjaki! Kar naj čepijo izza svojih okopov. Ko bomo mi izkrvaveli, so oni na vrsti za orčjo roštiljado. Nimor prekine tok misli:
»Gospodar, prej ali slej bomo prisiljeni počistiti gnezdo. Mogoče bi kakšno večje zmagoslavje naše kampanje omogočilo nebolečo odstranitev motečih elementov. V hrupu slavja je najlažje kotaliti odvečne glave.«
Upravnik dvigne glavo in se nasmehne.
Ta trenutek bo kmalu nastopil in moj val zmagoslavja mi bo pomagal urediti zadeve.

***


Timeus položi izpraznjeno čašo na mizo. Oči besno poplesavajo iz enega v drug položaj. Ni mu všeč, če mora za dolgočasno mizo opravljati duhamorna opravila. Stric Harid sedi pred njim. Njegova prisotnost pomeni napor. Tega on ne mara.
Stric živčno potrkava s prosti:
»Tim, odloči se že enkrat! Kmalu boš polnoleten in na glavo ti bodo položili krono. To ni posteljna trofeja sumljivega rodu, temveč čisto prava krona in čisto prava oblast.«
»Stric, sem te kdaj razočaral?« nedolžno vpraša in v roki težka kratko bodalo. Harid vzdihne:
»Ne gre za razočaranje. Sploh ne,« in se zazre v nečakove svetle pčo:
»Gre za nekaj drugega. Pomanjkanje potrpljenja te je že večkrat spravilo v neprijeten položaj. Zakaj si moral težiti za poveljniško funkcijo? Zakaj ravno zdaj?« proseče dvigne pogled. Timeus samo skomigne z rameni in se ležerno nasloni na umetelno oblikovan naslonjač:
»Čas je za mojo slavo. Kakšen vladar zmagovitega cesarstva bom brez vojaške zmage? Stric Geor mi je med partijo tidiasa predlagal, naj svoje želje po zmagah pretopim v poveljstvo nad vojsko, ki mi pripada.«
Harid zakrili z rokama, jih jezno stisne v pesti in skrušeno odkima:
»Joj, ravno pravega poslušaš. Moj mlajši brat je samo moj brat in tvoj stric. Regent je postal predvsem zaradi naključja krvnega porekla in ne zaradi sposobnosti. Žal so njegove državniške veščine precej omejene.«
Timeus kljubovalno odvrne:
»A kljub temu te vedno premaga v tidiasu. Kako to?«
Harida že zapušča potrpljenje, pot rebno za normalni pogovor z nečakom:
»Dragi Tim, igra je samo igra, a ta vojna ni igra. Orki niso igra. Tudi basilea Vzhoda s svojimi hordami ni igra. Resnične horde Megšelema ne moremo povabiti
na partijo tidiasa. Moj pokojni brat je mislil, da se lahko pogaja z vladarjem padlih ljudstev. Z utelešenim zlom v telesu basilea ni pogajanj. Ne more jih biti. On je mrtev, naj bo blažen v Onstranstvu, jaz sem živ,« in svareče pribije:
»In mislim še naprej živeti. Zaradi tvojih neumnosti izgubljam svoj dragoceni čas. Preprosto, dovolj mi je tvojega norenja. Takoj podpiši ta patent!«
Timeus se vstane, se odmakne od mize in jezno odkima:
»O tem se nočem pogovarjati. Tega je preveč! Jaz hočem to, kar mi pripada! Samo to! Povej tistemu hinavcu, ki se ima za varuha Trona, da ne podpišem ničesar več, dokler ne dobim poveljstva. Jaz bom čez slabo leto cesar in pred tem želim postati zmagovalec te vojne!« vzklikne, se napne kot struna ilarja in se hip zatem znova ležerno sesede v fotelj. Harid samo nemo spremlja nečakovo evforijo. Mladi fant pada iz ene v drugo navdušenost. Sami prismuknjenci me obkrožajo. Zaostala brat in nečak. Res prava družinska dediščina.

***


Komorniku je neprijetno. Nikoli ni mogel uganiti, kakšno burko mu bo predstavil mladi idiot, poln iluzij o lastni veličini. Prazen sod je vedno glasnejši od polnega. Pred bodočega cesarja mora postaviti patente, katere je pripravil gospodar dvora. Hirod je sicer dvomil v smiselnost takšnih patentov, a je kljub temu na vsakega dal svoj podpis. Dovolj je pameten in noče tveganj v teh zapletenih časih. Geor se je ob branju patentov krohotal in delal različne grimase. Podpisoval jih je s komentarjem »zanimivo«.
Zadnji je na vrsti prestolonaslednik. Mladi bedak sicer vedno podpiše, kar prej podpiše Hirod, a zaradi nepredvidljive trme je vse možno.
»Kaj je palček?« ga zaničljivo premeri za glavo višji mladenič svetle polti. Dokler ne spregovori, je na njem nekaj vilinskega. Kako da ne, kajti njegova mati je
bila vilinska kraljica. Mož zadrži bes in narejeno vljudno odvrne:
»Vaše veličanstvo, v podpis prinašam tri patente, katere je regentski zbor že potrdil. Vaš podpis,« a ga fant grobo prekine:
»Ne govori mi, kaj naj storim! Manj plemeniti bi se morali naučiti osnovnih manir, preden stopijo pred plemenitejšo družbo. Za kaj gre?«
»Izvolite se osebno seznaniti,« pogoltne cmok, resno odvrne ter se plitvo prikloni. Te igre ne bom več dolgo prenašal.
»Zakaj bi bral? Saj imam tebe, ravno prav pismenega škrata. Za kaj gre?« odrezavo vpraša in zapiči bodalo v mizo.
Komornik pogoltne slino, se znova prikloni in začne:
»Prvi patent se nanaša na ustanovitev nove dvorne pisarne, zadolžene za vojsko.«
»Komu bo služila ta pisarna? Vojska ne potrebuje pisarne, temveč zmagovitega mahiba. In to sem jaz!« vzklikne. Komornik znova pogoltne slino in komaj zadrži naval prihajajočega besa spričo mladeničevega obnašanja. Tiho odvrne:
»Vaše veličanstvo, saj v patentu ni govora o zmagovitem mahibu. Nihče nima namena zmanjševati vaših vojaških sposobnosti in zaslug. Gre za podrobnosti, nevredne vaše božanske pozornosti, a so kljub temu potrebne, da se lahko vaša božanskost bolje izrazi.«
Prestolonaslednik se nasmehne in boljše volje sprašuje naprej:
»Kaj pa drugi?«
»Tudi ta je v zvezi z vojsko. Razbremenjuje vas ukvarjanja z nepomembnimi vprašanji glede imenovanj. Sredi žara bitke gotovo ne želite svoje pozornosti posveti
ti imenovanju vsakega mahiba. Saj veste, mahibi pridejo in gredo, zlasti v Onostranstvo, a vaša božanskost ostaja. To …«
Mladenič ga odrezavo prekine:
»Že preveč časa si mi vzel. Daj sem te papirje!« strogo reče in iztegne roko. Komornik ponižno pristopi s sklonjeno glavo in mu jih izroči. Timeus jih hitro podpiše in odrine. Odrezavo bevskne:
»Odnesi mi to izpred oči.«
»Hvala vaše veličanstvo,« odvrne in se ponovno prikloni. Ritensko urno zapusti prostor.
Holgar se zadovoljno nasmehne, ko dobi v roke podpisane patente:
»Končno sem enkrat za vselej pokopal bedakove sanje o vojaškem zmagoslavju. Hirod bi ne glede na kritičnost položaja zlahka ves zbor obrnil proti meni. Ne vem, čemu je podpisal patent, kateri ga je oddaljil od resničnega nadzora nad vojsko. Odvzel si je edino možnost za pogajanja z basileo. V tej godlji smo ostali sami in po zmagi bo prišel čas za poravnavo računov. O ja, z mnogimi izdajalci bom poravnal račune. Z mnogimi,« vzdihne.

***


»Kaj?« besno vzklikne Timeus ob novici, da ne bo poveljnik Šestega zbora.
»Ja, dragi sorodnik, nategnili so te in to na suho!« se krohota Geor in premakne leseno figuro.
»Zakaj me nisi opozoril?« zarenči mladenič.
»Potem ne bi bilo tako zabavno in zanimivo. Zdaj pa je. Vsakdo mora biti nategnjen, da ve, kako je izgleda svet iz perspektive nategnjenosti,« in med krohota
njem ponovno prestavi figuro. Timeus užaljeno odkima:
»To ni niti zanimivo, še manj pa zabavno. Odrezali so me od vsega. Ko bom postal pravi cesar, se mi bodo za hrbtom smejali. Tako bo,« obupano kriči in z gibom roke zmeče figure na tla. Sunkovito vstane in s trdim korakom stopi proti velikemu oknu. Geor se nasmehne:
»Saj ni tako črno, kot je videti. Poglej na te stvari z zabavnejše strani.«
»Kaj je tukaj zabavnega?« besno vpraša.
»Mogoče bo tem pisarnarjem stvar propadla. Saj veš. Če želiš nekaj zajebati, za to ustvari pisarno in daj stvar v roke pisarjem. Lepo se zlekni v fotelj. Privošči si kakšno zabavo in udobno čakaj na razplet. Saj se bodo zapletli. Kakšno je prvo pravilo tidiasa? Navidezno nasedi, vnesi zmedo in v pravem trenutku snemaj glave z vratov. Še ti naredi tako,« se nasmehne in svoj živahni pogled nameri v igralno ploščo.
»Stric, to ni več igra, to je jeba božanstva. Kaj takšnega pa ne sme ostati brez kazni. Saj vem, do svoje polnoletnosti ne morem spremeniti patentov, lahko pa ničvrednežem povem, kaj si mislim o njih in njihovih prevarah.«
»Dragi nečak, to ti toplo odsvetujem,« previdno reče Beor in odrine igralno ploščo na rob mize.
»Zakaj?« besneče odvrne in z očmi vročično bega sem ter tja.
»Ne jezi strica Hiroda. Z majordomčkom bova že opravila, ko bo čas, a Hirod je ta, ki te izza pročelja skrbi za tvoj blagor ves čas onemogoča. Njega ne moreš kar tako, recimo v imenu zabave, skrajšati za glavo. Vsaj ne na hitro. Majordom je samo Hirodova igrača, katera zanj opravlja umazana izdajalska dela. Naj še naprej misli, da si naiven tepec. Že večkrat mi je očital, da nate slabo vplivam. Moj sloves po njegovem škodi ugledu cesarske rodbine.«
»Prej ali slej bom počistil! Prej ali slej,« vzdihne.

***


Hirod se ne ozira na običajne vljudnosti. Besno odrine vrata in se ne zmeni za zgrožena gardista. Trdno koraka proti baru, kjer poležava Timeus. Slednji skoči na noge, ko zasliši topot korakov:
»Kaj je to stric?« besno dvigne pogled in išče stričeve stroge sive oči.
Hirod razširi noge, roke sklene na hrbtu in zarohni:
»Bedak zmešani! Bedak! Ti je bilo treba tega? Si moral spraviti v slabo voljo vse, ki se trudijo za tvoj blagor?«
Timeus ležerno obrne glavo od kozarca pijače in kljubovalno dvigne brado:
»Kaj ti je stric? Te kaj moti, če ne maram nategovanja? Mi želiš nasprotovati?« cinično vpraša in umakne pogled s stričevih mirnih oči ter se znova posveti kozarcu močne pijače.
»Ti se samo nacejaj in delaj zgago po palači, jaz pa moram potem čistiti za tabo. Holgar, vsi komorniki in podkomorniki so zagrozili z odstopom, če ne nehaš s svojimi bebavimi izpadi. Ko boš cesar, delaj, kar ti je volja, a za zdaj se moraš pokoriti regentskemu svetu. In kot najstarejši v tem svetu imam dolžnost, da cesarstvo, dvor in tebe obvarujem pred tvojo mladostniško objestnostjo. Georju je vse to zanimivo, zabavno ali smešno, vendar gre za resne stvari. Svoje norčije imejta zase in sebi enake, a resne zadeve pustita znalcem! Jasno? Komaj sem zgladil tvoje neumnosti, zato ne igraj užaljenosti, sicer …« strogo dvigne glas, ki mladega fanta pretrese do kosti. Ta le nemo prikima in se znova posveti pijači. Zdaj je bil res potreben požirka veselega okrepčila. Res potreben. Samo odsotno zamahne z roko:
»Sicer bo kaj?«
Hirod ne odgovori, temveč besno zapusti sobo.

Beg

Upravnikovo posestvo je tri dni ježe od prestolnice. Kar daleč in istočasno priročno. V osrednji dvorani je zbral vse dosegljive zemljiške gospodarje. Za nekaj dni je sem poklical tudi vse pomembne mahibe. Sovražnik pred prestolnico je v defenzivi. Cesarska vojska je prodrla pet dni ježe globoko v sovražnikov razpored in uničila precej v bojih izkušenih hord. Zdaj je pravi trenutek za akcijo! Zdaj ali nikoli mora potegniti nujne poteze, ki ga ločijo od prave oblasti. Zdaj! Izkoristil bo ta veter zmagovitega prodora.

***


Timeus zasliši hrup in razbijanje. Skoči na noge in ravno naredi nekaj korakov proti vratom. Vrata se sunkovito odprejo in v sobo plane stric Geor. Vidno razburjen zakliče:
»Tim, takoj morava stran! Dvorni udar!«
»Udar? Kdo?«
»Ni časa za klepet. Vse skupaj ni več tako zanimivo zabavno, saj v palači mrgoli hudobnežev z meči za krajšanje glav. Brž navleči nase kaj uporabnega in mi sledi. Ne vem, koliko časa bomo lahko zadrževali legionarje. Zasedli so že pol palače.«
»Čigavi legionarji?« zmedeno sprašuje mladi cesar.
»Ta izdajalska kača je nad nas poslal nekaj tarakov. Žal jih je preveč. Naši Elešeji jih ne zmorejo dolgo zadrževati. Pohiti!« zakliče in steče na hodnik. Zasliši žvenket udarca jekla ob jeklo. Hip zatem se vrne v sobo:
»Ni časa! Ni časa!« živčno prestopa in potegne kratek meč. S svojo zavaljeno postavo je prav smešen z mečem v roki. Najbrž si z njim samo vliva pogum, saj verjetno ni posebno vešč v resničnem boju.
»Že grem,« tiho reče Timeus in nase navleče preprosto tuniko. Z dlanjo objame ročaj zakrivljenega dolgega bodala hereb in sledi stricu, ki je kljub svoji obilnosti kaže precejšnjo okretnost. Zven bitke je vse bližje. Tečeta po praznem hodniku.
»Pot na varno je skozi moje prostore.«
»Tvoje?« zmedeno vpraša, saj ve samo za ena sama vrata v stričeve prostore.
»Kaj misliš, da sem na svoje nočne pohode odhajal skozi glavna vrata in tvegal, da mi je kdo za petami?« se nasmehne in odrine vrata. Znotraj čaka skupina elešejev.
»Tukaj sva. Gremo. So konji nared?« vpraša navhega, ki strumno prikima. Geor in Timeus se spogledata.
»Za mano,« reče stric in Timeus mu sledi do velike police s svitki. Žvenket se nezadržno približuje. Elešeji fanatično branijo prostore cesarske družine. Celo življenje jih vzgajajo, iz roda v rod, da ubranijo cesarsko veličastje ali umrejo v boju.
»Gospodar, kmalu bodo tukaj. Pohitite,« živčno prestopa navheg. Geor prikima:
»Samo še nekaj trenutkov,« se nasmehne in potegne komaj viden vzvod izza police. Stena se odpre in pojavi se stopnišče v globino. Vzame baklo s stojala in namigne:
»Gremo! Vsi za mano!«
»Mi ostanemo,« odvrne navheg. Geor odkima:
»Nihče ne bo ostal. Tudi vaš rod se mora ohraniti v temi, ki nas čaka. Le vsi hitro v to luknjo. Samo jaz vem, kako blokirati ta prehod. Ko bodo ugotovili, kaj se je zgodilo, bomo že zabavno daleč. Gremo, gremo,« podkrepi besede s kretnjo. Timeusu preda baklo in vsi izginejo. Geor vzame še drugo baklo, blokira prehod in polica se vrne na svoje mesto.
Znajdejo se na ozki poti ob široki reki. Timeus dvigne pogled v daljavo, kjer se dvigujejo stebri dima vojne. Cesarstvo se neha komaj slabih sto kilometrov vzhodneje. Vrtoglave pečine se dvigujejo iznad njih. Geor jih zanesljivo vodi do skromne ute.
»Preobleči se moramo, saj bomo takšni takoj padli v roke izdajalcem. Zdaj so že mogoče ugotovili, da nismo več v palači.«
»Kje smo?« vpraša Timeus.
»V mojem skrivnem brlogu. Redki vedo zanj in za molk sem odštel precej zlatnikov. Znotraj se bomo preoblekli in zapustili mesto.«
»Kam bomo šli?«
»Nekam na varno,« se nasmehne in izginejo v z mahom poraščeni uti. Tišino prekinja samo žvrgolenje gozdnih ptic.
Urno se preoblečejo. Geor se ob pogledu na skromna oblačila nasmehne:
»Šele zdaj bo zanimivo. Konje za beg bomo kar pustili. S tem bomo zmedli zasledovalce. Imam prijatelja, pri katerem bomo kupili sveže konje. Za nekaj zlatnikov bom vse uredil. Še bo zanimivo, še!« se gromko zasmeji.
»Kaj pa stric Hirod?«
»Najbrž izza tega stoji ravno Hirod. To je njegova veselica in orkester je njegov. Zaželel si je cesarski prestol in dokler te ne morejo razglasiti za mrtvega, lah
ko o njem samo sanja. Za nadaljevanje veselice potrebuje tvoje hladno trupelce za svečano balzamiranje in zatem uraden pogreb. Tega pa ne more dobiti, torej smo rešili srce cesarstva.«
Timeus prikima. Spomni se zadnjih pogovorov s stricem.

***


Hirod se sesede pod točo zastrupljenih puščic. Kljub čarovniškim veščinam na koncu podlegeže premočnemu sovražniku.
Holgar stopi v njegove prostore in pregleduje trupla:
»Ste že našli mladega bedaka? Brez njegovega, v junaškem boju padlega trupla, ne morem nič!«
Legijski navheg med brisanjem okrvavljenega meča ležerno odvrne:
»Gospoda, plemeniti Hirod Simidal je umrl sam, skupaj z nekaj elešeji. Žal je mladi Simadal še na begu. Tudi prismuknjeni Geor je izginil.«
Holgar stopi do razmetane mize. Spoznanje bridko udari v čelo. S pestjo udari po tej mizi. Stvari poskočijo:
»Geor! Ta prismuknjenec nas je vlekel za nos. Hiroda smo se prehitro odkrižali. Njegove usluge bi mogoče še potrebovali. Preiščite palačo. Nekje mora biti kakšen tajni prehod. Stisnite osebje! Ne pokažite nobene milosti, dokler ne dobimo vseh odgovorov,« in se sreča s srepim pogledom poveljnika akcije in stisne skozi zobe:
»In vseh trupel!«
Slednji prikima in hiti izdajati nove ukaze.
Upravnik v spremstvu stražarjev stopi na hodnik in se napoti proti svojim prostorom. Še enkrat vrže pogled na mrtvega plemiča. Okoli ovalne mize ga pričaka komornik v družbi nekaj mahibov.
»Gospodar, je kaj novic o Timeusu?«
»Ne! Tisti bebasti debeluh nas je dobro vlekel za nos. Mogoče niso več v palači. Takoj pošljite kurirje. Gotovo še niso zapustili mesta. Nekje se bodo morali prikazati,« hitro ukrepa in vsi prikimajo.
Skozi okno svoje velike pisarne opazuje vrvež na ploščadi sredi cesarskega dvorca. Na robu so legionarji pobijali redke preživele eleše. Podobna usoda doleti tudi preostalo osebno osebje cesarske družine.

***


Minilo je pol lune, a o ubežnikih ni nobenih novic. Holgar razmišlja, kaj storiti. Še nikoli v zgodovini se niso srečali z izginulim cesarjem. Nikjer ni patenta, ki bi predvideval takšno stanje. Ker nima niti patentnega ključa, ne more sprejeti nobenega patenta. Zviti Geor je poskrbel, da sta patentni pečat in prstan ostala v rokah cesarske družine. Ofenziva je zastajala, zato ne sme drezati v obstoječe stanje. Brez vojsk ostalih hesed malahidov ne bo zmogel odločilno poraziti strašnega basilea. Mora se dokopati do prestolonaslednikovega trupla.
Zvečer tega dne mu prinesejo novico veliki protiofenzivi temne vojske. Ta sila, pravzaprav strahovita temna povodenj, na več mestih stisne in odrine njegovo vojsko. Uspešna ofenziva hipoma zastane in se sprevrže v obupan boj za preživetje.
Holgar se zgroženo sesede:
»Od kod sovražniku naenkrat toliko vojske?«
»Ne vem,« odvrne kurir.
Kurir ni vedel za obsežno povodenj nekaj deset mazobov pod poveljstvom
kerkešov, nemrtvih in neživih temnih lordov. Preprost sin lokalnega nižjega plemiča ni slutil, da bo v slabih dveh lunah konec starega Cesarstva. Vladavina basilea je tu in grozi, da bo večna.

Dediščina luči

Majhna skupinica zapusti mestno obzidje. Timeus se ozre nazaj. Geor tiho pripomni:
»Tim, ti se zdaj edina prihodnost cesarstva. Vse, kar je ostalo od te veličine, imamo v popotnih torbah. Čim prej moramo priti do morja in od tam nekam na varno, kjer nas Hirodova roka ne najde. Dokler si živ, zlasti s patentnim ključem v žepu, ne more mirno vladati. Na srečo imam svoje prijatelje izven dosega bratove strupene roke. Žal nas od varnega zavetišča čaka nekaj lun ježe in zatem še nekaj dni plovbe. Morali se bomo podvizati in pri tem paziti na hrbte. Moj prisrčen stric bo gotovo poslal nad nas svoje morilce.«
Mladi cesar se nasmehne:
»Mi smo tukaj in stric najbrž ne bo imel veliko časa za nas. Tudi basilea najbrž dobro zna igrati tidias. Storil je natanko to, kar mora za zmago v partiji. Stric pa je slab igralec in je poslal vse preostale zbore v odprto past.«
Geor prikima:
»In kaj bi ti storil?«
»Umaknil bi se čim dlje proti zahodu. Ne bi se spustil v odprto bitko mož na orka. Zbral bi vse preostale sile Cesarstva in šele izza Aldeške marke bi poskusil ustaviti basileo. Do tja bi moral dobro razvleči svojo vojsko, poskrbeti za varovanje oskrbovanja in ohranjati zasedena ozemlja. Z njim bi odigral partijo tidiasa na svoji polovici igralne plošče.«
»Žal je tvoj stric vedno izgubil igro, ker ni znal počakati na pravi trenutek. Bojim se, da bo izgubil tudi to igro.«
»Stric, njegova vladavina gotovo ne bo dolga. Sovražnik bo prej ali slej unovčil svojo premoč. Temni vojski ne bo zmanjkalo orkov in kačjeglavcev. Stric je na vrat, na nos poslal najboljše zbore v napad in nima nobenega načrta za primer poraza. Ravno zato sem ga v tidiasu premagal že pred štirimi leti.«
Geor se zakrohota:
»Vidiš fant, tvoj beg je v luči stričevega poraza še toliko zanimivejši. Plašč teme bo zagrnil naše dežele. Ti boš tefea za zatirane in premagane. In to se mi zdi res zabavno.«
Timeus se nasmehne in z očmi premeri skupinico elešejev, ki ju spremlja na tej poti.
Veličastna silhueta prestolnice je vse manjša. V razkroju starega Cesarstva se je porodilo novo seme, nova luč…
Nekega dne bo naslednik Timeusa Simadala krenil proti prestolnici. Do tega trenutka pa mora miniti še veliko let vladavine Vesoljnega carja in njegovega Vesoljnega carstva.