Larry Niven – Ringworld

Marko Vatovec


Ali lahko napredna civilizacija, ki je sposobna poljubno dolgo podaljševati življenje posameznika s pomočjo tehnologije in gradnje kolosalnih objektov kozmičnih velikosti propade? To je najvidnejše vprašanje kultnega romana Ringworld, ki je prejel trojico velikih nagrad; Locus, Hugo in Nebula. Čeprav je roman izjemno poznan in velikokrat (pre)hvaljen, nikakor ne dosega globine mojstrov žanra kot so P. K. Dick ali Asimov. Večina filozofskih, socioloških, tehnoloških vprašanj v romanu je le površinsko omenjenih in jih avtor ne razvija, osebe (vključno s počlovečenimi vesoljci) so nezanimive in včasih bedasto otročje, celotno vesolje pa je obravnavano s precej patetičnega antropomorfnega stališča. Pisci znanstvene fantastike so pogosto krivi ustvarjanja enodimenzionalnih vesoljcev s pretiranimi človeškimi lastnostmi in neko kombinacijo poznanih oblik življenja kot opis njihovih teles – tako je npr. rasa Kzinov v Ringworldu opisana kot velike mačke z bojevniško osebnostjo, ki dajo veliko na ponos, vojskovanje, primanjkuje jim empatije in imajo tipičen predatorski pogled na življenje. Romani, ki opisujejo neantropomorfne oblike življenja imajo gotovo večjo vrednost, saj presegajo antropocentrizem človeštva – Hoyle je npr. v svojem romanu The Black Cloud opisoval miroljuben živi oblak anorganske snovi, ki pripotuje v osončje in začne komunicirati z ljudmi, Lem-ov Solaris pa je definitivno alfa in omega tovrstne literature in gotovo en najboljših opisov možnega izvenzemeljskega življenja in človeške nezmožnosti komuniciranja z njim. Ringworld je brez dvoma zabavna knjiga, ki se pa na žalost požvižga na intelekt. Le kaj se zgodi ko prepotuješ ogromno svetlobnih let, pristaneš v tujem svetu? I, le kaj, ljudi srečaš, edina razlika med nami in njimi je pač to, da so kosmati po obrazu – med obema vrstama, ki sta se razvijali svetlobna leta narazen pa je na koncu možna še spolna interakcija, seveda! V romanu je nekaj zanimivih, a ravno tako plehkih idej – selektivna vzreja ljudi na podlagi njihove sreče, “miroljubno” orožje, ki človeka spravi v ekstazo in ga s tem paralizira, rezilo iz kvazi nano-strune, ki ga uporabljajo Kzini, nadsvetlobni pogon…

Ringworld je še en dokaz, da se biseri literature skrivajo v obrobju, izven popularnega in pogosto nabirajo prah v knjižnicah in knjigarnah. Okus množic je pač največkrat milo rečeno slab.


Recenzijo si je mogoče prebrati tudi na avtorjevem blogu: markk.blog.siol.net
(Opomba urednika)