Stražarnica

Andrej Ivanuša


Sedel je na skali, ki je grozila, da se vsak trenutek zvali v globok prepad.
Njegove priprte oči so spremljale vsak najmanjši gib vibatrosa, ki je krožil nad Breznom. Airan je počasi zahajal in prepuščal planet drugemu soncu, Biranu. Njegova medla, modrikasta svetloba je poglobila sence nad breznom, ki mu ni bilo videti dna. Za hip je Jan sklonil svojo svetlolaso, kodrasto glavo navzdol in se zazrl v brezno, ki so se ga vsi bali. Po prastarem verovanju so iz brezna prihajali umrli in vanj vabili žive, da se jim pridružijo. Vse zlo tega planeta je bilo v Breznu. Ni imelo imena. Klicali so ga na tisoče različnih načinov. Najbolje je bilo, če ga sploh nisi imenoval. Nihče se mu ni upal približati. Le Jan je že nekaj časa sedel na njegovem robu in opazoval vibatrose.
Dvignil je pogled in priprl veke, ker ga je motila Airanova svetloba. Segel je z roko do čela in z iztegnjeno dlanjo naredil senco nad očmi. Zdaj je videl bolje. Izza meglic na airanovem zahodu so se na daljnem obzorju kazali komaj zaznavni vrhovi visokih planin. Brezno je bilo prekrito z gosto meglo in je segalo kot rahlo nagubana ploskev čez vse, kar je mogel videti. Nihče ni vedel, kaj se pod njimi skriva. Spodaj je bilo vedno le ... zlo, nekaj mračnega in nedoumljivega. Ta ploskev je vedno valovala in se prelivala. V soju manjšega sonca je bila videti modra kakor morje. O morju je vedel še manj kot o Breznu.
Ko se je sonce Airan dotaknilo roba obzorja, je postalo rdeče in zdelo se je, da je večji kakor prej v zenitu. Zapihal je airanov večerni veter airzah in stene Brezna so pričele svojo pesem. Razlika v toploti je premaknila skalovje in vsa visoka stena na vrhu katere je sedel Jan, je pričela igrati, škripati in brneti.
»Zlo prihaja iz brezna,« so govorili ljudje, ko se je oglasila pesem Brezna in vsak je pri sebi zamrmral molitev, ki preganja uroke. Janu je tudi bilo tesno pri srcu. A sčasoma se je na to večerno pesem privadil.
V airzahu je vibatros izvajal še večje letalske umetnije in se dvigoval vedno višje in višje. Jan je zrl za njim in srce sta mu napolnila vzhičenje in ostra bolečina. Zavidal je vibatrosu njegovo sposobnost letenja. Tudi Jan je želel leteti, premagati brezno in pogledati kaj je tam, kjer so tiste planine na robu obzorja. Spremljal je vibatrosa toliko časa, dokler njegovo oko ni moglo več razbrati drobne vibatrosove pike na vedno temnejšem nebu. Airan je zašel, Biran je metal svojo medlo svetlobo na pobočje nad Breznom. Jan je odvrnil pogled in se počasi napotil nazaj proti vasi.

Privzdignil je zaveso nad vhodom in stopil v hišo. Ženske so pripravljale večerjo. Tiho je sedel v kot in čakal, da bodo sedli za mizo. Babica in stara dekla sta sedeli ob oknu ter sukali bilanovo prejo. Komaj sta še kaj videli v medli Biranovi svetlobi. Šemačka se je tiho priplazila do njega in se zvila v klobčič ob njegovih nogah. Njen piskajoči glas je zahteval, da jo gladi po mehki in kratki, poletni dlaki. Pričel jo je čehljati po hrbtu in njen piskajoči glas se je počasi spremenil v globoko mrmranje, ki je hipnotično delovalo na Jana. Glasovi so se razblinili v fantastičnih slikah, ki so zdrsele pred njegovimi očmi. Prepustil se jim je, vendar je še vedno razmišljal o vibatrosu nad Breznom. Drobna misel mu je kljuvala nekje globoko zadaj v možganih, zazdelo se mu je da se slika počasi spreminja.
Nežen dotik na ramo, ga je prekinil. Prenehal je čehljati šemačko in se ozrl navzgor. Slika se je zbistrila.
»Kje si bil?« ga je vprašal oče, ki se je sklanjal nad njim.
»Razmišljal sem,« je odvrnil in bil je vesel, da medla biranova svetloba zakriva njegovo rdečico.
»Upam, da nisi zopet sedel ..., no, saj veš, tam! Tam je zlo, ki prihaja ... Saj slišiš?« je dejal oče in z roko naredil znamenje proti urokom. Umolknila sta za trenutek. Stene Brezna so še vedno škripale svojo pesem. A je počasi zamirala z nastopom Biranovega polmraka.
»Da, slišim,« je pretrgal molk Jan. Oče je sedel nasproti njega in dejal:
»Sicer pa ni pomembno! Poslušaj me dobro, Jan.« Obliznil si je ustnice. »Ženske bodo kmalu končale večerjo, oba meseca bosta kmalu vzšla ...« Spet je umolknil. Jan je vedel, da mu bo oče povedal nekaj pomembnega, zato ni prekinjal tišine. Zrl je v svetlobno liso za očetovim hrbtom, ki je postajala vse svetlejša.
»Lunas vzhaja!« je pomislil Jan. Oče je nadaljeval:
»Redkokdaj se takole pogovarjava. Preredko!«
Bilo je kakor, da je to očital samemu sebi. Plosko je položil dlani na kolena.
»Včeraj je bil svet starešin. Razpravljali so tudi o tvojem šolanju, pravzaprav, o vseh ... Izbran si ... Greš v Stražarnico, kjer …« Vendar nadaljevati ni mogel, ker je Jan šinil kvišku.
»Tudi jaz, tudi jaz!« je dejal in zaploskal.
»Sedi, počasi. Za veselje in za žalost je vedno dovolj časa,« je pomirljivo dejal oče. Jan je sedel. Oče je nadaljeval:
»Jutri, ko vzide Airan, se oglasi pri Učitelju. On ti bo več povedal.«
»K mizi, večerja je gotova,« je zaklicala mati in prekinila vso hišo pri delu.
Jan in oče sta si zrla iz oči v oči in med njima je bila za trenutek vzpostavljena drobna vez. Tudi očetova davna želja je bila, da bi bil izbran in bi lahko šel tja ... v Stražarnico. Zdaj je to željo prenesel na svojega prvorojenca. Jan je bil na določen način kakor on, vendar je bil smelejši, drznejši in videl je dlje. Vendar oče niti slutil ni, da je to dlje veliko več, kakor si je sam mogel in upal zamisliti.
Oče je prekinil molk:
»Pridi, greva večerjat!« Zdaj je bilo spet tako svetlo kot ob airanovem dnevu. Vzšel je tudi Lunaj. Tako so sonce Biran in meseca Lunas in Lunaj skupaj komaj dosegli svetlobo, ki jo je dal Airan.
Ko je minila večerja, je zašlo še sonce Biran in srebrna svetloba obeh mesecev se je razlivala čez kamniti vaški trg. Jan je stal pred hišo. Mimo so hodili vaščani. Mrmral je vsakemu v pozdrav, ko so se v njegovi glavi podili viharji misli. Konec pouka je končal z odliko. Osvojil je očetove ročne spretnosti z lesom. Farolov les je v njegovih rokah pel pesem visoke umetnosti. Znal je matematiko in astronomijo, poznal je zgodovino in filozofijo, bil je najboljši učenec v Baiji. Minila so samo tri lunasova leta, ko je pričel s poukom. Zdaj mu Učitelj ni mogel dati še več Znanja. Zdaj bo moral Znanje iskati sam ... v Stražarnici.

Obe luni sta zašli ena za drugo in znova je vzšlo mehko-modro sonce Biran. Z medlo svetlobo je osvetlil vas Baio. Pripravljal je pot na nebu velikemu soncu, ostro-rumeno bleščečemu Airanu. Jan je ležal buden na svojem ležišču. Podložil je laket pod svojo glavo in strmel skozi okno. Šemačka je ležala zvita ob njegovih nogah. Njena dlaka se je svetlikala in prelivala v sivo modrih odtenkih.
»Šemačkino jutro,« je pomislil Jan. Tako so imenovali čas med vzhodom Birana in vzhodom Airana. Ob biranovem jutru so šemačke odšle po svojih poteh. Zelo malo ljudi je vedelo, kam gredo v tem času. Večini je bilo tako ali tako vseeno. Menda so prvi, ki so prišli, še raziskovali skrivnostno vedenje šemačk. A kasnejše generacije naseljencev si s tem niso belile glave. Potrebno je bilo preživeti in kolikor je Jan vedel, so komaj preživeli. Vojna ... Čudne stvari so se menda dogajale pred Vojno. Pri zgodovini se o tem času sploh niso učili. Samo o tistem, kar je bilo po Vojni, ki je bila pred nekaj tisoč leti in jo je preživelo le nekaj ljudi. Takrat so se v bivališča ljudi naselile šemačke. Svojeglave, trmaste, ljubke ...
Kakor da bi čakala na določeno znamenje, se je šemačka dvignila, pretegnila tri pare nog, izplazila kremplje in jih skrila. Stoječ na zadnjem in srednjem paru nog je s prvim parom opravila toaleto svojega obraza. Nato je neslišno zdrsela proti loputi v vhodnih vratih.
Jan je zrl za njo. Nato je sunkovito dvignil odejo in se dvignil. Čez glavo si je na hitro potegnil belo tuniko. Rahlo je drgetal v jutranjem mrazu. A za hlad se ni menil. Saj se bo ob Airanovem vzhodu ozračje ogrelo. Po prstih je stopil do vrat, jih odprl in tiho zaprl za seboj. Uspel je še zadnji trenutek videti za katero hišo je zdrsnila šemačka. Sledil ji je.
Za vasjo se je po pobočju razprostiral nizek, gosto zraščen farolov gozd. Farol daje odličen les za izdelavo jedilnega pribora in skodelic ter drugih posod. Težko ga je obdelovati, ker je zelo gost in čvrst. Je tako gost, da ne plava na vodi. Farolovi izdelki iz vasi Baia so sloveli po vsej Stražistanki.
Šemačka je zavila v farolov gozd. Jan se je namuznil:
»Mehkodlačka, zdaj si moja!«
S hitrimi koraki je stopil do vrtne lope, kjer sta imela z očetom spravljen pribor za nabiranje in obdelavo farola. Vzel je sekiro in usnjene zaščitne rokavice, ki so mu segale do komolcev. Na glavo si je posadil usnjeno kapo, ki mu je pokrivala vrat in ramena. Spredaj je bil usnjeni vizir, ki mu je nalegal preko obraza.
Že nekaj časa je sledil šemački in si je pred dnevi pripravil opremo za sečnjo farola na stojalo tik ob vratih. Upal je, da mu bo tunika zadoščala, saj so imela farolova drevesa velike trne, ki so povzročala skoraj neznosno srbenje. Vendar se je šemačka premikala tako hitro, da bi ga usnjena zaščitna obleka pri tem preveč ovirala.
Šemačka je sledila poti, ki so jo naredili drvarji. Jan se je pomikal za njo. Tiho, kolikor pač je mogel in znal. Nenadoma je zaslišal piskajoče lajanje šemačke za seboj. Hitro je zdrsnil za farolovo drevo in se nabodel na trn. Sikajoče je zaklel. Obrnil je sekiro z ročajem proti sebi. Odvil je pokrov in iz votlega ročaja s prstom zajel malo luga. Ta mu je ublažil pekočo srbečico. Ko je končal, je zagledal sosedovo šemačko, ki je neslišno hodila za njihovo.
»Odkril bom, kam greste, presnete šemačke!« je trmasto zamrmral in nadaljeval zasledovanje. Le srbečica je motila njegovo gibanje. Drvarska pot se je cepila na rokave. Če je Jan visoko poskočil, je lahko pogledal čez farolske krošnje. Pot jih je vodila vedno dalje od vasi v hrib. Ožila se je.
Nenadoma sta šemački zavili v gosto farolovo podrastje. Ves gozd je sestavljala ena vrsta dreves. Podrastje je bilo sestavljeno iz gostega, mladega farola. A nežni trni vsaj niso bili tako nadležni kot trni odraslega farola. Šemačkam njegovi trni niso bili ovira. Zdelo se je, da so neobčutljive na farolovo kislino. Tudi to je pri ljudeh zbujalo še večje začudenje in šemačke so bile zato še skrivnostnejša bitja. Dokler je mogel, je z rokami odrival podrastje. Rokavice so ga dobro ščitile, vendar so pri gibanju in trenju s farolom povzročale cvileč šum. Imel je srečo, saj je veter pihal proti njemu. Upal je, da ga šemačke ne bodo prehitro odkrile.
Farolova drevesa so bila vedno nižja in tudi podrast je bila nižje rasti. Da se je izognil odraslim farolovim drevesom, se je sklonil in se skoraj čepe pomikal naprej. Sedaj mu je tunika opletala med nogami in ga ovirala pri gibanju. Kakšno večjo vejo je tu in tam moral odsekati. Zavidal je šemačkam, ki so se lahko gladko gibale med farolovim podrastjem. Vozile so slalom in se izogibale ostrim vejam. Zbodel ga je še en trn, zastokal je, vendar ni imel časa, da bi si namazal vbod z blažilnim lugom. Stisnil je zobe in nadaljeval zasledovanje.
Nenadoma je farola zmanjkalo. Začudeno je mežikal v Biranovo svetlobo. Pred njim je bila jasa polna šemačk. Ni mu bilo jasno. Jasa sredi farola je bila nekaj nenavadnega. Takšne krčevine so lahko naredili le drvarji, vendar na jaso ni vodila nobena steza. Jasa je bila popolnoma okrogla in rahlo nagnjena tako, da jo je Biran v celoti osvetljeval. Jan je visoko poskočil nad farolova drevesa, da bi se razgledal. Naredil je več skokov, vendar vaških streh ni bilo nikjer videti.
Obsedel je na robu jase in strmel. Šemačke so se zbirale. Prihajale so iz vseh strani okrogle jase. Tvorile so koncentrične kroge in se tesno stisnile ena k drugi. Nenadoma je njihovo cviljenje in lajanje potihnilo. Nad jaso se je dvignila meglica in skozi Janovo glavo je zdrsnila prva slika. Zazdelo se mu je, kakor da prede njegova šemačka. Zdelo se mu je, da jo čehlja po dlaki na hrbtu.
»Čudežno!« je pomislil. Slike so se vrstile ena za drugo, vedno hitreje in hitreje. Dolgo časa je strmel v ta kalejdoskop, ko je nenadoma spoznal, da pravzaprav šemačke izmenjujejo informacije med seboj. Vrtele so se kakor slike in nenadoma je spoznal, da so to slike vasi in vaščanov. Vmes je videl modro-sive lise, nejasne in zabrisane prizore. Bile so »besede« iz šemačkinega sveta, ki jih ni mogel razumeti. Predstavljale so za ljudi nesmiselne miselne vzorce šemačk, ki jih ni mogel »prevesti« v človeške misli. Bil je očaran. Odkril je nekaj, kar morda ni še nihče pred njim. Prepustil se je toku slik.
V tej množici prikazov se je vedno bolj pojavljala slika lepe, svetle šemačke in vedno bolj tudi njegova slika. Nato je sledil pravi ognjemet barv, ki mu niso nič pomenile. Bile so lepe. Občudoval jih je in zmeda v njegovi glavi je vedno bolj rasla. Postal je utrujen, miselnih vzorcev je bilo preveč za njegovo glavo.
Zaspal je. Pravzaprav je padel v trans. In prišle so jasne, gibljive slike ... O planetu, polnem šemačk. Sredi njih je pristala ognjena kočija, nekakšno goreče farolovo drevo. Iz njega so prišli ljudje s steklenimi bučami na glavi, oblečeni v bleščeča oblačila. Potem so ljudje zgradili velikansko stavbo in vanjo prepeljali velikanske kovinske ... Ni se mogel spomniti, kako se te kovinske reči imenujejo. Šemačke so vse skupaj le opazovale. Potem jih ni bilo več, kajti ogenj je bruhnil z neba. Iz tistih kovinskih reči je tudi bruhal ogenj nazaj v nebo. Potem je prišlo še več ognjenih kočij in iz njih so izstopila ostudna bitja pokrita z zelenimi luskami. Bojevali so se z ljudmi. Nekaj so kopali in zidali ... Lovili so šemačke in jih jedli ... Zvrtelo se mu je v glavi in zagrnila ga je tema.
Ko se je prebudil, je še vedno sedel na robu okrogle jase. Ob njem je ležala lepa, svetla šemačka. Zavedel se je, da je to šemačko videl v svojih mislih, a v resnici jo je gledal prvič. Njegova Mehkodlačka je stala nekaj korakov stran, strmela v Jana in čakala. Jan se je obema nasmehnil. Snel je rokavico in pogladil svetlo šemačko:
»Lepa si! Imaš tako lepo, mehko in svetlo dlako. Klical te bom Bela.«
Šemački sta zacvilili. Mehkodlačka je kratko zalajala in zdrsnila v farolov gozd. Za njo je odšla Bela in za njima še Jan.

Ko se je vrnil v vas, je bil Biran že visoko na nebu. Do vzhoda Airana je bilo samo še malo časa.
»Kod hodiš?« je nestrpno zaklicala mati. Jan je pospravil svojo farolovo drvarsko opremo v skrinjo.
»Kaj pa si počel v farolu?« je presenečeno vprašala mati.
»Zasledoval sem šemačko,« je odvrnil.
»Tepček ti,« se je nasmehnila mati. »Šemačke hodijo po svojih poteh. Ni naša stvar, da vemo, kam gredo!«
Potem je stopila do praga, kjer so bile na podboju vrezane črte sončne ure. Nestrpno je rekla:
»Hitro pojej kaj, do Airanovega vzhoda moraš biti pri Učitelju.« Bila je ponosna, ker so njenega sina izbrali, da pojde v Stražarnico. Obenem pa je bila v skrbeh zanj, saj ni vedela, kaj se tam dogaja in kako bo jedel in kje bo spal.
»Saj je še dovolj časa, prišel bom!« je dejal Jan. Mati je za trenutek zastala in mu nato na hitro rekla:
»Pogrešala te bom!« Nato se je hipoma obrnila vstran, da ni videl njenih solz.

Obe šemački sta se zvili v klobčič ob steni ob Janovem novem, odkazanemu ležišču. Jan ju je gledal in pomislil, da to sploh ni slaba ideja. Še posebej, ker sta ga boleli nogi. Sedel je na rob preprostega pograda in si masiral podplate. Razmišljal je, da je še pred tremi dnevi sledil Mehkodlački v farolov gozd, kjer je srečal Belo. Sedaj pa sta obe spali ob njegovem pogradu v Stražarnici. Bal se je, da ju ne bodo pustili v Stražarnico, vendar so ju brez besed sprejeli. Še več, občudovali so ga, ker je prišel v spremstvu dveh šemačk, posebne pozornosti je bila deležna tudi bela dlaka Bele.
Njegov pograd je bil najbolj razkošen del njegove bivalne celice. Ampak ni bil iz farolovega lesa temveč iz bleščeče snovi. Iz takšne, kot jo je videl med shodom šemačk. Tudi miza in stol in majhna omara v kotu so bili iz te snovi. Pogladil jo je in otipal njen hlad in čvrstost.
»To bi bilo težko obdelovati. Je še bolj čvrsta kot farolovina.« Z nohti je potrkal po njej in užival v zvokih, ki so ga ustvarjali. Čez nekaj časa je tudi sam, zvit v klobčič kot obe živali, zaspal.

Z odprtimi usti in široko razprtimi očmi je Jan sedel na oblazinjenem stolu. Poslušal je in vpijal vsako Stražarjevo besedo. Vedel je, da tudi preostalih devet novincev od presenečenja zeva kot riba na suhem.
»Ljudje smo prišleki na tem planetu,« je razlagal Stražar in za njim so se prikazovale gibljive slike na velikem sliko-kazu. »Pred več kakor pet tisoč leti smo pristali na njem. Šemačke so vam ob spoznavanju zagotovo prikazale pristanek ognjenih kočij. Mi jim rečemo vesoljske ladje. To je bila zadnja postojanka, preden bi Luskinarji zavzeli Zemljo. Naš rodni planet je bil v veliki nevarnosti. Sem se je zgrnila silna vojska in naše obrambne postojanke so osvajali eno za drugo. Šemačke, katerih planet smo si izbrali za obrambo pred invazijo Luskinarjev, se na začetku niso preveč zanimale za nas. Odkrito povedano, tudi nam je bilo vseeno za njih. A nekako smo sobivali.
Ko so prišli Luskinarji in se pričeli hraniti tudi s šemačkami, so sklenile zavezništvo z nami. Saj ste ga ob spoznavanju tudi doživeli in skozi čas vašega učenja tukaj ga boste še večkrat doživeli. Pred mnogimi tisoči let smo ljudje začeli raziskovati in osvajati Galaksijo. Širili smo se in iskali naseljive planete. Ni jih bilo malo in zdelo se je, da smo v Orionovem kraku naše galaksije sami. Potem smo naleteli na Luskinarje …«
Na sliko-kazu se je prikazala odurna slika bitja s podaljšanim gobcem polnih ostrih zob. Oči so bile na pecljih in so se premikale v vse smeri. Njegovo telo je bilo prekrito s temno zelenimi luskami. Vsaka je imela oster trn na koncu. Bili so večji in bolj mišičasti kakor ljudje.
Stražar je nadaljeval:
»Njihova tehnologija je za nekaj stopenj prehitevala našo. Ob tem so čisto pravi mesojedci in nimajo nobenih zadržkov, da se ne bi prehranjevali z lokalnimi bitji, samo da je njihova presnova na ogljični osnovi. Stik z njimi je bil krut in vojna je bila takojšnja. Pogajali smo se, a so zavrnili vse naše predloge. Še bolj jih je podžgalo, ko so okusili človeško meso …«
Jan se je stresel ob tej misli. Dvignil je roko:
»Luskinarje smo, tako si vsaj mislim, premagali?« Predavatelj je pokimal.
»Torej … Ljudje smo se umikali pred njihovimi naleti s planeta na planet in naše področje se je vedno bolj ožalo. Verjetno bi izgubili vojno in Zemlja bi bila izgubljena za vedno, če ne bi prišli sem, na planet šemačk. Najprej smo se ogibali drug drugega, a ko so spoznale, da jih bodo Luskinarji pojedli tako kakor bodo pojedli nas, smo dobili njihova mentalna sporočila. Sklenili smo zavezništvo in s skupnimi močmi smo pregnali Luskinarje s tega planeta.
Nato smo šemačke vzeli s seboj na druge planete – stražarnice in omejili napredovanje Luskinarjev. Tukaj smo ljudje naseljeni le na tem delu planeta, imenovan Stražistanka. Tukaj je Stražarnica in vi boste postali Stražarji. Čakali boste, da pridejo Luskinarji in ko bodo prišli, boste skupaj s šemačkami obranili planet.«
Deset mladih fantov in deklet se je spogledalo med seboj in začeli so se pogovarjati drug čez drugega. Stražar – učitelj se je smehljal naslonjen na steno. Spomnil se je, kako je bilo njemu, ko je izvedel za skrivnost, ki je bila povedana le izbrancem. Ko so se pomirili, je nadaljeval:
»Ko smo jih premagali, smo jih vse, skupaj z njihovimi stroji zmetali v Brezno. Tako je nastala lokalna legenda o zlu, ki menda včasih prihaja iz Brezna. Pravzaprav jo Stražarji sami spodbujamo, kajti ravnice so vedno pokrite z oblačnim pokrovom, ki skrivajo pred pogledom vse, kar se dogaja tam. Le šemačke s svojimi čuti obvladujejo neprijetno okolje in potujejo med planinami in planotami, ki štrlijo iz oblačnega pokrova. Ljudem ni dovoljeno, da gremo tja. Včasih … izjemoma, ko nas šemačke potrebujejo.«
Jan je spet dvignil roko. Stražar mu je pokimal, saj je bil zadovoljen, da ima pred seboj mladeniča, ki ga vse zanima. Jan je rekel:
»Kje so Luskinarji sedaj? Zakaj nas ne napadajo?«
»Po njihovem porazu so še nekajkrat poskusili z napadi. A ti so nenadoma ponehali. Luskinarji so se umaknili. Naši največji umi menijo, da so se nekje na drugem koncu Galaksije morali srečati še s kakšno raso in tudi z njimi voditi vojno. Mogoče niso mogli več voditi vojne na dveh ali celo na več frontah. Vsekakor ni znano, kaj se je zgodilo pred nekako tri tisoč leti. Luskinarji so nekega dne prenehali napadati … In sedaj čakamo ter stražimo!«
»Torej so popolnoma in nenadoma izginili?« je vprašala ena izmed deklet za njegovim hrbtom.
»Da,« je pokimal Stražar. »Ni jih več! Za seboj so pustili tudi tiste planete, ki so jih že pridobili od nas. Vse je človeška rasa povrnila. Šli smo za njimi. Tudi njihovi planeti so bili prazni, izropani in brez življa. Dalje nismo šli, ker tudi nam primanjkuje virov in ljudi. Zdesetkano človeštvo se mora obnoviti in moramo biti v pripravljenosti. Vaša naloga je, da boste nova generacija stražarjev. Vsak dobi svojo zadolžitev pri topovih in projektilih … Ti, Jan pa si izbran za medija, za našega diplomata med šemačkami …«
Jan se je zamislil. Ko se je pogovarjal s prijatelji tukaj, nihče ni delil njegove izkušnje z mentalnimi slikami šemačk in nihče ni s seboj pripeljal dvoje živali. Pravzaprav jih sedaj ni več videl kot živali, temveč kot posebno inteligentno vrsto, enakovredno ljudem.
»Zakaj se pravi namen Stražarnice skriva pred ljudmi?« je počasi vprašal Jan. Stražar – učitelj se je nasmehnil.
»Zato, ker nas je to naučila vojna z Luskinarji,« je blago rekel. »Luskinarji so napadli le tiste planete, ki so nosili na sebi visoko tehnološki pečat, odtis razvite civilizacije. Tako smo s svojo dejavnostjo obrnili njihovo pozornost na ta planet. Tudi to je bil vzrok, da smo sklenili zavezništvo s šemačkami. Navsezadnje smo bili, čeprav nehote, krivi, da so trpele zaradi nas.
Zdaj so vsi stražarski planeti videti naseljeni le z nizko-tehnološkimi skupnostmi. Stražarnice so zakrite in tu, globoko spodaj pod nami je v skrivnih dvoranah veliko različnega orožja in orodja. Tudi skupnost je dobro vodena in nihče ne trpi lakote. Vsak od vas ima po dvoje ali troje bratov in sester, ki bodo sčasoma okrepili človeštvo. Nepripravljene nas ne nihče več ne bo napadel.«

Hodili so v gosji vrsti za Stražarjem – učiteljem in glasno občudovali stroje in naprave, ki jim niso vedeli imena. Ob njem sta se smukali obe šemački. Videti je bilo, kakor da kontrolirata dogajanje in delovanje sistemov. Visoko zgoraj pod streho stražarnice je stal laserski top, vsaj tako ga je imenoval Stražar. Smeli so sesti v poveljniški sedež. Jan je sedel zadnji in šemački sta sedli na tla ob njem. Božal je tipkovnico, krmilno palico in rob poveljniške mize. Nenadoma je spet zaznal slike. Bela in Mehkodlačka sta se pogovarjali z njim. Videl je svetove in bitke, ki so jih nekoč vojevali ljudje in šemačke skupaj. Občutil je zmagoslavje, ko so pregnali Luskinarje s stražarskih planetov in presenečenje, ko jih nikjer več niso mogli odkriti. V to sta bila pomešana strah in previdnost. Videl je vso zgodovino, vse zaporedje dogodkov, ki so pripeljali do tega trenutka, da je s šemačkama delil izkušnje.

Potem, ko je zašel Biran, je šel v park ob Stražarnici in se zazrl v nebo nad seboj. Občudoval je nešteto bleščečih zvezd. Pred nekaj dnevi je sanjal o tem, da bi poletel kakor vibatros čez planjavo do planin na daljnem obzorju. Zdaj pa … Hej, zdaj bo skupaj s šemačkami nekoč odpotoval tja gor … med zvezde, mnogo dlje od obzorja. Tudi on bo nekoč branil človeštvo kot Stražar v Stražarnici.


Kratka zgodba Stražarnica je objavljena le na tem mestu in je prva zgodba napisana ekskluzivno za spletno zbirko Futurum!
(Opomba urednika)