Pomnik za Evridiko

Miha Remec


Skoraj s svetlobno hitrostjo je vsedelnik Leon Ardo drsel skozi prostor. Za njegovim kapljastim trupom se je razpiral mavri─Źni rep, ko je po┼żiral vesoljske razdalje.

Umetnik Noeal Odra je ─Źemel v kristalovinasti ─Źelni konici, srepo zazrt v temno vesoljsko godljo, ki mu je polzela naproti: me┼żikal je pri vzbuhih nenadne svetlobe, kadar je ┼ívignilo mimo sonca, strmel v vrtuljenje zvezdnih kopic pred sabo in brezdanjost teme, ki se je valila v njegove zenice.

"Leon, glasbo!" je ukazal.

Vsedelnik je imel u┼íesa in o─Źi povsod po trupu. Vklopil je posnetek ┼áostakovi─Źeve pogrebne kora─Źnice, ki jo je Noel vspominil s stare plo┼í─Źe na Zemlji. Veli─Źastno je zadonela po ozvo─Źenju oto┼żna, vendar mogo─Źna glasba.

"Imaš glasbo," je s prijaznim glasom dejal Leon.

Skladba je izvabljala Noelu mr┼í─Źavico na teme in solze v o─Źi. Roji zvezd pred njim so zamigotali, sonca so dobila mavri─Źno obrobo. Umetnika je ta glasba spomnila na Zemljo. Grenkoba mu je stisnila grlo, ko je pomislil na posmeh Zemljanov. Obarval jim je son─Źni veter in sestavil v zgornjih plasteh ozra─Źja mrgolin─Źasto kristalini─Źno podobo, ki je zve─Źer in pred zoro zable┼í─Źala na zemeljskimi poli. "Nori krasilec svetov nam ponuja ki─Źasti ni┼ítrc," je poro─Źalo zemeljsko telesti─Źno omre┼żje. "Ne verjemite ─Źarovniku iz ─Źrne luknje," so zapisali, ko je pripeljal v lunino tirnico obro─Ź iz ledenega drobirja, ki se je v jasnih no─Źeh iskril kakor biserni prstan okrog oble. Njegove kozmi─Źne velepodobe so imenovali svetlobne zvija─Źe in privide, neki pametnik je celo zapisal, da je pravi ustvarjalec teh podob mehani─Źni vsedelnik Leon.

┼ákrtnil je z zobmi, ko je pomislil na to zlobno natolcevanje. Niti hip se ne bi mudil na tem svetu, kjer so zani─Źevali njegovo umetnost, ─Źe ne bi na samotni gorski planoti sre─Źal Evridike, ki je strmela v okra┼íeno luno in jokala zaradi ganjenosti ob tem prizoru. Noel, ki je doslej krasil svetove le v svoje veselje, je nenadoma spoznal radost ustvarjanja za druge. "Pojdi z menoj," je nagovarjal vzhi─Źeno dekletce, "pokazal ti bom, kaj vse zmorem." Vsa zaverovana mu je sledila v drugi krak Rimske ceste, kjer ji je navdu┼íen uprizoril pravi zvezdomet; v veli─Źastno igro svetlobe in barv pa je vklju─Źil tudi vzbuh nove zvezde. Ni pri─Źakoval, da Evridikin zemeljski organizem ne bo prenesel tolki┼ínega ┼żar─ŹenjaÔÇŽ Zdaj je dekli─Źino truplo samevalo v kristalni lupini in okrog nje je ustvaril kozmi─Źno velepodobo neslutenih razse┼żnosti.

┼áostakovi─Źeva pogrebna kora─Źnica je izzvenela. Bila je edina re─Ź, ki ga je spominjala na Zemljo.

"Leon, Zemljo sva izspominila?" je vprašal vsedelnika.

"Izspominila. Vse razen te skladbe."

"Tako je prav. Nehvale┼żna bitja. Niso razumeli moje umetnosti."

"Umetnosti ne umeteli┼í zaradi razumljivosti. Navedek Orbuna Kleba," je omenil Leon. "Zdaj bom za─Źel zavirati. Umakni se v varovalno ┼íkoljko."

Mol─Źe je umetnik zapustil ─Źelno konico in zlezel v obod, ki je ubla┼żeval te┼żnostne silnice pri zaviranju in pospe┼íevanju. Sre─Źen vsedelnik - je mislil ─Źakajo─Ź na uravnote┼żenje - naro─Źi┼í mu in stvari preprosto izspomini. Zbri┼íe. ┼Żivo bitje tega ne more. Kaj bi dal, da bi lahko s preklopom spominskega vezja izspominil bole─Źi ob─Źutek krivde za Evridikino smrt.

"Uravnote┼żeno," se je oglasil vsedelnik. "Lahko pride┼í iz varovalnice."

"Kam sva prišla?" je vprašal Noel, ko je zlezel iz školjke.

"Odslikujem ti polo┼żaj na prikazniku. Po programu sva se ustavila v obmo─Źju kristalnih asteroidov. Za─Źela bova z naborom."

"Leon, rad bi videl, kje sva zares, ne na prikazniku," je vztrajal Noel.

"Potem boš moral z ogledniško lupino v ozunje."

"To tudi nameravam. Pripravi jo."

Kmalu se je iz vsedelnika izpro┼żila prozorna lupina, v kateri je bil umetnik Noel. Iskrenje rojev kristalnih asteroidov ga je skoraj oslepilo. Me┼żikal je in se oziral naokrog: kamor je segel pogled, povsod so bili kristali: v obli┼żju kot velikanske presojne grude, ki so se v dalji spreminjale v iskrivi paj─Źolan, s katerim je bilo zagrnjeno rumeno sonce. Odsevanje kristalnega drobirja je bilo tako mo─Źno, da je Noel spro┼żil varovalno zasen─Źenje ogledni┼íke lupine.

"Ble┼í─Źi se mi," je omenil vsedelniku. "Koliko tega kro┼żi tod okoli?"

"Nepre┼íteto. Odpokli─Źi se, spro┼żiti je treba gravimagnetno polje."

"Prav, povleci me nazaj v notranjost."

Med vra─Źanjem lupine je Noel tuhtal, ali bi ga vsedelnik tudi brez odpoklica potegnil nazaj. V─Źasih si s tem ni belil glave: Leon je bil zanj pripomo─Źek, izvajalec nejgovih umetni┼íkih zamisli in ni─Ź drugega. ┼áele zemeljski pametniki so mu skazili ta preprosti odnos s trditvijo, da je vsedelnik ustvarjalec velepodob.

Jezen je bil nase, da se sploh zmeni za taka natolcevanja. Povsem jasno je bilo, da on sam sestavlja program za vsako velepodobo, ─Źeprav jo potem izdela vsedelnik. Tako kot zdaj, ko si je domislil, da bi okrog pomnika za Evridiko postavil ┼íe venec kristalnih asteroidov, ki bi kon─Źno dopolnil velepodobo, Leon pa je odkril, na kateri konec vesolja je treba po to gradivo. Zemeljski podobarji nana┼íajo na svoje podobice barve s ─Źopi─Źi, pa vendar nih─Źe na tem zavr┼żenem planetu ne pravi, da bi bili ─Źopi─Źi ustvarjalci njihovih umetnin.

"Leon, ─Źe te ne obremenjujem pri delu, bi te nekaj vpra┼íal," je umetnik nagovoril vsedelnika.

"Noel, z naborom asteroidov se ukvarja samo del mojih sklepnikov, zato me mirno vpra┼íaj, kar ┼żeli┼í."

"Midva ┼że zelo dolgo sodelujeva, ni res?"

"Dolgo, kratko - to so razse┼żnosti zemljanov. V vesoljski celoti nimajo pomena."

"Pa vendar je dolgo celo za vesoljske razse┼żnosti. Okrasila sva kopico svetov. Mnogih ne bo nikoli zrlo oko ┼żivega bitja."

"Podob ne ustvarja┼í zato, da bi bile videne. Lepota je tudi sama po sebi ─Źude┼żna. Navedek Tarima Ajedesa."

"Tarim Ajedes je krasil svetove na robu ─Źrne luknje in nikoli videl o─Źi ─Źlove┼íke deklice, ki ob─Źuduje okra┼íeno lunoÔÇŽ Nekaj drugega me zanima, Leon: kateri od naju dejansko ustvarja velepodobe?"

Vsedelnik je pomol─Źal; to ni bilo v njegovi navadi, saj je obi─Źajno odgovarjal hitro, takoj ko so njegovi sklepniki pretehtali vpra┼íanje. Sedaj pa ni odgovoril. Umetnik Noel se je zastrmel v drobno zamre┼żeno odprtino, v katero je bil vdelan vsedelnikov zvo─Źnik.

"Nobenega dvoma ni," je naposled le spregovoril Leon, "da ti ustvarjaš. Jaz samo izvajam tvoj program."

Vsedelnikov pomislek je dal Noelu misliti. Najbr┼ż so imeli njegovi logi─Źni sklepniki precej opravka, da so izoblikovali ta odgovor. Kdo ve, ali je iksren? Iskren. Je lahko mehani─Źni napravek, pa naj ima ┼íe tako izdelan logi─Źnosklepni sistem, iskren ali neiskren?

"Si to povedal iskreno, Leon?" ga je vprašal.

"Iskren sem, kolikor si ti iskren. Tvoja lupina sem, umetnik, tvoj oklep, podalj┼íek tvojih udov, pripomo─Źek tvojim mislim. ─îe si bil iskren z mano, ne more biti v mojih sklepnikih vgrajena la┼ż in hlimba. Tako, Noel, pomodrovala sva, nabor asteroidov je pri kraju, prosim te, umakni se spet v svojo varovalno ┼íkoljko. Vra─Źava se, za─Źel bom pospe┼íevati."

Mol─Źe ga je ubogal in zlezel v varovalnico. Med ─Źemenjem v njej pa ga je ┼íe vedno grizel dvom. Nenadoma se je jasno zavedel, da bi brez Leona res bil nebogljena organska gmota, ki ne bi niti za hip zdr┼żala v surovih vesoljskih razmerah; priklenjen bi bil na kak┼íen Zemlji podoben planet z ozra─Źjem, namesto kozmi─Źnih velepodob bi ustvarjal ploske podobice na platno. Res je, brez vsedelnika bi bil neizmerno omejen, ranljiv in ogro┼żen.

┼áe nekaj je spoznal: nad kozmi─Źnimi velepodobami sploh nima pregleda, njegov pogled jih ne more zaobse─Źi in v celoti jih vidi samo na Leonovem prikazovalniku.

"Konec pospeševanja," se je oglasil vsedelnik.

Vrnil se je v ─Źelno konico in pred njim se je odprl veli─Źasten razgled: za Leonom je skozi temo drsela v daljo izginjajo─Źa, lesketajo─Źa se vleka; asteroidi, priklenjeni z gravimagnetnimi silnicami, so bili podobni veli─Źastnemu kristalnemu repu, opletajo─Źemu v nedogled. Spet je Noela prevzelo trpko ─Źutenje omejenosti lastnega obzorja. Vendar ni poklical Leona, da bi ga ta seznanil z dejanskimi razse┼żnostmi niza asteroidov, ki jih je vlekel za sabo. Strmel je predse in ┼żalost mu je izpolnila ─Źas med vra─Źanjem k pomniku za Evridiko. Potem je svetloba belikavega sonca za─Źela presevati skozi obod ─Źelne konice in vedel je, da se bli┼żata obmo─Źju kozmi─Źne velepodobe. Vsedelnik je zaradi asteroidnega repa zaviral po─Źasi, in ko se je nehal premikati, je spregovoril:

"Umetnik Noel, naka┼żi mi program razporeditve asteroidnega pasu."

Na najbli┼żjem prikazniku se je razgrnil naris velepodobe v presekih. Noel je srepo gledal v zaslon: vsa njegova stvaritev je bila pred njim, pa vendar se ni mogel otresti misli, da je sploh ne pozna in da jo zaobse┼że samo Leon s svojimi sklepniki. Lahko bi mu dal krivuljo asteroidov, vsedelnik bi jih razpostavil, pomnik za Evridiko bi bil zagotovljen, nikoli pa ne bi videl v celoti, kaj sta z Leonom ustvarila.

"Preden ti dam program, bi si rad še enkrat ogledal najino delo," je rekel Noel in vsedelnik je takoj pripravil ogledniško školjko.

V ozunju, v prozornem obodu, se je umetnik zazrl v svojo stvaritev. Bila je nekaj izjemnega. Doslej je namre─Ź krasil svetove, ki so imeli lastno te┼żnost, in je okrasje prilagajal gravitaciji. Zdaj pa je v jedro velepodobe postavil kristalno krsto, kateri je bilo za vse ve─Źne ─Źase ohranjeno truplo Evridike, in okrog nje razpredel svetokrasje v najbolj umetelnih oblikah: obarval je son─Źni veter s fotonskimi prestrezniki, in tako je vse obmo─Źje velepodobe utripalo v spreminjajo─Źih se barvnih odsevih, pripeljal je v umetno kro┼żnico srebrni vesoljski prah in ga razsul kot lesketajo─Źo se tan─Źico po prostoru, pritegnil je v ta svetlobni ples ─Źrne kamne iz osvetja temnih svetov, postavil gravitacijska polja in skoznje usmeril roje meteoritov, ki so v poljih izgorevali podobni vodometu zvezdnih utrinkov; velepodoba se je nenehoma spreminjala, se barvala, ┼żarela in ustvarjala mogo─Źen vtis na ogledovalca.

"Pasove kristalnih asteroidov bova razporedila v sosrednih krogih okrog jedra velepodobe," je naro─Źil vsedelniku.

"Na eni ali ve─Ź ravninah?" je skopo vpra┼íal Leon.

"V ve─Ź ravninah. ┼Żelim, da velepodoba naredi vtis na gledalca, pa naj se ji le-ta pribli┼ża s katerekoli strani."

"Spet ti moram nekaj povedati, umetnik Noel," ga je z veselej┼íim prijaznim glasom opomnil Leon. "Skoraj nobene mo┼żnosti ni, da bi to stvaritev kadarkoli ugledalo razumno bitje z vidnim ─Źutenjem na ustrezni skali."

"Vem," je vzdihnil Noel. "Zato se vpra┼íujem, ─Źemu Tarijci blodimo po vesolju in krasimo svetove."

"Svetokrasje je igra v igri. Navedek Izama Kloba."

"Ne navajaj mi navedkov. Na Zemlji sem ob razo─Źaranjih spoznal tudi radost ustvarjanja za druge. Velepodoba postane to ┼íele tedaj, ko jo zazna bitje z ustreznim vidnim ─Źutenjem."

"Naro─Źil si mi, da izspominim Zemljo. Bilo bi prav, da bi jo izspominil tudi ti. Druga─Źe bo┼í razvrednotil svojo umetnost. Zdaj pa bom razporedil asteroide."

Noel se je vrnil v notranjost vsedelnika. Razmi┼íljal je, da ima nemara Leon prav. Tisti hip, ko je s svetokrasjem o─Źaral Evridiko, so bile stvaritve odvisne od nje. Z njeno smrtjo je kra┼íenje svetov izgubilo pomen.

Na prikazovalniku je vsedelnik izrisoval sosredne kroge asteroidov, ki jih je postavljal okrog velepodobe. ─îesa podobnega Noel ┼íe nikoli ni ustvaril. Pomnik za Evridiko bo imel razse┼żnosti, ki bodo presegale obseg sonca in planetov tega oson─Źja. kakor velikanski kristalni lestenec bo visel v vesolju in se svetlikal v temne dalje.

"Narejeno," je poro─Źal Leon, ko je postavil zadnji asteroid v obodje velepodobe.

"Hvala, Leon," se je zahvalil umetnik. "Hvala ti za vso tvojo pomo─Ź."

"Ni za kaj, Noel."

"Res si bil moja desna roka."

"Vselej bom tvoj pomo─Źnik, umetnik Noel. Nelo─Źljiva sva. Kdaj bova odrinila od tod?"

Noel se je zagledal v zvo─Źnik.

"Ne bova odrinila. Ne bom ve─Ź krasil svetov." je naposled rekel.

Zvo─Źnik je mol─Źal. ─îrn, zamre┼żen kot grob. Vsedelnikovi skelpniki so najbr┼ż zastali pred nedoumljivostjo. Samo oster, prediren pisk se je zasli┼íal.

"Kon─Źala sva, Leon." je nadaljeval umetnik. "Samo ┼íe eno pro┼ínjo imam: poi┼í─Źi to─Źko, s katere bom videl idealno obzorje te velepodobe."

Zdaj je vsedelnik odgovoril.

"Ni─Źesar nimam, na kar bi se lahko oprl pri iskanju te to─Źke. Daj mi podatke, daj mi program, umetnik: spremenil ti bom vse vesolje v velepodobo, ne zahtevaj pa od mene izmislekov."

Umetnik je ┼żalostno sklonil glavo. Ubogi vsedelnik, vse zmore, ─Źude┼że dela, ne zna pa dolo─Źiti to─Źke idealnega obzorja velepodobe.

"Mislim, da je treba iskati to to─Źko v zvezi z osvetlitvijo," je posku┼íal pomagati vsedelniku.

"Noel, sklepam, da se podoba osvetljuje v tebi. V tebi je torej njeno idealno obzorje."

"Napa─Źen sklep, Leon. Ali to pomeni, da ne more┼í dolo─Źiti, kam bi se premaknila, da bi videl pomnik za Evridiko v vsej lepoti?"

"Brez osnovnih podatkov sem brez mo─Źi."

"Potem se pripravi, da te bom vodil."

Zgodilo se je prvi─Ź, da je umetnik zahteval neposredno vodstvo. Druga─Źe si je vsedelnik na podlagi programa sam dolo─Źal pot.

"Premesti se v krmno kupolo in prevzemi vodila," mu je rekel Leon.

Je u┼żaljen? se je vpra┼íal Noel, ko se je preme┼í─Źal v kupolo na vrhu vsedelnikovega kapljastega telesa. Je lahko napravek u┼żaljen? Se mu nemara zdi, da ne zaslu┼żi ve─Ź zaupanja?

Zasedel je prostor za upravljalsko tipkovnico, izbral smer, dolo─Źil zlo┼żno hitrost in za─Źela sta se pomikati iz obmo─Źja velepodobe proti velikemu, belemu soncu.

Noel Odra je strmel v vsojo stvaritev, ki se mu je z odaljevanjem razkrivala v novih razse┼żnostih. Osvetljeni kristalni asteroidi so se v svojih kro┼żnicah svetlikali, in tako je vsa velepodoba utripala v bakladi nemirnih lu─Źi; son─Źni veter je razpiral pahlja─Źo mavri─Źnih pramenov, upogibajo─Źih se k jedru, ki ga je obkro┼żal vesoljski prah kot srebrna tan─Źica.

┼ákoda, da Evridika ne more videti tega prizora. Bila bi ganjena do solza, strmela bi v velepodobo z odprtimi usti, tako kot takrat, ko ji je bil uprizoril zvezdomet na robu Rimske ceste in jo je presvetlil vzbuh nove zvezde. Ni vedel, da imajo prebivalci Zemlje omejeno svetlobno skalo, in ubil je edino bitje, ki je ob─Źudovalo njegovo svetokrasje.

"Umetnik Noel," se je nenadoma oglasil vsedelnik. "Opozarjam te, da v ozunju nara┼í─Źa toplotna stopnja."

Ni se zmenil za opozorilo: ni spremenil smeri in za─Źel zavirati pred belim soncem. Kupolo je presvetljevala slepe─Źa svetloba. Ni spro┼żil varovalnega zasen─Źenja. Strmel je v velepodobo, ki je utripala sredi osvetja v igri lu─Źi in barv. Njeno obzorje se je ─Źedalje bolj stikalo z vesoljskim ozadjem. Spoznal je, da se pribli┼żuje to─Źki idealnega obzorja.

"Splo┼ína toplotna nevarnost," je poro─Źal vsedelnik. "Takoj zaviraj. Takoj zaviraj."

Na tipkovnici se je pri┼żgala utripajo─Źa opozorilna lu─Ź.

"Leon glasbo!" je ukazal umetnik Noel, ┼íe vedno zamaknjen v veli─Źastni pomnik za Evridiko.

Vsedelnik je ubogal: Iz vseh zvo─Źnikov se je mogo─Źno oglasila ┼áostakovi─Źeva pogrebna kora─Źnica, ko je drvel v krono ┼żare─Źega sonca.

Vsedelnik Leon Ardo je sicer samodejno razprostrl protitoplotni ┼í─Źit, vendar ni mogel prepre─Źiti zadnjega dejanja: belo sonce je naposled se┼żgalo njegovo lupino in umetnika v njem.

Spremenjen v svetlobne delce, je Noel Odra za hipec zatrepetal na fotonskih prestreznikih pomnika za Evridiko v rde─Źkastem soju, potem pa se razblinil v brezdajnosti teme.


Za kratko zgodbo Pomnik za Evridiko je avtor prejel leta 1987 nagrado SFERA.
(Opomba urednika)